Budni in pozorni moramo biti ob pravem času
Vprašanje Sesljanskega zaliva z ozirom na predrugačenje področja nekdanjega kamnoloma razvnema družbeno in politično tkivo devinsko-nabrežinske občine že več desetletij. Letos poleti so končno predali namenu t. i. Portopiccolo, ki bo temu kraju dajal trajni videz. Ta razplet dolgoletne afere pa še zdaleč ni pomiril vseh polemik, prej obratno, sprožil je val novih stališč, ki zadevajo arhitektonsko podobo naselja, predvsem pa njegovo namembnost. O tem smo se pogovorili z Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta in deželnim svetnikom, predvsem pa domačinom devinsko-nabrežinske občine, ki to zadevo spremlja veliko let.
Kako ste vi kot domačin te občine in kot politik, ki je bil za določeno obdobje vključen v politično dogajanje tega območja, spremljali razplet okrog te afere?
Sesljanski zaliv je pravzaprav prva politična tema, ki jo pomnim kot zaveden državljan. Spominjam se razprav v devinsko-nabrežinskem občinskem svetu, ko je Cardarellijevo podjetje poverilo načrtovanje zaliva slavnemu arhitektu Renzu Pianu. Bilo je pred veliko leti, saj nisem bil še niti polnoleten, torej brez vozniškega dovoljenja, in sem se na seje občinskega sveta odpravljal z motorčkom. Razprave so bile med sejami zelo vroče in napete, potek teh srečanj so s kamero neposredno snemali poverjeniki podjetnika. Morda bi imeli tisti posnetki danes posebno dokumentarno vrednost in bi pričali o politični epohi, ki je ni več. Številni takratni protagonisti so že pokojni, večina ostalih pa, recimo tako, danes drugače razpolaga z dragocenim prostim časom. Neskončna zgodba o Sesljanskem zalivu pa se je začela veliko pred Cardarellijem, recimo, ko je devinski grof prvi prodal svoje parcele v pristanu, in se je končala šele pred kratkim, se pravi dolgo po njem. Poglobljena raziskava in analiza dogodkov bi lahko sicer priklicali na dan marsikatero rdečo nitko, ki se je vila v labirintu prehodov lastništev in upraviteljev. Iz tega bi nastala majhna detektivka, ki bi bila zanimiva in poučna hkrati. Osebno sem se pa v teh desetletjih večkrat spraševal, zakaj se ni nikdar našla domača-slovenska podjetniška naveza, ki bi usodo zaliva gospodarsko in narodno drugače uokvirila. Pravijo, da je sicer prišlo do nekih poskusov v tem smislu, ki pa so se izjalovili – menda tudi zaradi italijanskih nacionalno-obrambnih mehanizmov. To, da se nahaja Sesljan le nekaj kilometrov stran od takrat še zelo občutljive meje, je nedvomno ožilo tudi gospodarske manevrske prostore. A to je že zgodovina, ki si zasluži strokovne in poglobljene študije, ne pa mnenjskih izjav. Dejstva so pa na dlani: danes je tam zraslo novo zasebno naselje, ki se predstavlja kot izrazito počitniško in turistično-elitarno. Tako zasnovanemu načrtu je prižgal zeleno luč občinski svet v prejšnji sestavi.
V nedavnem sporočilu medijem ste zapisali, da je vsaka razprava o tem, kakšna naj bo dejanska namembnost tamkajšnjih stanovanj (v rezidenčne oziroma turistične namene), jalova. Prav to vprašanje pa je v slovenski narodni skupnosti sprožilo ostro polemiko.
