Hierarhija pomeni razvrstitev, saj ne more vsak delati česarkoli
Na začetku posta, ko gre Jezus v puščavo, se sreča s skušnjavcem, ki mu ponuja tri bleščice: moč, čast in oblast; skušnjave, proti katerim ni imun noben človek, saj se ga takoj poprimejo in ga izsesajo. Te tri besede so lepo upodobljene nad Barcelono, kjer je hrib Tibidabo, ki dejansko pomeni “to ti dam”. Prav o hierarhiji, oblasti in služenju je tekla beseda v pretesnem Šentjakobskem domu na tretjem srečanju z mag. Janezom Ferkoljem, župnikom na Bledu.
Najprej se je osredotočil na hierarhijo oziroma lestvico, piramido, ki jo ima tudi Cerkev, a je obrnjena navzdol: zgoraj je široka pot, na kateri smo vsi verniki, spodaj, kjer preide v špico, pa je papež, “servus servorum Dei”, služabnik božjih služabnikov. Kot je dejal Ferkolj, ko se je v preteklosti piramida vzravnala, da je prišlo do ravnovesja, so bili mlačni, nedefinirani časi; če pa se je špica obrnila navzgor, kar pogostokrat očitajo Cerkvi, je bila ta močna in gospodovalna, tega pa evangelij ne prenese. Papež Frančišek je že od vsega začetka pokazal, da je spodaj, in vsi so mu zaploskali. Svet je v njem zaznal nekaj pravega, pristnega.
Hierarhija pomeni razvrstitev in je v življenju zelo pomembna, saj ne more vsak delati česarkoli. “Tako je bilo z ideologijo komunizma, vse je postalo enako in ni bilo občutka urejenosti, hierarhije, določene teme pa so bile prikrite”, je dejal mag. Ferkolj, ki se je nato posvetil sv. Frančišku Saleškemu. Ta je živel v 16. stoletju in je napisal članek Kakšna je lahko duhovnost človeka, da je zdrava. Človek je namreč tako telo kot duša, zato je treba poskrbeti za oboje. Dalje je predavatelj spregovoril o oblasti, ki pomeni odgovornost in zavest. Imeti oblast pomeni dajati stvarem vsebino, življenje, tek in pospešek. Oblast pomeni pristopati k nečemu s skrbjo in je enako pomembna kot hierarhija. Tako je naloga predstojnika ta, da ima oblast, a v zanimanju in skrbi, da je odgovoren za nekoga, ne pa, da mu to veleva duša, ki si želi vladati, saj je to v življenju pogubno. Ob tem se je župnik z Bleda zamislil glede volitev, v katerih dobimo napake, saj so to izraz posvetnega načina življenja in razmišljanja. Izbirati nekoga, ki si želi biti izvoljen, ni pravo.
Glede služenja je predavatelj dejal, da je to več kot skrb, saj je delo pomoč in iskanje. Tu pa se postavljata vprašanje in problem telesa in duše. Marsikdo teži, da bi bil samo v oblakih ali na zemlji, kar ni pravilno. Bolezen nam pove, kako smo odvisni od telesa. Prav tako ni pravilna trditev, da se moramo odpovedati veselju, imetju in razkošju, da bomo duhovni, saj to ni pot evangelija. Najprej je treba človeku omogočiti dostojno življenje, kar se največkrat pokaže v misijonu, šele nato pa lahko v materialne stvari vnesemo tudi dušo. Duša je odvisna od materije, naloga življenja pa je ta, da duša spleza na vrh telesa. To je, kot če bi nekomu splezali na ramena, da bi se razgledali, nato pa šli spet dol.
Ob koncu se je mag. Ferkolj posvetil še pomenu evangelija, v katerem nikjer ne piše, da moramo biti raztrgani in brez strehe nad glavo. Stvari morajo biti urejene in razvrščene: ne smemo imeti lepe zunanjosti, notri pa biti prazni. Sv. Frančišek je bil preprost, ni pa bil zanikrn. Pomemben je predvsem zgled, iz življenja svetnikov se lahko marsikaj naučimo.
Metka Šinigoj
