Sobrat, ki mi je predal štafeto
Osebni spomin na g. Marijana Markežiča, prve opore na duhovniški poti
Zaradi službe, ki mi je bila zaupana in naložena, sem moral zapečatiti že veliko župnijskih uradov in zakleniti veliko župnišč. Poiskati sem moral veliko oporok in upoštevati želje, prošnje in določbe v njih. Pripravil sem tudi že veliko pogrebnih svečanosti, urejal stike z družinami in svojci, poskrbel za uradne dopise in dokumente, pokopal na Božjo njivo počitka in pričakovanja vstajenja. Nato, ko je prenehalo žalovanje, pa skrb, da ima vsaka krščanska skupnost, kljub smrti njenega dobrega pastirja, vse potrebno za primerno pastoralno oskrbo in delitev zakramentov.
A tokrat je drugače. Tokrat ne zaklepam hiše enega izmed toliko pokojnih sobratov, temveč sobrata, ki mi je predal štafeto. Za mojim poklicem je naša župnijska skupnost še rodila duhovne poklice, ženske in moške, a škofijski sem samo jaz. Marijan je prvi izvedel o moji želji po duhovništvu. Morda se boste začudili, drage bralke in dragi bralci, ki ste poznali msgr. Franca Močnika in najin posebni odnos, da ni bil on prvi, ki je izvedel za moj načrt, mojo izbiro. Po maturi me je Marijan vprašal, ali razmišljam o svoji prihodnosti. Odgovoril sem mu samo in preprosto: “Da”. O duhovnem poklicu nisva spregovorila. Dodal pa je: “Če rabiš pomoč pri iskanju svojega poklica, veš, kje me dobiš.” In tako se je zgodilo, da sem nekega septembrskega večera, po maši, vstopil v obednico Zavoda Sv. Družine, prisedel k njegovi večerji in mu rekel: “Jaz bi pa rad vstopil v bogoslovje.” Menim, da je bil msgr. Močnik, naš takratni župnik, prvi, ki mu je Marijan razkril “skrivnost”.
Petek, 14. oktobra 1983. Marijan pozvoni pri vratih našega doma. Očetu se zdi čudno, da ne vstopi kot navadno. Marijan je namreč vedno pozvonil, a ni imel časa, da bi čakal na dovoljenje ali povabilo. Takoj je bil skozi vrata v hiši. Tokrat ne. Zakaj? Prišel je pome, in ker je vedel, da naš tata (takrat) ni soglašal z mojo izbiro, je modro počakal pred hišo; pravzaprav kar na ulici. Jaz sem vzel kovčke in šel. Z njim. Pripeljal me je v Ljubljano, v bogoslovje. Temačno je bilo na ulicah in v hiši. Predstavil me je ravnatelju in spiritualu (ki me je bil nadvse vesel, saj je rekel: “Končno en sosed!”; spiritual je bil msgr. Metod Pirih, doma iz Lokovca). Predno se je Marijan vrnil domov, mi je izročil ovojnico. Modre barve. Je rekel, da bom rabil. Je pozdravil … in odšel. V ovojnici je bilo pet sivozelenih bankovcev po 1.000 dinarjev. Hranil sem jih v svojem predalu, kot relikvijo, ki se je ne dotikaš, in jih odnesel domov, nedotaknjene, ko sem leta 1989 zapustil semenišče.
Tako je bil Marijan zame prvi sopotnik, prva “ključavnica”, prva opora na moji duhovniški poti.
Ali je spoznal moj poklic? Seveda ga je, saj smo mladi sodelovali z njim pri vsaki njegovi “akciji”. Papirja smo zbirali in prelagali in prevažali na kvintale! Vsako hišo brez prebivalca (zaradi smrti) smo izpraznili in “oropali”. Njegov avto je imel vedno dvojno funkcijo: za stvari in ljudi. Pa smo tekli v Ljubljano, se spotoma ustavili v Postojni, obiskali še koga v Ajdovščini, pritekli (dobesedno) nazaj domov. Doma so se name jezili, češ da kar naprej lazim okrog. A če sem rekel: “Nas je peljal Marijan,” je bilo vse v redu.
Seveda, bil bi slab vzgojitelj in jaz slab učenec, ko se ne bi v duhovniškem življenju tudi nekoliko oddaljila. Ko se ne bi soočala, bi bil jaz papiga, ki vse posnema in pokorno ponavlja, on pa nesposoben vzgojitelj, ki je naredil fotokopijo. V resnici pa je bila prav to njegova vrlina, da je pokazal, naučil, usmeril in pustil svobodo. Na duhovniški poti sva s časom spoznala, da je on bolj graditelj tega, kar se vidi navzven, jaz pa tega navznoter, kar je očem nevidno: a oboje je nujno potrebno za pravo duhovno, človeško in kulturno rast.
Tudi bolečine mu niso bile prihranjene: ko so odhajali mladi, ki jih je vzgojil, ko so nastajale napetosti, tudi v duhovniškem občestvu, ko je iskal poti izboljšanja, a jih ni dobil.
Sedaj, ob njegovem slovesu, pa dvoje ugotovitev, ki ju ne morem prikriti.
Prvič: Nekoč mu je pobožna žena v svetoivanski klopi rekla, da ni spodobno za duhovnika, da mašuje s coklami. Odvrnil ji je takole: “Cokle dol, čevlji gor, čevlji dol, cokle gor … vse to je izguba časa!” Da, Marijan “ni imel časa”. In vendar je vedno, vedno našel čas za bolnike in invalide.
Drugič: Te dni sem naredil nekaj nespoštljivega. V njegovi delovni sobi je bil na vrhu visokega kupa papirjev in drugih predmetov tudi brevir. Naša molitvena knjiga. Zguljen kot nobena druga knjiga na polici ali v omari. Zelo me je zamikala radovednost (Bog mi jo bo odpustil). Vzel sem v roke brevir in odprl. Vrvica je bila na strani: hvalnice, četrtek 32. navadnega tedna. Torej je zjutraj, predno je sestra smrt rekla: “Pridi, pridi, hitro, hitro, ni časa za umiranje,” še zadnjič na tem svetu upal in molil Boga. Od tedaj ga moli in gleda iz obličja v obličje.
Preberi tudi:
Počivaj v miru, naš dragi Marijan!

