Vlada naj hitro sprejme program reform
V Sloveniji se politična kriza nadaljuje, saj se trenja in polemike o razmerah v državi in njeni prihodnosti nadaljujejo in ob raznih dogodkih celo zaostrujejo. Politiki, v zadnjem času pa tudi osebnosti iz sveta kulture in pisateljstva, v javnih občilih objavljajo svoja mnenja in ocene skoraj o vsem, kar se dogaja v družbi in državi. Vendar gre za enostranska opredeljevanja. Potrebovali pa bi dialog z drugače mislečimi, bodisi v t. i. levem ali v t. i. desnem ideološko-političnem taboru. Navajamo primer. Dr. Boris Gaberščik iz Ljubljane je v tedniku Demokracija objavil obširno analizo stanja in razmer v Sloveniji kot odgovor na še zmeraj aktualen poseg univerzitetnega profesorja in zgodovinarja dr. Boža Repeta na partizanski proslavi v Dražgošah. Morda bo odgovoril na analizo svojega političnega nasprotnika, s čimer bi bil dialog vzpostavljen; taki primeri pa bi lahko prispevali k politični pomiritvi v Sloveniji.
Predsednica vlade Alenka Bratušek nastopa in deluje bolj strpno v odnosu do prejšnje vlade in njenega predsednika Janeza Janše, kot pa je to ravnala ob oblikovanju svojega kabineta. Na prvem obisku pri predstavnikih najvišjih organov EU pa je bila le delno uspešna. Na njeno izjavljanje, da nova vlada potrebuje čas, da bo lahko sprejela program reform in drugih ukrepov za premaganje krize, je dobila odgovor, da je tak program treba sprejeti čim prej, najpozneje čez nekaj tednov. Premierka se je hitro odzvala in zagotovila, da bo vlada program reform in drugih ukrepov sprejela v času do 9. maja in ga poslala evropski komisiji v Bruselj. Vlada bo omenjeni program izvajala v hudih razmerah naraščajoče finančne krize. Spremenili bodo državna proračuna za leti 2013 in 2014, vlada pa preučuje tudi možnost povišanja davka na dodano vrednost. V parlamentu ima vlada dovolj glasov in podpore, njeno delovanje pa podpirajo tudi vsi dnevni časniki, nacionalna RTV Slovenija in tudi največja komercialna TV postaja. Pomanjkanje finančnih sredstev pa je tolikšno, da je zmeraj mogoče, da bo morala Slovenija zaprostiti za mednarodno finančno pomoč. O tem so prepričani tudi skoraj vsi tuji časniki in radijske ter TV postaje, ki v obdobju krize veliko poročajo o Sloveniji. Pritrdila jim je tudi znana časnikarka Dela Tanja Starič, ki je 11. aprila na prvi strani časopisa objavila komentar z naslovom Na robu prepada, mišljen je mogoč propad države. Vlada bo pri svojem delovanju morala upoštevati ali izničiti zahteve t. i. vstajnikov, ki za 27. april napovedujejo peto t. i. slovensko vseljudsko vstajo. Sicer pri nas še zmeraj poteka družbeno vrenje, ki ga ponazarjajo tudi skrb vzbujajoča razmišljanja znanih osebnosti. Prof. dr. Alojz Uhan, pisec esejev, s katerimi spodbuja razprave o občutljivih družbenih vprašanjih, je v pogovoru za revijo Vzajemnost dejal, “da smo v Sloveniji trenutno že sredi brutalne generacijske vojne. Tretjina mlajše generacije namreč živi v vlogi tretjerazrednih državljanov. Položaj teh mladih ljudi je osrednji problem današnje družbe”. Pisatelj in dramatik Evald Flisar, ki ima veliko uprizorjenih del v tujini, zatrjuje “da se je večina ljudi že umaknila iz spon, ki nam jih nadeva neoliberalizem. Ne hodijo na volitve. Mlajših generacij, z nekaj izjemami, politika ne zanima. Bojijo se je. Ko bo število tistih, ki čutijo, da so pritisnjeni ob zid, doseglo kritično maso, se bo sprožil plaz, in takrat, šele takrat, bo prišlo do sprememb”. Prav grozljive, čeprav kruto resnične, so psihopatske podobe politike, ki jih je v eseju, objavljenem v tedniku Mladina, razkril in utemeljil dr. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine. Zapisal je, “da v Sloveniji ne gre le za posamezne etične napake in pokvarjenost vplivnih posameznikov, ampak za bolezen političnega sistema in gospodarstva. Psihopati so si oblast in moč pridobili z laganjem, izigravanjem demokracije in z domnevnim prizadevanjem za skupno dobro. Na lestvici t. i. oblastniških poklicev, kjer je zaposlenih največ psihopatov, so predvsem na vrhu politiki, sledijo direktorji in predsedniki uprav, poslovneži in odvetniki. Pri opravljanju teh poklicev se pogosto pričakujejo govorjenje polresnic, zavajanje in sleparjenje, vse za doseganje koristi in dobička”.
Umiritev duha in primer strpnosti, čeprav sta trajala omejen čas in le pri delu prebivalstva, je pomenil pokop nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. O njem je bilo objavljenih ali izrečenih zelo veliko ocen, mnenj in tudi trditev, ki jim domnevno ne gre ugovarjati. Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres je med obredom v stolnici dejal tudi, “da bo potrebno še veliko resnicoljubnosti, da bo podoba škofa Rožmana v narodni zavesti bolj ustrezala resnici”. Sporočilno vrednost ima tudi izjava predsednika Slovenije Boruta Pahorja, “da je žalna slovesnost bila priložnost, da z obžalovanjem in medsebojnim oproščanjem obrnemo nov list naše zgodovine”. Dr. Karel Bonutti, nekdanji slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu, se iz svojega obdobja v ZDA spominja odziva škofa Rožmana na pobudo ameriških Slovencev, da bi pripravili Dan spomina na padle domobrance. Škof je odgovoril, “da bi se morali spomniti vseh padlih v pretekli vojni, saj mi ne moremo soditi, kaj je bilo prav. To prepustimo Bogu”. Zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar, ki velja za eno najboljših poznavalk Rožmanovega življenja, je v intervjuju, objavljenem v tedniku Družina, dejala, “da je redkokatera oseba v novejši slovenski zgodovini bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikanj kot škof dr. Gregorij Rožman”. Dr. France Dolinar, vodja Nadškofijskega arhiva, se je na pokop odzval z mnenjem, “da moramo mrtvim pustiti njihov mir, do njihovega življenja in dela pa naj se opredeli stroka. Nove podrobnosti o škofu Rožmanu bodo morda znane po odprtju vatikanskih arhivov, povezanih s papežem Pijem XII. Vendar to še ne bo kmalu”.
Marijan Drobež
