Spletni magazin klasično liberalen
Časnik. si je spletni časopis, ki je nastal pred štirimi leti in hoče biti alternativen; zavzema se za konservativno politiko in kapitalizem neoliberalističnega kova. Urednik spletnega časopisa Jani Drnovšek je v Društvu slovenskih izobražencev vodil okroglo mizo z rednim sodelavcem, zgodovinarjem Renatom Podbersičem ml. in občasnim sodelavcem ter predsednikom Združenja novinarjev in publicistov Tinom Mamićem. Pred tem so vsi zbrani voščili predsedniku DSI Sergiju Pahorju, ki je praznoval častitljivih osemdeset let ali, kakor je povedal Marij Maver, je “srečal Abrahama”.
Pri spletnem magazinu z mero so se odločili, da skušajo biti klasično liberalen glasnik, ki skuša osvetliti slovenski prostor. Klasični liberalizem je prava definicija ekonomskega modela, ki je danes pojmovan kot najboljši: daje svobodo podjetništvu, poudarja etiko in uspešno poslovanje. Podbersič je mnenja, da je konservativno antiklerikalno in ni več za današnje čase. Prav tako še vedno uporabljamo pojma levi in desni, kar je zastarelo. Tino Mamić je opozoril na današnje medijsko območje in njegove značilnosti, še prej pa je poudaril razliko med demokratičnim Združenjem novinarjev in publicistov, to je stanovskim združenjem, in Društvom novinarjev Slovenije, ki ga je ustanovila partija in je še vedno njena podaljšana roka. Čeprav je glede medijskega prostora bil pred leti optimističen, je danes mnenja, da ne dosega še dovolj velikega kroga ljudi, poleg tega se srečujemo z apatijo ljudi do politike in gospodarstva. Dejstvo je, da so slovenski mediji političen projekt, ne pa informativen medij. Časnik. si je nastal pred štirimi leti, da bi se družba razvila v zdravo družbo in krepila dobre odnose, a s svojim delovanjem jim tega ni uspelo doseči. To nam priča o neuravnoteženosti slovenskega medijskega prostora.
Zgodovinar Podbersič je opozoril na dejstvo, da so časopisi odvisni od politike in samocenzure. Dejal je, naj ne pozabimo, da je prav Komunistična partija Slovenije ustanovila ljubljansko FDV. Prisotnim je priporočil branje knjige Padle maske Zdenka Roterja, ki to čudovito obrazloži. Sam je navedel primer, kako so poročali o dogodku, da je pred prvim novembrom predsednik državnega zbora dr. Miran Brglez položil venec na Frankolovem in v Teharjah, s tem da so v časopisu z enim stavkom v skopih obrisih povedali, kaj se je zgodilo na Frankolovem, medtem ko so o Teharjah zamolčali. To predstavlja neuravnotežen primer poročanja, kako je novinarsko delo samocenzurirano in kako smo pogosto priča posploševanju.
Mamić se je spraševal, katera je vloga bralcev oziroma poslušalcev. Sam je mnenja, da lahko veliko naredimo sami. Čeprav so pisma bralcev veliko brana, so cenzurirana. Edini trije verodostojni mediji so Demokracija, Reporter in Ognjišče. Izstopiti moramo iz nemega opazovanja na aktivno stran.
Ob koncu je Podbersič opozoril, da še vedno govorimo o Sloveniji, čeprav bi morali govoriti o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Prav Časnik razbija ta stereotip, saj se je povezal z našim tednikom in pred kratkim tudi z Buenos Airesom. Ker je bil Trst pred sto leti največje slovensko mesto, je vsakega povabil, naj se odzove na aktualne razmere in napiše kolumno oziroma komentar za časnik. si, saj bi bilo prav to dodana vrednost večera v smeri ustvarjanja enotnega slovenskega kulturnega prostora.
Šin
