Kristjani nismo zapečkarji!
… kajti svet elektronskih medijev, svetovni splet, druge oblike komunikacije so prav tako kot tisk, če ne še bolj, pomembne.
Za Novi glas je od same ustanovitve znano, da poroča o življenju krajevne in vesoljne Cerkve, kot je tudi znano, da je že v sami ustanovni listini našega časnika zapisano, naj bo pisanje v Novem glasu vedno usklajeno s krščanskim etosom, evangelijem. Pa vendar ne moremo trditi, da je Novi glas verski list, saj ni samo to, čeprav bi nas mnogi radi potisnili v ta okvir. Pišemo in poročamo namreč o vsem našem življenju in skušamo ohranjati dostojanstvo časnika, ki je odprt in širok, kot smo in bi morali biti kristjani odprti in široki ljudje.
V teh dneh z žalostjo spremljamo polemike okrog dokumentarnega filma o Pedru Opeki, ki ga je pripravil časnikar in zgodovinar Jože Možina, nekdanji direktor slovenske radiotelevizije, sicer pa izobraženec, ki nikdar ni skrival prepostega dejstva, da skuša živeti in v javnosti nastopati kot kristjan. Še pred Dnevom slovenske kulture, ko se svečano podeljujejo Prešernove nagrade, je prišlo na dan, da naj bi nagrado iz Prešernovega sklada prejel prav Jože Možina za v tujini večkrat nagrajeni dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki, ki ga tudi ni potrebno posebej predstavljati. Takoj se je zapletlo, ker se je baje odbor za podeljevanje nagrad razdelil, v zadevo naj bi bil močno vpleten tudi slovenski minister za kulturo, dejansko so se tako imenovani predstavniki “stroke” postavili proti upravnemu odboru Prešernovega sklada, odstopili, češ da si Jože Možina za svoj film, ki, ponavljamo, je prejel vrsto nagrad na tujem, ne zasluži nagrade iz Prešernovega sklada. Pustimo za hip ob strani presojo, ali gre pri filmu o Opeki za vrhunsko umetniško delo ali ne, o tem so lahko mnenja vedno deljena in je tudi prav, da so, saj smo si ljudje različni, ne?, ne gre za to. V “primeru Možina” gre za preprosto dejstvo, da sedanji politični garnituri, ki vlada v Sloveniji, ne gre v račun, da se lahko nagradi kristjan, ki je naredil film o kristjanu, misijonarju, ki ima še to tipično slovensko stigmo, da je sin domobranca, ki se je rešil pred breznom smrti takoj po drugi vojni in je odraščal v Argentini med slovenskimi ljudmi, za katere je pred leti viden predstavnik te politične opcije, ki sedaj vlada v Sloveniji, zapisal, da so “sramota, ki umira počasi”. Pri vsem tem gre preprosto za tisto slovensko uničujočo pritlehnost, ki je žal skorajda splošno sprejeta v slovenski družbi, da je namreč kristjan lahko kristjan samo doma, za zidovi svojega doma, v javnosti pa nima mesta. Za to gre, za nič drugega! O “stroki” pa zares ne bi, lepo vas prosim, ker je ista “slovenska stroka” tako previdno strahopetno potuhnjeno molčala desetletja in desetletja, da je zares ostala samo še “stroka” v narekovajih. Osebno se tudi zelo čudim, da se nihče od te znamenite “stroke” ni obregnil ob letošnjega prejemnika velike Prešernove nagrade, ki zagotovo ni kristjan in mu je ista “stroka” podelila nagrado, a nikjer ne slišim nobenega komentarja o tem, če si jo zasluži ali ne!
O tej splošni pritlehni klimi v slovenski družbi lahko pišemo tudi mi, ki živimo izven domovine, ker smo tudi sami del te slovenske družbe in nikdar nismo sprejeli tega za vso domovino zmotnega, pritlehnega, uničujočega dejstva, da se kristjani izrinjajo iz javnosti.
Pa ne, da bi sedaj pisali, kako smo kristjani vsi svetniki, za božjo voljo, saj se zavedamo svojih grehov, meja in slabosti, a le to zahtevamo, da imamo pravico v javnosti in nočemo, da nas stalno sigmatizirajo, dobesedno stalno ter povsod pošiljajo nazaj v luknje, katakombe, brezna.
Kako strahotna je ta slovenska družbena pogojenost, govori tudi podatek, ki ga, žal, navajamo občasno skorajda samo mi, namreč to, da se sprašujemo, kje so v slovenski javnosti danes umeščeni vsi tisti slovenski izobraženci, ki so v dvajset in več letih maturirali v Šentvidu, Mariboru in Vipavi na škofijskih gimnazijah? Kje so? Gre za velikanske številke izobraženih mladih ljudi, za katere se je pred časom zmotno govorilo, da bodo to “aristokracija slovenske družbe”, duhovna aristokracija seveda. Kje so? Zakaj molčijo? Zakaj jih nikjer v javnosti ni? Zakaj jih je v javnosti tako malo?
Že samo ta razmislek priča o tem, kako potreben je t. i. “verski tisk” tudi danes.
Navadno smo v januarju prvi uvodnik vedno namenili pomenu verskega tiska, saj je v Cerkvi ta mesec posvečen prav širjenju verskega tiska, čeprav danes ne moremo več govoriti samo o verskem tisku, ...