Moje sporočilo je bilo le odziv na polemiko, ki se je začela in razvijala drugje. Da ne bo nesporazumov: tudi sam delim zaskrbljenost glede možnosti, da bi se izvirno turistično naselje z leti spremenilo v navadno vas, kar bi pomenilo dodatnih tisoč prebivalcev, po vsej verjetnosti ne-slovensko govorečih. Bil sem med tistimi, ki so to bojazen izpostavljali takrat, ko je o načrtu sklepal občinski svet. Temu je bil namenjen tisti 21. člen zakona 38/2001 o zaščiti zgodovinsko-kulturnih značilnosti teritorija, ki spada v naselitveno območje Slovencev v Italiji. Zapisniki sej občinskega sveta so javni in iz njih izhaja, da je, kot vedno, obveljala prej logika številk kot pa spoštovanje določenih “nians” zaščitnega zakona, ki je tudi v tem delu žal preveč ohlapen in določila so bolj načelnega značaja. Z drugimi besedami: niso bili vsi za, a ti so bili daleč večinski. Zato pravim, da je razprava o tem 'a posteriori' jalova, ker so kocke padle veliko prej. Poleg tega naj mi bo dovoljeno, da izpostavim še dodaten element. V devinsko-nabrežinski občini je danes (izven Portopiccola) na prodaj na stotine nepremičnin, od zazidljivih parcel pa vse do starih domačij, stanovanj in tudi bolj ali manj razkošnih vil za odjemalce, kakršni se najbrž pojavljajo v Portopiccolu. Preprosta kmečka logika me sili v razmišljanje, da kdor si pri nas želi stalnega bivališča, bo najbrž raje izbiral s široke palete na tržišču razpoložljivih bivališč, ki se nahajajo le lučaj stran od morja in so odločno udobnejša od stanovanjc v novem obmorskem čebelnjaku. Za lase povlečena je tudi razprava o pravici do stalnega bivališča (in s tem tudi volilne pravice na lokalnih volitvah), saj lahko le-to – tako mi zagotavljajo pravni izvedenci – posameznik uveljavi tudi v hotelski sobi, v kampingu ali v privezanem čolnu …
Za občino pa ne bo vseeno, kakšen status bo imelo naselje, zlasti glede na posledične davčne količnike: ali bodo ta stanovanja imeli za luksuzna ali ne, ali bo to turistično naselje ali ne.
Točno tako. Razprava je danes, razumljivo, bolj vezana na take ali drugačne davčne količnike, ki jih bo občinska uprava iztržila (ali pa ne) od stanovalcev na osnovi statusa “turista” ali “rezidenta”. S tem se vneto ukvarjajo izvedenci zlasti s fiskalnega področja in vsa zadeva je najbrž tudi pod drobnogledom tako davkarije kot tudi računskega sodišča. V prihodnjih dneh bom preveril, ali ni k tej zmedi prispeval tudi deželni zakon, ki ga je pred leti izoblikovala desnosredinska večina. Če bi bile potrebne korekture, bomo takoj ukrepali. Če občina ne bo unovčila pristojbin, ki so vezana na druga (zraven še luksuzna) stanovanja, potem je pod vprašanjem tudi prihodnje ravnovesje občinskega proračuna. Ko bi se Portopiccolo spremenil v čisto navadno naselje, pa bi se pojavilo tudi nemajhno vprašanje o zagotavljanju vseh javnih storitev, do katerih imajo pravico stalno bivajoči občani. S tem zadnjim vprašanjem pa si, vsaj za zdaj, ne bomo belili glave, saj je 'čebelnjak' še vedno prazen. In, kot že povedano, osebno res dvomim, da se bo tam trlo več stalno naseljenih družin.
Sporočilnost vašega besedila je v tem, da je odločitev glede zadeve Sesljanskega zaliva padla pred veliko leti. Danes je treba gledati v prihodnje: potrebno je namreč unovčiti na občinskem ozemlju prisotnost tisoč novih ljudi. Kako naj se po vašem mnenju področje devinsko-nabrežinske občine odzove na ta izziv?
Tako, da že takoj pohitimo in poskrbimo, da se novi gostje čim prej spremenijo v navdušene in potrošniško naravnane obiskovalce naših gostinskih obratov in v odjemalce v naših trgovinah in obrtniških delavnicah. Stanovanja naj bi se postopno polnila in do prihodnje pomladi naj bi turistično naselje polno zaživelo. Nepojmljivo je, da se bodo gostje, rezidenti ali ne, dneve in tedne in mesece zapirali v vsa stanovanja, pa naj bodo še tako udobna, luksuzna in s prekrasnim pogledom na morje. Zvabiti jih moramo v zaledje, kjer so naše vasi in naše gospodarske dejavnosti. Zaljubiti se morajo v kleti naših vinarjev, v obrtniške izdelke, spoznati morajo naše gostilne, kmečke turizme in osmice, zraven še kulturno-zgodovinske značilnosti, unikatno okolje itd. Prvi jim moramo ponujati zanimive turistične pakete za obiske v Slovenijo. Skratka: počenjati moramo to, kar kjerkoli naredijo z nami, ko smo na počitnicah. Mislim, da ni nemogoče. In morda ni še prepozno.
V istem tiskovnem sporočilu pišete, da “različna tolmačenja pojma 'usklajenega in uskladljivega' razvoja (Sesljanskega zaliva, op. ur.), sprejemljivega ali nesprejemljivega gradbenega posega so naposled privedla do bolečega razkola znotraj levosredinskega tabora, ki je pred skoraj petnajstimi leti omogočil zmago prve izrazito desno (desnosredinsko) usmerjene občinske uprave z županom Giorgiom Retom”. Na razvoj dogodkov – zlasti glede na nadaljnja pogajanja med krajevnimi upravnimi dejavniki in davkarijo – je potrebno še čakati. Ali se vam vsekakor na podlagi vašega zgodovinskega spomina zdi mogoče, da bo Sesljanski zaliv tudi v prihodnje ostal eksploziven element v krajevnih političnih dinamikah, zlasti v levi sredini?
Ne. Upam, da se je njegova 'eksplozivnost' s tega vidika izčrpala. Možne so morda še posamezne iskrice, ko bomo verjetno še kdaj pa kdaj drug drugega opozarjali, kdo je kdaj bil za, kdo pa kdaj proti. Veste pa, kaj tvegamo? Da se kdo začne spraševati, seveda a posteriori, ali ne bi bil morda ugodnejši načrt Renza Piana. Gre namreč za arhitekta, ki je priznan in hvaljen povsod v svetu. Pri nas pa so ga raztrgali. Nekega dne si bom vzel čas, da njegov načrt ponovno in čustveno neobremenjeno podrobno pregledam. Glede domače leve sredine pa srčno upam, da bo svoje najboljše moči usmerjala v načrtovanje prihodnosti, ne pa v brisanje ali popravljanje preteklosti …
Kaj se lahko slovenska narodna skupnost v Italiji nauči od primera ‘Sesljanski zaliv’?
Da moramo biti budni in pozorni ob pravem času. Kitajski pregovor pravi, da ura izgubljena ne vrne se nobena. Zato poskrbimo, da smo –vsi skupaj – budni ob pravi uri. Zaščito zgodovinsko-kulturnih interesov moramo zahtevati in uveljaviti v fazi urbanističnega načrtovanja, ne pa kasneje. Podobno velja tudi na drugih političnih področjih. Doseči moramo, da je pravica do vsaj minimalne samostojne in suverene zastopanosti Slovencev v izvoljenih organih (od rajonskih svetov do parlamenta) zapisana že v zakonih, ne pa, da jo prenašamo na dobro voljo te ali one prijateljske stranke – se pravi 'enkrat' kasneje. Ko je šlo za ukinitev Pokrajin, sem v deželnem svetu ostal sam na obrambni poziciji in nočem, da se isto ponovi v prihodnjih mesecih, ko bomo razpravljali in odločali o prihodnosti in suverenosti naših Občin. Podobno razmišljanje naj velja, ko govorimo o slovenskem šolstvu in na splošno o vzgojno-izobraževalni mreži, pa tudi o zaščiti in uveljavitvi starodavne jusarsko-srenjske imovine, se pravi naših korenin v zemlji.
Načrt o uplinjevalniku podjetja Gas Natural v Tržaškem zalivu je končno utonil: pojavlja pa se želja, da bi neki manjši tovrstni objekt zgradili na območju izliva Timave. Koliko možnosti je, da se bo ta načrt udejanjil?
Nimam preroškega odgovora. Tudi v tem primeru moramo predlog tržiškega podjetja temeljito analizirati in razumeti, kako lahko vpliva na širše območje, katere so njegove gospodarsko-razvojne prednosti in katere so šibkosti, se pravi kvarne posledice na okolje, nevarnost itd. Čustven pristop ni na mestu, saj nas lahko prehitro zavede. Šibke točke načrta moramo jasno obelodaniti in preveriti, ali so možni popravki oz. izboljšave, ki bi bile za nas sprejemljive. Nato moramo sklepati in okoli teh sklepov se moramo zediniti. Drugače bomo neuspešni tako v primeru nasprotovanja načrtu kot tudi v primeru, da bi šli na pot pogajanja za protivrednosti. Podjetniku pa mora biti od vsega začetka jasno, da mora spoštovati narodno-jezikovne in kulturne značilnosti tega območja, ki ga Slovenci naseljujemo vsaj poldrugo tisočletje.
IG
