Moralna kriza, suverenost, slovenski narod
Dr. Urban Vehovar je sociolog, profesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Pozornost javnega mnenja je usmeril kot nekdanji član Komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije, v zadnjem času pa se pojavlja kot bister in oster opazovalec slovenskega družbenega, ekonomskega in političnega stanja. Konec avgusta ga je Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta povabilo k predavanju na 49. študijskih dnevih Draga na Opčinah. Za naš tednik je predstavil svojo družbeno diagnozo in možne terapije.
Začnimo pri Vašem akademskem in pedagoškem delu na področju sociologije. Katera so njena znanstvena sredstva pri razumevanju družbenih mehanizmov, katerih vprašanj se lahko s sociologijo lotevamo in kakšne interpretativne ključe nam ponuja?
Najprej se vam želim zahvaliti za povabilo in poglobljena vprašanja, ki me usmerjajo k ponovnemu premisleku o sociologiji kot znanstveni vedi ter o družbi, od ravni vsakdanjega življenja pa do njenih globalnih značilnosti.
Verjamem, da nam sociologija omogoča poglobljeno razumevanje in razlaganje družbenih procesov, brez dvoma pa ima tudi napovedovalno vlogo. Vendar je pri tem več kot nujno, da moramo opustiti ideološko zaslepljenost, ki vpliva na objektivno interpretacijo pridobljenih podatkov in preveva vse družboslovne in humanistične znanosti. Ta zaslepljenost se, na eni strani, kaže v obliki zaslepljenosti z idealom enakosti, ki zajema, med drugim, socialno ter politično enakost. Na tej strani ideološke ločnice so ponavadi kritični teoretiki oziroma marksisti. Na drugi strani je nujno soočenje z nekritičnimi zagovorniki neenakosti, kamor lahko prištejemo zagovornike tistega, čemur marksisti in populisti pravijo “neoliberalizem”. Obe izhodišči sta napačni, zrasli sta iz interpretacije procesov, ki so se odvijali pred mnogimi desetletji in danes težko držijo.
Nujno je poenotenje vseh znanosti, vse od nevroznanosti, socialne psihologije, sociologije in, končno, filozofije. Premoremo vse več znanj, ki nam omogočajo vpogled v delovanje človekovih možganov, s tem pa tudi razlago človekovih ravnanj v vsakdanjem življenju. Kar zadeva sociologijo, se prvič v njeni zgodovini nakazuje možnost, da bi dosegla svoj “sveti gral”: povezati mikro in makro raven, to je vsakdanje življenje z delovanjem velikih sistemov ter globalnih procesov. S tem bo sociologija pridobila tudi nekaj teže, ki jo imajo “trde” znanosti, obenem pa bo še zmeraj ostala interpretativna, torej “mehka” znanost. Njena “mehkoba” bo neideološka.
Človek ni mehanizem, ki bi ga v delovanju in mišljenju vodili nagoni ali, z izrazom sodobnih neuroznanosti, “mentalni moduli”, s čimer bi izgubil svobodno voljo. Ne, človek ostaja sposobnen razločevati med “dobrim” in “zlim” in se zavestno odločati, tako za eno kot za drugo.
Kriza: katera in kakšna?
Morebiti krize ni nikoli. Zmeraj znova se moramo soočati z neizbežnim dejstvom, da se družba spreminja. Družba je reka, ki neprestano teče – kot ni mogoče stopiti v isto reko dvakrat zapored, tudi družba ni okamenela v času in prostoru. Dandanes se soočamo s spremembami, s kakršnimi se naši predniki niso vse od časov prve industrijske revolucije. 250 let nazaj. Razlika je v tem, da moramo danes k intenzivnim tehnološkim spremembam prišteti procese globalizacije ter globalnega segrevanja. Na ravni človekovega vsakdana so vsi ti procesi dodatno okrepljeni zaradi medmrežja, ki nas stalno in v realnem času obvešča o vseh procesih, ki se dogajajo na zemeljski obli. V takšnih razmerah je mogoč le en način soočenja s stvarnostjo, vedenje o delovanju družbe. Znanje zmanjšuje negotovost!
Obenem pa se mora sodobni človek notranje umiriti. Nujna je sposobnost za umik iz stalnega toka informacij in impulzov, ki dobesedno presega človekovo biološkost oz. naravo. Človeška vrsta ni bila učlovečena v okolju, ki je tako nabito z informacijami in ki omogoča skorajda neprestano zadovoljevanje svojih potreb. Imamo čute, a ti so preobremenjeni, zato se moramo naučiti upravljanja z njimi, s tem pa tudi upravljanja z lastnim življenjem.
