“Et inquietum est cor nostrum donec requiescat in Te”
Alternativni spomin na župnika …
Dne 2. novembra. Spomin vseh vernih rajnih. Orglam pri večerni maši: ker je ponedeljek, je kljub dnevu liturgičnega spomina relativno malo ljudi. Opazim, da so orgle obnovljene po letošnji poletni vročini, ki je delikatne instrumente po naših cerkvah precej močno prizadela. Zdaj zvenijo in je nanje po dolgem času prijetno igrati. Po maši stopim v zakristijo, da te vprašam za obhajilo, nato sledi kratek pomenek, zahvalim se ti, ker si “zrihtal”, da so orgle popravljene, potem ko smo pred mesecem dni na župnijskem svetu razpravljali o tem. Posloviva se, vsak na svoj konec. Takrat sva se zadnjič videla. Ko si praznoval rojstni dan, teden kasneje, sem svoja voščila posredoval prek tistih, ki so te obiskali. Pomislil sem, da si rekel, kako boš po dopolnjenem 75. rojstnem dnevu šefa vprašal, ali te upokoji. Nisem vedel, da si mislil na Šefa z veliko začetnico …
Ko si odšel, mimogrede, nepričakovano, tako kot si se vedno poslavljal, ker si moral nekam, sem pomislil, da si to storil v svojem stilu. Nekje sem namreč prebral, da človek umre tako, kot živi … Vedno te je gnalo naprej, časa za postanek nisi imel. Včasih nas je to zmotilo, da se nisi znal ustaviti, morda nismo razumeli, da je bila tvoja narava. Seveda, ni bilo lahko delati s teboj, še posebno ne nam, ki smo skrbeli za manj praktične stvari kot ti. V kolesju župnije so ti bile pri srcu konkretne zadeve. Da bi uspel maševati v vseh svojih župnijah, si včasih dobesedno tekel od ene maše k drugi in se po maši tudi pohecal: “Ben, čau, jaz grem … k maši.” Zdaj ti lahko povem: ko smo vedeli, da boš ti maševal, smo liturgični sodelavci imeli vedno pripravljen plan za alternativo, ali boš kar sredi maše odločil, da boš slučajno pel Slavo ali ne, skrajšal to ali ono procesijo, ker te pač pričakujejo v drugi cerkvi … S tabo je bilo življenje dinamično, ni kaj. Včasih smo se tudi sporekli, kot se dogaja v vseh skupnostih, kjer se različni ljudje, vsak s svojimi sposobnostmi, darujejo za stvar. Ker smo vsi grešniki, na te stvari pozabimo. In se ponavljajo, a vedno znova nanje pozabimo. Na srečo. Morda nismo zaznali, da je tvoja vnema, da bi vse naredil učinkovito, hitro in praktično, način, da si izkazoval ljubezen. Kot da bi vedel, da bo tvoj čas tako na hitro odmerjen. Čeprav sva si bila nasprotna v ideji o učinkovitosti (ti: hitro in takoj, jaz: počasi in poglobljeno), sem opazil, da si kljub svoji brzi drži znal pomagati človeku, v trenutku, ko je to potreboval. Morda niti ne vemo, koliko dobrega si storil tako, da “leva roka ni vedela, kaj dela desna”, v tišini, posameznikom, ki so se znašli v stiski, ne le za širšo skupnost, ko vemo, da si imel delež pri obnovi marsikatere stavbe, kjer se zbirajo naši mladi in “drugače mladi”. Bil si graditelj, gradbenik in to je bil tvoj način kateheze. Morda se je dopolnjeval z našim, tistim, ki je ustvarjal vsebine. Kot bi hotel reči: “Zgradil sem vam hišo, zdaj jo pa vi napolnite s pohištvom.”
In zdaj si kar odšel k Njemu, po katerem si hrepenel v svojem dirjanju od župnije do župnije, od cerkve do cerkve, v svojem včasih površnem, a nikdar površinskem iskanju stika s sočlovekom, kjer si, kako vsi, iskal Njega. Kar sem dojel od tvojega nenadnega, hitrega in žal – učinkovitega odhoda, je prav njegov smisel. Pedagogika za tiste, ki stvari razumemo šele kasneje. “Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi, Gospod.” Vem, da ne boš počival, tam gori. Mi pa tudi ne, ker nismo še srečali Njega, ki je naš mir. Od tam nas sedaj blagoslavljaj, dragi Marijan.
Preberi tudi:
Počivaj v miru, naš dragi Marijan!

