Marijan s Travnika

Piše: Danijel Devetak

“Veselite se vedno v Gospodu!” To je bilo življenjsko vodilo g. Marijana, ki se je v mladosti odzval na Božji klic in šel, kamor ga je Bog poslal – na Goriško. Besede iz pisma apostola Pavla Filipljanom si je izbral kot mašnik in jih živel vse svoje dni. Kot človek, ki ni znal biti mlačen in je imel pred sabo jasen cilj: slaviti Gospoda ter ljudem z življenjem govoriti o Njem. Prepričan sem, da bi on hotel, da bi se tudi mi vedno veselili. Tudi v tem trenutku, ko nas prevevajo povsem drugačna občutja.

Ko sem ga v začetku letošnjega poletja, pred zlato mašo, intervjuval za Novi glas, je najprej položil na mizo predme listek z odlomkom iz omenjenega pisma, na njem pa je s svinčnikom obkrožil besede: “veselite se”, “ne bodite v skrbeh”, “molitev”, “zahvala”, “božji mir”. Po 50 letih mašništva je želel potegniti črto in pokazati, kaj je bil njegov motor, izvir, v katerem je črpal neusahljivo energijo za vse, kar je delal, da je po generaciji velikih goriških duhovnikov, rojenih v prvi polovici prejšnjega stoletja, s svojo držo in svojim delom tako močno zaznamoval življenje slovenskih vernikov (ne le) na Goriškem. Pokazal je, kaj pomeni biti duhovnik v službi ljudem, deliti zakramente, jih spremljati in si zavihati rokave. Kaj pomeni, da je “vera brez del mrtva”. Nesebično in neumorno, vedno v pogonu, vedno med ljudmi, vedno dinamičen in pripravljen ob vsaki uri priskočiti na pomoč. Bil je trdna oporna točka, odločen in nasmejan, karkoli je delal. Obnovil je celo vrsto cerkva, župnišč in domov, živel pa v svojem “brlogu” v Alojzijevišču. Ni iskal pohvalnih besed, medalj ali priznavanja zaslug. Ni maral ne prvih vrst ne mikrofonov na omizjih; raje je postavljal stole in po prireditvah pometal dvorano.

Gotovo je poznal tudi trenutke duhovniške osamljenosti, nerazumljenosti, zagrenjenosti. Zato je včasih iskal varen prostor, kjer bi delil svoje radosti in podvige, pa tudi križe in razočaranja.

V naše uredništvo na Travniku je prihajal zelo pogosto, med nami je bil pravzaprav doma. Eden njegovih “otrok” je namreč bil Pastirček. Mesečnik je veliko let, vse do zadnjega, urejal s pomočjo Maide, oblikovalke našega tednika (na sliki leta 2016). Zaradi tega je v našem uradu bil velikokrat, kakšen dan tudi po večkrat. Z žarom v očeh nam je govoril o odzivih šolarčkov in njihovih pismih uredniku, kazal nam je njihove risbice, se veselil srečanj z njimi.

Marijanov prihod v naš urad je naznanjalo njegovo lahkotno žvižganje na stopnišču; včasih smo (iz drugega nadstropja) slišali njegov glas, ko je bil še na ulici. Ko je s svojimi dolgimi koraki prestopil prag, ni le vstopil v sobo, zavzel jo je, s svojo energijo je v hipu napolnil prostor. K nam ni prihajal samo zaradi Pastirčka ali ko je bilo potrebno zamenjati kakšno žarnico; obiskoval nas je tudi “mimogrede”, da bi vprašal, kako je s časnikom, z našimi družinami, z otroki, ki odraščajo, in s starši, ki se poslavljajo. Pa da nam je prinesel komaj tiskani Pastirček, simbolično božično darilce ali dekletom rožico ob dnevu žena. Nenapovedano je prišel mimo tudi prejšnjo sredo opoldne, dan po svojem 75. rojstnem dnevu. Da bi skupaj praznovali. Stopil je do mize, kjer smo bili zbrani pri redakcijski seji, nanjo položil najlonsko vrečko, iz nje izvlekel pijačo in odlično jagodno pito, ki jo je s svojimi velikimi rokami razrezal in nam jo ponudil. Pri mizi smo sedeli, se posladkali, pokramljali in se skupaj veselili. Še zadnjič.

Dragi Marijan, kot goreči Pavel iz Tarza si tudi ti “dober boj izbojeval, tek dokončal”. Tvoje veselje je zdaj popolno. Zadnja beseda je lahko le iskrena hvala za vse, kar si kot duhovnik in oseba z neizmerno ljubeznijo do življenja storil za nas. Pogrešali te bomo …

Preberi tudi:

Počivaj v miru, naš dragi Marijan!

Sobrat, ki mi je predal štafeto

“Et inquietum est cor nostrum donec requiescat in Te”

Ob slovesu Marijana Markežiča

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme