Narodnost v zajamčenem zastopstvu in v slovenski šoli
Ravno dejstvo, da smo kot Slovenci prisotni v svetih in odborih občin, pokrajin in dežele, nam namreč omogoča tisto stopnjo avtonomije in subjektivnosti, ki bi ju ne imeli, če bi bili popolnoma odsotni v teh gremijih. Veliko težje bi se nam pisalo, če ne bi imeli možnosti sodelovati pri pisanju zakonov in proračunov, če ne bi bili zraven, ko se izdajajo sklepi, ko se določajo upravne smernice za različna področja naše dežele. Ne gre samo za jezikovne pravice in vidno dvojezičnost, ki so brez dvoma zelo pomembne, vendar to ni še vse, kar potrebujemo. Gre za pravico do sodelovanja pri odločanju, kako upravljati javno dobro, od katerega živi tudi manjšina. V prvi vrsti gre tu za območje, ki je življenjski prostor naše manjšine in obenem kraj razvojnih dejavnosti, t. j. gospodarstva, kmetijstva, obrtništva in še marsičesa. Prav zaradi tega je izrednega pomena sprejetje amandmaja k deželnemu zakonu 1/2011, ki ga je v deželnem svetu FJK predlagal Igor Gabrovec in omogoča občini Gorica ustanovitev šestih rajonskih svetov. In ne samo to! Pomembno je, da so se za popravek dogovorili v deželni večini in nato je bil sprejet v skupščini prav z utemeljitvijo prisotnosti slovenske narodne manjšine na področju goriške občine, ki je med drugim v seznamu 32 občin, v katerih se izvaja zaščitni zakon 38/01. To pa je precedens na ravni zajamčenega zastopstva, ki je, razen za deželo, še vedno na mrtvi točki. Zaradi tega upam, da ne bodo nastale v manjšini kakšne razlike, kot smo jih zabeležili, ko je stopil v veljavo krivični deželni zakon, in da se bomo zavedali, da gre za pomembno pridobitev v korist tako Slovencem kot Furlanom v Gorici. Eni in drugi si zaslužimo, da se obnovijo tisti rajonski sveti, v katerih smo sodelovali in soodločali v občinski javni upravi.
Drugi trdni temelj naše narodne skupnosti v FJK je slovenska šola. Osnovali smo je najprej kot zasebno ustanovo in nato, preko narodnega uveljavljanja, nam je bila priznana pravica do javnega šolanja s slovenskim učnim jezikom. V tem lahko najdemo tudi neko podobnost z zajamčenim predstavništvom oziroma z vsebino pravkar sprejetega popravka. Ravno narodna identiteta je tista osnova, na podlagi katere lahko koristimo tudi vzgojno-izobraževalni sistem v slovenskem jeziku. Seveda si ni mogoče zapirati oči pred novimi izzivi, ki se pojavljajo v zadnjem desetletju. A vendar, po mojem mnenju, to še ni dovolj, da bi se razvodenelo izhodišče, iz katerega je slovenska šola nastala in se razvila. Navsezadnje: ali ni bilo prav to med pomembnimi razlogi, zaradi katerih je bila opuščena namera preselitve deželnega šolskega urada iz Trsta v Benetke?
Slovenska šola potrebuje svojo avtonomijo, obenem pa tudi simbiozo z manjšinsko civilno družbo in z njenimi družbenopolitičnimi predstavniki. Zato je prav, da je bil o tej temi sklican deželni svet Sveta slovenskih organizacij, ki bo v četrtek, 28. novembra, zasedal v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
