Zakaj bi lahko Slovenija bila naslednji Ciper?
Slovenska ekonomska kriza je v zadnjih tednih postala odmevna tema tudi zunaj slovenskih meja, o njej so pisali in poročali vsi najpomembnejši svetovni mediji: CNN, Washington post, Frankfurter Allgemeine zeitung, Il sole 24 ore, pa še bi lahko naštevali. Slovenija ni postala zanimiva za mednarodni tisk zaradi kake posebne okoliščine, ki se je zgodila v zadnjem mesecu: stanje javnih financ in ekonomska kriza sta približno ista kot pred enim, dvema ali tremi meseci. Dejstvo pa je, da je mednarodna javnost v času ciprske krize seveda iskala tudi naslednjo žrtev. In to je bila (najverjetneje upravičeno) Slovenija.
Dejstvo, da se je Slovenija znašla na straneh in ekranih številnih pomembnih medijev, je bila seveda prava medvedja usluga: na mednarodnih trgih je zrasla cena zadolževanja, donosnost na desetletne obveznice je zrasla skoraj do 7 odstotkov, Slovenija pa si je samo še utrdila sloves novega Cipra. Morda pa je v tem kontekstu, ko slovenska država, žal, postaja svetovna zvezda, potrebno razumeti, zakaj se je Slovenija znašla v takem položaju.
Izvor slovenske krize
Primarni problem Slovenije so danes banke. Poslujejo z visokimi izgubami, NLB in NKBM, največji banki, imata celo stomilijonske minuse v poslovanju. Ob tem pa so najbolj skrb vzbujajoči t. i. slabi krediti, tista posojila, ki so jih banke odobrile podjetjem, ki so danes v stečaju ali tik pred njim. Pa poglejmo, kako je do tega prišlo. Izvor krize ni vezan samo na zunanje okoliščine hudega finančnega položaja na svetovnih trgih, ampak tudi na nekaj povsem slovenskih lastnosti. Po prehodu iz državnega v tržno gospodarstvo ob osamosvojitvi je slovenska ekonomska politika sprejela strategijo “nacionalnega interesa” v smislu, najbolje je, da slovensko premoženje ostane v slovenskih rokah. Tuji investitorji so bili v takem dojemanju “prav posebno zlo”, ki ga je bilo potrebno, kolikor se je le dalo, zadržati zunaj meja. Slovenija tako, z razliko od nekaterih drugih držav v regiji (recimo Madžarske ali Hrvaške), skoraj ni dovolila tujih investicij. Ker sta omenjeni državi dobesedno razprodali svoje državno premoženje, so Slovenci politiko “nacionalnega interesa” sprejemali kot modro in potrebno. A žal, se je slovenski nacionalni interes izkazal drugače: ne zaradi samega domačega lastništva, ampak zaradi njegove zlorabe. Nacionalni interes je namreč pomenil to, da je država postala pomemben lastnik velikih podjetij (Pivovarna Laško, Istrabenz, Mercator, Petrol, Hit, Adria airways, pa še bi lahko naštevali) pa tudi bank, zavarovalnic in drugih gospodarskih realnosti. Ta razširjena mreža državnega lastništva je ponudila oblastnikom ključe celotnega slovenskega gospodarstva. Nadzor nad upravo bank je pomenil tudi nadzor nad kreditno politiko posameznih bank. Posojila so se tako delila največkrat po strankarsko-političnem in ne gospodarsko utemeljenem ključu. Taka politika je postala po letu 2000 tudi vzrok za nesrečne menedžerske prevzeme, ki jih poznamo z imenom “tajkunski prevzemi”. Mendžerji posameznih podjetij so s pomočjo političnih vez dobili milijonske kredite, da bi olastninili podjetja, kljub temu da so bili sami brez počenega groša.
Nepremičninski balon in streznitev
V času gospodarske konjunkture vse do leta 2008 je v Sloveniji delovala tudi gradbena mrzlica. Povpraševanja po nepremičninah je bilo izredno veliko. Gradbeni baroni (Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Dušan Črnigoj in podobni), ki so se mastili že ob gradnji avtocest, so s pomočjo bančnih kreditov gradili tudi stanovanja brez racionalnega premisleka, ali so res potrebna. Leta 2008, ko je počila kriza, so bila stanovanja zgrajena, a kupcev ni bilo več zaradi previsokih cen. Gradbeni sektor se je tako znašel v stanju, ko je za vsak evro lastnega kapitala imel na grbi 4 evre dolgov. Stečaji so bili samo logična posledica vsega tega.
A na udaru ni bil samo gradbeni sektor: vse panoge so občutile krizo. Čas neracionalnega in pretiranega kreditiranja je bil mimo, prezadolžena podjetja pa niso imela sredstev za odplačevanje dolgov. Reprogramiranje kreditov ni bilo več nekaj samoumevnega, dolžniki glavnic sploh niso več odplačevali, marsikomu ni uspelo odplačevati niti obresti na dolgove. V tem stanju so seveda najkrajšo potegnile banke. Lani poleti so se tako razkrili podatki o resničnem stanju slovenskih bank. Najbolj skrb vzbujajoč je bil podatek, da ima slovenski bančni sistem 7 milijard evrov terjatev, ki jih je Banka Slovenije razvrstila v kategoriji D in E. Ti oznaki pomenita zelo tvegane terjatve: v bistvu označujeta kredite za podjetja, ki so že v stečaju ali so v zelo nevarnih vodah. Verjetnost, da bodo ta sredstva vrnjena, je minimalna. 7 milijard evrov je 20 odstotkov celotnega slovenskega BDP (!!!), ki znaša približno 35 milijard evrov. NLB ima po podatkih slovenske centralne banke za 2 milijardi tovrstnih terjatev, NKBM pa za 611 milijonov. In te številke so za Slovenijo najbolj zastrašujoče. V tem segmentu je v igri velik del slovenske prihodnosti: Slovenija mora rešiti svoj bančni sistem. Danes pa je ta naloga navzven skoraj misija nemogoče. Od te misije nemogoče pa je odvisno, ali bo Slovenija naslednji Ciper ali ne.
Andrej Černic
