Stoletnica rojstva Vinka Beličiča
S temi besedami je Tone Pavček označil Vinka Beličiča in razčlenil njegov pesniški opus v spremni besedi antologije Izbrane pesmi, ki je izšla pri založbi ZTT leta 1991, to je v letu odmrznitve, kot ga je imenoval sam Beličič. V poeziji je pesniku uspelo spojiti belokranjsko mehkobo in kosovelovski Kras oziroma gmajno v samosvoj pesniški izraz, če pa upoštevamo, da sta v času pesnikove ustvarjalne zrelosti njegova poezija in proza izhajali zlasti v zdomstvu in tudi v zamejstvu, bi upravičeno Beličiča lahko označili kot ustvarjalca ne dveh, temveč celo treh pokrajin oziroma domovin. Njegova usoda predstavlja eno bistvenih značilnosti generacije razumnikov, ki jih je zaznamoval povojni čas, ki so ga preživljali v veliki negotovosti, brezpravnosti pa tudi malodušju zaradi nerazumevanja okolice in nove mačehovske države, v kateri so se naselili.
Njihova življenjska izkušnja je bila sicer boleča, vendar vseskozi zapisana predanosti literarnemu, kulturnemu in prosvetnemu delu, pa tudi uresničevalka tistega, kar je literarna veda kasneje poimenovala s skovanko enotni slovenski kulturni prostor. Tega je Vinko Beličič udejanjal in oblikoval kljub dejstvu, da mu je bil vstop v rodno domovino dolgo onemogočen, njegova literatura pa zamolčana – in sicer kot profesor slovenščine na liceju Prešeren v Trstu, ko je dijakom predaval o veličini slovenske literature, kot prevajalec – rad je, recimo, poudarjal svoj odnos do italijanske literature in do Manzonija, katerega je prevedel Svete himne 1973 (Inni sacri) -, predvsem pa kot literarni ustvarjalec, ki je svojo poezijo, krajšo pripovedno prozo in memoaristiko objavljal izven meja matične domovine.
Beličičev življenjski in ustvarjalni lok bi postavila v tok letnih časov, kot jih je doživljal sam pesnik v svojih verzih, in sicer med september in avgust (ko je leto naokrog), pravzaprav med njegov avgustovski rojstni dan in smrt v septembru, prvem mesecu jeseni.
Češminov grm
Češminov grm, iz bregovitih tal
rastoč, posut z ostrim bodičjem,
od cvetja žolt – ob kliku in spreletu ptičjem
te veter komaj zgane sredi trav.
Avgust predahne nedrja dobrav,
tedaj med skalami zakrvaviš
in s trpkimi češuljki ptiče pogostiš.
Ti ljuba priča mojih jasnih dni,
kako je tuje, kjer te ni.
Vinko Beličič se je rodil pred sto leti, in sicer 19. avgusta 1913 v Črnomlju, od koder se je z materjo, vojno vdovo, nekaj let kasneje preselil v k njenim staršem v Rodine. (Zanimiv je podatek, da je pesem Moje Rodine, nastala v Milanu leta 1938, edina bila vključena v antologijo slovenske lirike Živi Orfej leta 1970, torej dobro dvajsetletje pred osamosvojitvijo). Obiskoval je gimnazijo v Novem mestu, nato je študiral slavistiko v Ljubljani. Po vojni je v negotovih razmerah živel na Tržaškem, najprej v Mačkoljah, kasneje pa se je ustalil z družino, z ženo Gabrijelo Eržen in štirimi sinovi na Opčinah. Od leta 1945 do upokojitve leta 1977 je poučeval slovenščino na liceju Prešeren v Trstu in samostojno ali kot sodelavec sestavil tudi nekaj šolskih učbenikov. Veliko je pisal za Radio Trst A, prevajal, sestavljal ocene in recenzije, kot samostojni ustvarjalec pa je objavljal v buenosaireški reviji Meddobje, v reviji Mladika, pri Mohorjevi družbi in v revijalnem tisku.
Njegova bogata bibliografija zajema tako pesniške zbirke (Češminov grm 1944, Pot iz doline 1954, Gmajna 1967, Bližine in daljave 1973, Pesem je spomin 1988 idr.) kot pripovedno prozo (npr. Molitev na gori 1943, črtice Kačurjev rod 1952, Med mejniki 1971, Prelistavanje poldavnine 1980, Cerkničan treh domovin 1987, Leto odmrznitve 1992, Na vetrovni postojanki 1997 idr.). Vinko Beličič pa je v mojih otroških očeh bil predvsem spodbujevalec openskega kulturnega utripa, povezan tako s spomini na izlete v naravo, na Repentabor (En kraj je, kjer pozabiš ječo časa: / Repentabor, naročje Krasa…) , kot tudi z nedeljskimi debatami po maši v kavarni, katerih so se udeleževali še profesor Peterlin, Rebula, Jeza, Artač in marsikdo, ki se ga ne spomnim, s soprogami. Meni je iz tistega časa gotovo ostal svetel spomin na živahnost kulturnih, družbenih, zlasti pa političnih razprav, ki smo jih otroci diskutantov bežno ujeli ali samo slutili, vendar smo vsrkavali njihovo dinamičnost, razgibanost, pa tudi odprtost, saj niso bile zamejene s tedanjo konkretno mejo, temveč so se razvijale svobodno v združevanju idealov slovenstva, demokracije in krščanstva.
