Ljubezen med vrsticami

Še en spomin na drago prof. Katjušo Faganel

Spoštovana in draga prof. Faganel,

to pismo sem bil začel pisati pred leti. Nikdar ga nisem zaključil. Nikdar poslal.

Zdaj, ko je minljivost našega življenja opravila svojo neizprosno vlogo, mi je pustila kepo pepela v ustih. In morda se moram bolj sebi kot vam oddolžiti, da nedokončanemu fragmentu dam vsaj šepavo dokončno obliko. Kako zanimivo, da nam iztek naše zemeljskosti vedno pripelje pred oči dokončnost. Kot da je prej vse le pretakanje. Prerojevanje. Prenavljanje. Presnavljanje. In smrti ni uzreti nikjer. Čeprav je ta naša ne preljuba sestra edina življenjska gotovost (kako lep paradoks …) in nas morda zaradi tega vedno oškropi z dokončnostjo.

Draga prof. Faganel, ali Faga, kot smo vas v svojih dijaških letih nazivali, seveda strogo v svojih konspirativnih pogovorih, ne da bi vam želeli krniti dostojanstvo, ampak le, ker se vzdevki med dijaki navadno primejo iz občutka domačnosti. Nekoga poimenuješ ali preimenuješ, ker mu daš mesto v konstelaciji svojega sveta, v obnebju romanesknega okolja, kjer postane junak. Bolj fiktiven kakor resničen. Ker mu je odmerjeno določeno mesto v zgodbi tvojega življenja. In se po njej vajine poti navadno redkokdaj križajo.

Ne morem namreč pozabiti svojih licejskih let, ki so bila konstruktivna, plodna in spodbudna predvsem po vaši zaslugi. Ko ste me zalagali s knjigami in me navduševali za slovensko književnost, sem razumel, da bi to lahko postal moj vsakdanji kruh. Zdaj, ko sem tudi sam ob katedru in svoje navdušenje do slovenske književnosti skušam predajati mladim višješolcem, razumem, kako pomembno poslanstvo imamo učitelji, ne toliko s podajanjem znanja, kolikor z navduševanjem, mentorstvom ali samo s tem, da v očeh dijakov vidimo iskro in jo prižigamo ali celo omogočimo njenemu plamenu, da tli.

Vedno bolj se zavedam, da bi ne bil tak učitelj, kakršen sem, če bi sam ne premogel srčne kulture učiteljev, ki so me usmerjali, videli v meni tisto, česar sam nisem bil sposoben. Zato jemljite to moje oglašanje kot globoko, morda pozno, ampak ne manj iskreno zahvalo za vse, kar ste v meni odkrili, vzbudili, in zato, ker ste vame verjeli v času, ko sam nisem.

So profesorji, ki dijake zaznamujejo z neizmernim znanjem in sistematičnim podajanjem. Drugi pa, ki jih zaznamujejo z odnosom in predanostjo. Jasno vam je bilo, da znanje lahko pridobimo le, če bo zanj predpogoj v ljubezni do predmeta, ki ga obravnavamo. Zato so bile vaše lekcije usmerjene predvsem v enciklopedično nabiranje dokazov ljubezni. In to smo razumeli šele kasneje. Ko smo v svojih izvenrazrednih pogovorih razpravljali o prebranih knjigah, ki ste nam jih svetovali. Našli smo se v tem, da smo upoštevali vaša navodila, čeprav smo bili vse prej kot zgledni dijaki. Poučevali ste nekonvencionalno. Od nas ste – ne da bi kadarkoli kaj rekli – želeli, da izrazimo sebe, svojo ustvarjalnost. In vi ste nam bili v zgled in skrb. Od tega, da ste bili nepogrešljivi notranji član v maturitetnih komisijah, ki so bile sestavljene iz samih zunanjih profesorjev, do tega, da ste dan pred ustnim izpitom poklicali vsakega izmed nas in ga potolažili, bodrili ali mu le svetovali, pa vse do anekdotičnih trenutkov, ki ostajajo v spominu. Navajam dva: ko ste izvedeli, da sem na dijaškem literarnem natečaju revije Rast prejel nagrado, ste v razred vstopili s pladnjem slaščic, da smo tisto uro namenili bolj proslavljanju kakor lekciji. Nismo se zavedali, da ste ravnali materinsko. Ali ko smo vas s skupino sošolcev srečali sredi mesta, prvič v družbi moža Amosa. V kratkem pogovoru se je izkazalo, da nas je on že poznal in to ne le po imenih, ampak tudi po zanimanjih. Vaši domači pogovori doma so se sukali okoli vaših dijakov. To nam je imponiralo in pokazalo, s kako veliko ljubeznijo ste pristopali do nas.

Novica o vašem odhodu me je presenetila, ko sem bil proč od doma, da se pogreba nisem mogel udeležiti. Naj se od vas poslovim, spoštovana in draga profesorica, z besedami svoje dijakinje Rebecce Fierro, ki je postala uspešna pisateljica, avtorica knjige (glej naključje!) Ljubezen med vrsticami (L’amore tra le righe). Ker konec koncev spadamo vsi v isto duhovno nasledstvo.

“Mentorji vplivajo na naše življenjske odločitve, naše zdravje in našo osebno uresničitev bolj kot mnogi drugi ljudje; žalostno in precej moteče je spoznanje, da ne smemo posegati v njihovo zasebnost, kot bi to storili z družinskimi člani in prijatelji, da bi jim izrazili ljubezen, ki jo čutimo do njih. […] Ni naključje, da se tem ljudem pogosto odločimo zahvaliti v tišini in na papir izlijemo tisto, kar bi sicer ostalo zamolčano.”

Hvala, spoštovana profesorica. Da ste nam tiho predajali ljubezen … med vrsticami.