Intenzivne spremembe zmeraj vodijo do občutka negotovosti, moralne panike. To zadeva posebno odnos starejših do novih medijev ter njihovih uporabnikov, mlajše generacije. V katerikoli družbi pa so zmeraj starejši tisti odgovorni nosilci moči in privilegijev. To velja tudi za slovensko družbo – na ravni morale so tudi pri nas odpovedali starši, odpovedala je šola, kot so odpovedale naše elite, cerkvena, kulturniška, znanstvena, upravna, politična, gospodarska, sindikalna ter finančna. Vse te elite so bile podvržene najmanj dvajsetletnemu procesu negativne selekcije, ki je na površje naplavil vse najbolj umazano in nemoralno, na obrobje pa potisnil vse tisto, kar je dobro in sočutno.
Fukuyama je pisal o “koncu zgodovine” po padcu Berlinskega zidu – liberalna demokracija je edini sistem, ki še deluje. Ali ste za alternativo izven nje ali za alternative znotraj nje?
Zamisli o koncu tega ali onega se pojavljajo zmeraj znova. S hudomušnim in naklonjenim nasmeškom lahko zatrdim, da je vsak dan konec nečesa, vsak dan pa se rodi nekaj novega. O koncu zgodovine so pisali Friedrich Nietzsche, Osvald Spengler, Raymond Aron… Zgodovine pač ni in ne bo konec, človeška vrsta bo obstajala in se razvijala še milijone let. Smo začudo odporna vrsta. Povprečna življenjska doba posamezne sesalske vrste namreč znaša pol milijona let, medtem ko je od časa našega učlovečenja minilo že vsaj sedemkrat toliko.
V tej luči spodbujam k zavedanju, da smo za naše osebno dobro in za dobro skupnosti, kot tudi naše vrste ter Zemlje, odgovorni bolj kot kadarkoli prej. Zamisel o „zvestobi Zemlji“ naj bo povabilo k etosu, k prizadevanju za dobro skupnosti, ki biva na tem planetu.
Skeptični ste do koncepta demokracije, češ da je “lažna”. Že v Periklejevi Grčiji je bila demokracija kot ureditev svobode in avtonomije selektivna, hierarhična in izključevalna: stvar odraslih moških atenskih aristokratov. Kljub temu je demokracija sistem, ki omogoča dialoški odnos med politično večino in manjšino. Katere so prednosti in ključne problematike sodobne (evropske) demokracije?
Ko mislim o lažni demokraciji, mislim na demokracijo v Republiki Sloveniji. Slovenske plenilske elite so si polastile politično areno, gospodarstvo, finančni sistem in medije. Te sistematično in načrtno izčrpavajo vse družbene podsisteme. Na žalost lahko mednje prištejemo tudi elite, ki so del civilne družbe, torej kulturniško, znanstveno in cerkveno. Danes vem, da se tranzicija v Sloveniji nikoli ni zares začela. V bistvu so bila razmerja moči in mehanizmi obvladovanja vseh družbenih sistemov preneseni iz poprejšnje družbene ureditve v novo, ne da bi pri tem prišlo do večjih sprememb.
Poudarjam, da iz procesov plenjenja ni mogoče izključiti nobene obstoječe politične stranke na Slovenskem, zagotovo pa lahko največji delež krivde za razpad državnega aparata in vse večjo revščino prebivalstva pripišemo strankam, ki so izšle iz bivše Zveze komunistov in Socialistične mladine Slovenije. Sem lahko vštejemo tako Socialne demokrate in Pozitivno Slovenijo, kot tudi Slovensko demokratsko stranko. Vsi ključni možje iz ospredja in ozadja omenjenih strank so bili nekdaj pomembni akterji teh dveh Zvez. Kot edino pristno alternativo omenjenim strankam vidim zgolj krščanske demokrate, torej Slovensko ljudsko stranko ter Novo Slovenijo. Omeniti moram tudi medije, enega od ključnih zagotovil demokratičnega nadzora političnih ter ostalih elit. Danes vem, da slovenski mediji niso svobodni, pač pa so podrejeni raznim političnim veljakom, interesnim skupinam ter vplivnim posameznikom. Ti jih uporabljajo za nadzor toka informacij, kot tudi za blatenje in eksekucijo političnih nasprotnikov. Ne nazadnje pa ni nobenega dvoma niti o tem, da se zastavlja vprašanje o nadzoru finančnih, gospodarskih in političnih elit tudi na globalni ravni.
Nikakor ne dvomim v potencial demokracije, ki je tudi ne idealiziram. Zavedati pa se moramo, da je svet v tem trenutku v obdobju izrazitih premen, ki bodo potekale še nekaj desetletij. S tem se moramo sprijazniti in z optimizmom zreti v prihodnost. Ta bo namreč, v to nikakor ne dvomim, prav tako dobra, kot je bila preteklost.
Na Nikodemovih večerih 2012 ste spregovorili o delitvah in izključevanju pod naslovom “Naši-vaši”. Gre za temo, ki se Slovencev v Italiji kot specifične skupnosti v specifičnem okolju neposredno tiče. Ali je mogoče (in kako) ostati “mi” – torej posamezniki, ki se prepoznavajo v tradiciji, etničnih, narodnih, jezikovnih ali kulturnih elementih – in ostati odprti, strpni in dialoški do “drugega”? Kaj menite o stapljanju in hibridizaciji identitet v globaliziranem svetu?
Na žalost ostaja prebivalstvo Republike Slovenije dandanes prav tako razcepljeno, kot je bilo v času narodnega buditeljstva. To razporo spodbujajo slovenske elite, ker jim hujskanje in blatenje pomaga pri vzdrževanju statusa quo. Stanje se danes krha in ruši, vendar večini prebivalstva ni dano, da bi zmoglo uzreti resnico. Zato ostaja sovraštvo trajen izraz manihejstva slovenske politične kulture. Strah in sovraštvo do “rdečih”, na eni strani, na drugi strani pa strah in sovraštvo do “črnih” sta vsajena v nacionalni značaj. Ima pa ta pojav tudi čisto sociološki temelj: slovenska družba je zaprta družba, v kateri vlada načelo igre ničelne vsote. Vsakdo, ki v tej igri pridobiva, naj bi jemal nekomu drugemu iz ust. Zdi se, kot da ni možnosti, da bi lahko izstopili iz ječe slovenskih nacionalnih meja, znotraj katerih je vse že vnaprej razdeljeno in ni mogoče ničesar ustvariti na novo. Zato se pretežna večina prebivalstva udinja takšnim ali drugačnim poglavarjem, ki pokornim slugam nudijo službe, privilegije in prikritje njihovih zločinov. Takšna družba je v svojem izhodišču pokvarjena. Tisti posamezniki, ki se vodjem mafijskih omrežij uprejo, so vrženi na cesto, brez možnosti dostojnega preživetja, nekateri od njih se vdajo drogi ali alkoholu, spet tretji pa pobegnejo iz zadušljivega lonca in odidejo v “tujino”. Tudi to je izraz propada bivanjske moči naroda.
Za zaključek bi Vas prosil za spodbudo ali nasvet mladim glede izobrazbe. Pot k svobodi, pot k delovnemu mestu, pot k temu, da si delovno mesto sami ustvarimo?
Mladi morajo odgovornost za svoje življenje v precej večji meri vzeti nase. Vendar jim mora družba zagotoviti možnosti za dostojno preživetje. Republika Slovenija bi morala zgraditi vsaj še 10 % stanovanj, ki bi bila v javni lasti ali bi bila tako ali drugače oddana v najem. V tem trenutku imamo v državi samo 9 % stanovanj, ki so v najemu, sociologija stanovanja pa jasno kaže, da mora biti v najemu okoli 20 % stanovanj. V tem primeru namreč močno padejo tako cene najemnin kot cena kvadratnega metra bivalnega prostora. Ker si je stanovanjsko politiko v državi podredila slovenska gradbeniška mafija, so cene stanovanj ter najemnine pri nas grozljivo visoke in onemogočajo, da bi mladi zaživeli samostojno in imeli otroke. Brez strehe nad glavo ne gre. Obenem pa so starejše generacije blokirale proces modernizacije slovenskega gospodarstva in, kar zadeva konkurenčnost, uničile slovensko poslovno okolje. Zaradi svojih plenilskih interesov in želje po ohranitvi privilegijev so mlado generacijo oropale za delovna mesta, blaginjo ter osebno dostojanstvo.
To je zgolj majhen dokaz o nesposobnosti naših elit za smiselno usmerjanje procesov, ki naj bi prispevali k našemu skupnemu dobremu. Vendar je bilo takšnih ukrepov in dejanj v naši polpretekli zgodovini zelo veliko preveč. Naš ključni problem je, da v zadnjih nekaj desetletjih nismo dokazali, da smo državotvoren narod, ki si zasluži in je sposoben ohranjati svojo suverenost. Naša suverenost ostaja zgolj prazna lupina, ki nima vsebine. Na tem mestu si upam govoriti o moralni krizi, ki je na žalost povezana z izgubo suverenosti in usihanjem slovenskega naroda.
Jernej Šček