Potem je prišel čas, ko sem imela profesorja Beličiča za slovenščino v nemirnem obdobju dijaškega protestništva, ki je konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let razrahljalo togost šolskega sistema. Tedaj so se med profesorjem in nekaterimi dijaki pogosto vžigale iskre, sama pa se bolj živo spominjam predavanj o nekaterih ustvarjalcih katoliškega ekspresionizma, recimo, o Preglju, Balantiču, Kocbeku, Vodušku, ki sem ga na profesorjev predlog poglobila za maturo, ali pa tudi o manj pomembnih avtorjih, npr. Antonu Medvedu. (Šele precej kasneje sem med biografskimi podatki zasledila, da je z disertacijo o njem Beličič leta 1962 nostrificiral ljubljansko diplomo na Katoliški univerzi v Milanu). Razposajeni, kot smo bili, smo prav na Medvedov rojstni dan poskrbeli za praznovanje s pijačo – in zdelo se nam je imenitno, profesor Beličič pa je bil tudi zadovoljen.
Po upokojitvi se je profesor Beličič večkrat tedensko, če že ne vsak dan, redno vozil s tramvajem v Trst in zahajal v knjižnico, večkrat ga je bilo namreč videti, kako je s hitrim korakom stopal na opensko tramvajsko postajo. Bil je pokončen intelektualec, lepe, sloke postave, urejenih belih las, nasmeh na njegovem obrazu je izražal zadržano strogost in življenjsko umirjenost. Takega se spominjam tudi malo pred smrtjo 27. septembra 1999, ki jo je preroško opeval v pesmi September.
Umreti,
ko so drevesa umita in zemlja napojena,
ko oblaki oddahnjeni modrijo daljne griče,
ko vrabci srečni v lužah se škrope,
ko je divjad od žeje potešena,
ko gmajna vedra gleda si v obličje,
ko v grozdje sok najslajši gre.
Umreti,
ko ni več muk, in svet sproščen drhti
in mi september lega na oči.
Kako leto kasneje sem za branje v razredu izbrala nekaj Beličičevih pesmi, kot npr. zelo znano Gmajna in Taščica, najbolj pa sem se z dijaki poglobila v pesem Prometej in ob njej obravnavala različne interpretacije prometejskega motiva v slovenski liriki. V verzih je pesnik s prepletanjem različnih motivov ubesedil občutje ujetosti v grozljivost časa.
Silni veter, dišeč po cvetju, ustne mi suši
… neusmiljeno izpihava oči.
Kaj roke iztezam po tebi, zemska hči –
ni te mi dano doseči!
kaj se mi bližaš z razcvelimi očmi,
ko mi ne smeš ustreči!
Ne morem nazaj, ne morem naprej,
v grozotni Čas ukovani Prometej.
Vinko Beličič je bil predvsem pesnik, v svoje pesmi je spletal ljubezensko, religiozno, domoljubno, refleksivno, bivanjsko in krajinarsko tematiko, vanje je vtkal drobna tihožitja iz narave in spomine na Belo krajino, na mater, zlasti pa motive Krasa, božjih poti in primorskih vasi v lepoti vseh letnih časov. Z elementi impresionizma, oplemenitenega z barvitostjo ukrasnih pridevkov, vendar z globino ekspresionistične bivanjske izpovednosti. Beličič je zorel v duhovnem ozračju predvojne dominsvetovske lirike in to bogastvo je v težkih časih povojne razseljenosti in trpkega stika s trdo kraško zemljo in ljudmi pregnetel v intimno, rahločutno poezijo, ki se je prav ob tem navdihovala.
Tako je postal pesnik gmajne par excellence, saj ji je posvetil eno najlepših pesmi Gmajna, v pesmi Nevesta pa jo povišuje v metaforo neveste – tolažnice… “prstan ti s pesmijo v srcu natikam/ med prvimi zvezdami in zadnjimi vzkliki ptic”. Tudi Beličičevo zadnje tuzemsko domovanje na openskem pokopališču je povezano z njegovo ljubeznijo do kraške gmajne: grob zamejujejo majhni kraški kamni, funkcijo nagrobnika prevzema večji, lep neobdelan kamen, ki ga bohotno obrašča bršljanov grm, simbol zvestobe.
Pod napisom ter letnicama rojstva in smrti je na njem pritrjena barvna fotografija. Na njej mirno in sproščeno počiva pesnik Vinko Beličič v objemu kraške gmajne.
Gmajna
Gmajna, ti last nikogar,
stekališče zgubljenih steza,
nezapuščena od sap in ptic
… nezapuščena od mojega srca.
Gmajna, ti last nikogar:
le kdor je odrinjen ko ti,
naslanja se rad na minulost ograd
in gleda mračenje od vseh strani.
Majda Artač
