Kriptonit in superjunaki
Zgodba o Lancu Armstrongu ni samo zgodba o (profesionalnem) samomoru najboljšega kolesarja vseh časov (če izvzamemo “prazgodovino” Bartalija in Coppija, ki je ne moremo primerjati z modernim kolesarstvom). Ne, v tem primeru lahko govorimo o samomoru nekega športa, kolesarstva. Dobesedno.
Armstrong ni bil namreč samo kolesar, bil je Kolesar z veliko začetnico. In zato je njegov dokončni padec v Dantejev peklenski krog častihlepnih za sabo na pot v pekel močno vlekel ves šport. Pravzaprav je bilo težko verjeti, da se bo protidopinška komisija tako resno lotila prve ikone svetovnega kolesarstva. Tako resno, da so nepremagljivemu Američanu odvzeli vseh sedem naslovov na Touru šele sedem let po zadnji zmagi na Grand bouclu. Neverjetno, predvsem ker si je Armstrong “na bojnem polju” prislužil status nedotakljivosti. Kaj s tem mislim? Preprosto: dejstvo, da so Armstrongu dokončno odvzeli vseh sedem zmag na Touru, je profesionalnemu kolesarskemu gibanju verjetno povzročilo več škode, kot je bilo koristi zaradi pokončne drže ameriške protidopinške agencije, ki je delovala v smislu: “Poglejte, če smo obsodili celo Armstronga, pomeni, da so pred našim zakonom res vsi enaki”. Armstrongova zgodba “padlega angela” pa je prava anomalija, ki se ne sklada z utečenim ritmom vrhunskega športa. Zakaj?
Profesionalni šport in njegovi oglaševalci namreč živijo od posameznikov – vrhunskih športnikov, ki jih lahko spretne marketinške akcije spremenijo v junake z nadnaravnimi močmi Supermanovega ali Hulkovega kova. In to ne samo v individualnih športih, ampak tudi v ekipnih. Dejstvo, da ves svet danes obožuje nogometno Barcelono, ni vezano na izjemno tica-taca igro popolnega nogometa, ki jo je izdelal Pep Guardiola in jo je uresničevala celotna ekipa. Ne, božanska razsežnost Barce je v očeh javnosti, ki si želi stripovskih superjunakov, vezana (izključno) na njenega mesijo, Lionela Messija. Messi je res trenutno najboljši nogometaš na svetu, a za popolni nogomet Barcelone sta poleg Argentinca enako zaslužna vsaj še dva izjemna nogometaša, Xavi in Iniesta. A vseeno je vsak nov El Clasico (tekma Real Madrid – Barcelona), pa čeprav odloča o še tako pomembnih tekmovanjih, vse bolj samo neko prijetno scensko ozadje za veliko pomembnejši osebni dvoboj: Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo.
Človeška psihologija je včasih res hecna: tudi pri ekipnih športih, kjer bi se morali posamezniki podrediti potrebam ekipe in bi moral imeti trener popolno svobodo, da z razpoložljivimi igralci sestavi najboljši trenutni kolektiv, povprečni gledalec/potrošnik išče in si želi samo izstopajočega superjunaka, s katerim se lahko poistoveti. In marketing te superjunake vseskozi potiska v ospredje: kako si lahko drugače razlagamo, da je poškodovani Roberto Baggio odšepal 120-minutni finale svetovnega prvenstva proti Braziliji leta 1994? Ali zakaj je (brazilski) Ronaldo klavrno šel na igrišče v finalu svetovnega prvenstva 1998 proti Franciji, ko se je komajda držal na nogah? Preprosto, oba sta bila “stripovska superjunaka” tistega časa in sta se morala tako tudi obnašati: in jasno je, Superman, Batman ali Hulk niso nikoli tako močno poškodovani, da ne bi mogli premagati nasprotnikov.
“Stripovski superjunaki” so tako izraziti tudi v individualnih športih. In ker gre za novodobne Clarke Kente ali Petre Parkerje, jim tudi na najvišji ravni marsikdaj spregledajo kako dvomljivo potezo v postopku preobrazbe. Se še spomnite Florence Griffith, neverjetne ameriške šprinterke, ki je že 24 let nositeljica svetovnega rekorda na 100 in 200 metrov? Njeni dosežki iz leta 1988 so še danes za vse šprinterke povsem nedosegljivi. O steroidih in drugih poživilih se je vseskozi šušljalo, posebej ko je Griffithova umrla leta 1998 zaradi domnevne zadušitve med nočnim epileptičnim napadom. Protidopinška komisija pa ni nikoli ničesar dokazala. Mnogi so zelo skeptični tudi nad današnjimi dosežki, ki jih na 100 in 200 metrov postavlja Usain Bolt, Carl Lewis je takoj po olimpijskih igrah v Pekingu tako komentiral njegove rezultate: “Bolt je lahko tudi najboljši sprinter v zgodovini. Ampak ko nekdo preteče 100 metrov v 10.03 sekunde v eni sezoni in je njegova znamka že v naslednji 9.69, si je potrebno postaviti določena vprašanja”. A tudi Boltu protidopinška komisija doslej ni dokazala ničesar. Vprašanje, ki se seveda postavlja, je tole: je za Mednarodni olimpijski komite v večjem interesu dokazati morebitno krivdo nekega športnika ali je bolj koristno biti soudeležen pri grajenju nesmrtnega super junaka?
Michael Phelps si je v Pekingu rekordno osmo zlato kolajno (s tem je porušil rekord sedmih zlatih kolajn plavalca Marka Spitza v Münchnu leta 1972) prislužil s pomočjo organizatorjev: na 100m delfin se je ciljnega ploščka prej dotaknl njegov tekmec Milorad Čavić, a je zmaga vseeno pripadla Phelpsu, “ker je plošček prej z zadostno močjo udaril Phelps”, se je glasilo uradno pojasnilo časomerilca Omege. Med vrsticami pa bi lahko še prebrali: “In brez osmega zlata bi Phelps ne mogel postati živa legenda že v Pekingu”. Zdaj pa si zamislite, po čem bi se svet spominjal olimpijskih iger v Pekingu, če ne bi bilo Phelpsa in Bolta. Organizatorji takih tekmovanj lahko samo upajo, da se prav njim zgodita taka čudeža, kakršna sta bila Bolt in Phelps. In so seveda k uresničenju takih čudežev pripravljeni tudi sami nekoliko pripomoči. Da se čudež le zgodi prav njim.
Padlih angelov (ob Armstrongu lahko v to kategorijo uvrstimo še Bena Johnsona ali Marion Jones) pa je v primerjavi z vsemi epskimi zgodbami športnih junakov res le za vzorec. “The show must go on” je nekoč pel Freddie Mercury, a ne?
Andrej Černic
