Rimske razglednice 4 – Andrea Pazienza (Paz)
Rimske razglednice med umetnostjo in glasbo
Risane zgodbe Andree Pazienze – Paza alias Pentothala alias Zanardija alias Pompea
V MAXXI-ju sem si ogledal veliko pregledno razstavo Andrea Pazienze Non sempre si muore (Nikoli zares ne umremo), ki sta jo kustosa Giulia Ferracci in Oscar Glioti posvetila znanemu striparju ob 70-letnici rojstva (1956–1988). V zaporedju povezanih sob in večjih prostorov se odvija njegova prekratka, a izredno bogata ter intenzivna življenjska in umetniška parabola od prvih otroških in šolskih let, odraščanja na periferiji v kraju San Benedetto del Tronto (Marke) in San Severu (Apulija) do študija na umetnostnem liceju v Pescari (Abruci), od univerze v edinstvenem alternativnem okolju bolonjskega DAMS-a sredi ustvarjalne in tudi krvave revolucije sedemdesetih do končne uveljavitve v mladinskih izzivalnih revijah in satiričnih listih, npr. Alter Alter, Cannibale, Il Male in Frigidaire (oba je tudi soustanovil), v prilogah dnevnikov Repubblica Satyricon in L’Unità Tango, Zut, Corto Maltese, Comic Art, Frizzer. Eksponati so lepo razporejeni od prvih risb, spisov, pisem do pripravnih študij in končnih izdelkov, najbolj znanih zgodb in ciklusov stripov, platnic revij, plošč, slik, črno-belih in živobarvnih akvarelov, akrilov, temper, pastelov, filozofskih in šokantnih, fotografij, filmov …
Spadam v isto generacijo, a sem takratne skrajne in dramatične izbruhe doživljal iz goriškega zatišja, zato sem želel preveriti, ali gre za pogrevanje nostalgije ali so njegovi najbolj znani junaki iz tistih let, kot so bili Pentothal, Zanardi, Pertini in Pompeo, še aktualni in dojemljivi za današnje (mlade) iskalce neposvečenih resnic, brez posredovanja, ideologij ali dogem. Prijatelj, kulturni časnikar in znani obraz RAI Vincenzo Mollica je uredil in Pazienzi posvetil zbirko risb, stripov, vinjet, pesmi in tekstov z naslovom Andrea Pazienza, PAZ (Einaudi 1997). Tu je objavljen tudi njegov Monolog, ki se začne z mislijo: “Risanje stripa se začne z znakom. Znak je čudovita metafora, je prva stvar, ki mi pade na pamet /…/. Obkrožajo nas predmeti, ki so otipljivi in jim je lasten znak ali zaporedje znakov, iz študija tega zaporedja se porodi matematika znaka in to je risba.” V istem spisu Pazienza omenja svoje vzornike od Rembrandta do futuristov, dadaistov, Caravaggia, Canaletta, in če gremo skozi razna obdobja, opazimo očitne citate in njihov vpliv v izgradnji kadra, pri izrisu junakov. Še najraje rabi flomaster, zato so njegovi stripi zelo ekspresivni, črno-belo osenčeni, dramatični in kričeči. Zgodbe, groteskne, rahlo nadrealistične in avtobiografske, piše sam in v njih se cinizem pomeša z etiko, pohotnost z vzvišenostjo, moč poezije s svobodo in ekscesom. Mollica je naslovil uvod v knjigo z motom Amore è tutto ciò che si può ancora tradire (Ljubezen je vse, kar lahko še izdamo) prerano umrlega prijatelja, ki si je “umazal življenje” z zgodbami in črnilom – krvjo risb, ki so sestavljene iz bolečine, veselja, melanholije, nežnosti, ironije …
Mislim, da je to pravi ključ za razumevanje njegovih kritičnih, ljubezenskih, političnih, preroških, srditih zgodb: bolonjskega študenta DAMS-a Pentothala – Andree, amoralnega licejca Massima Zanardija (Zanna), ironične predelave mita najbolj priljubljenega italijanskega predsednika Sandra Pertinija in zadnjega velikega (avtobiografskega) lika marginalca in drogiranca Pompea. Pravcate eksistencialne maske svojske človeške komedije, ki morda lahko tudi pripomorejo k razumevanju današnjega nezadovoljstva, vretja, revolta mladih.
Nekaj več kot dvajsetletno muzejsko čuvajko sem vprašal, ali so se je kaj dotaknile zgodbe in risbe iz nekdanje mladosti, zapletenosti. Ni bila kdo ve kako zgovorna. Pomislim na besede prijatelja Jurija Paljka iz spisa Davorinovim risbam na rob v najini skupni knjigi Soba 150 (Smrekk 1986): “Enostavne linije življenja in čisto freudovsko zamotanost življenja je stapljal v majhne kompozicije, vedno nabite in prepolne življenja. Trikrat sem napisal življenje. Nalašč. Davorin je vedno risal življenje in mi je še sedaj žal, da ga ne več.” Bralec naj ne zameri osebnega citata, saj je glas iste generacije, ki je tudi izražala svoj nemir in iskanje z risbo in pesmijo. Prijatelj Danjel Jarc je ustvarjal sodobne prikazni. Tudi Pazove risbe in zgodbe so “vedno nabite in prepolne življenja” ter zato vredne, da se jih na novo odkrije in spozna.
V preostalih etažah futuristično domišljenega kompleksa arhitektke Zahe Hadid, ki se spletajo kot v nekakšnem Escherjevem visečem svetu, sem si ogledal še druge razstave, ki so bile na sporedu v septembru. Zgodovinski prerez Vitalnost italijanske arhitekture 1946–2026, ki sta ga uredila Pippo Ciorra in Elena Tinacci, temelji na znanih domačih in mednarodno uveljavljenih načrtovalcih (Stefano Boeri, Massimiliano Fuksas, Renzo Piano) in predstavitvi maket, načrtov, fotografij novih talentov. Na ogled ostaja do 15. novembra (ostale razstave so zaključene). Kustosa Andrea Bellini in Francesco Tocchi sta predlagala pregled Tragicomica o duhovitih in (avto)ironičnih “perspektivah italijanske umetnosti od druge polovice novecenta do danes”, se pravi dopadljiv izbor del prek 130 umetnikov, znamenitih in tudi nepoznanih, vse do kontroverzne banane Maurizia Cattelana (2019). Še najbolj zanimiva in sugestivna je bila razstava The Large Glass, instalacija del iz stalne muzejske zbirke, ki jih je venezuelsko-ameriški umetnik Alex Da Corte (1980) razporedil v veliki zatemnjeni hali: fotografija Luigija Ghirrija iz leta 1978, tapiserija z zemljevidom sveta Alighiera Boetta (1971–73), vrtljiva vrata z dišavami Massima Bartolinija (2000), goreče gume Gala Weinsteina (iz stiropora), fotokolaža iz cikla Potopitve Uga La Pietra (1969) itd. Več podob in informacij na www.maxxi.art.
Fotografije
1. fotografija: Andrea Pazienza (San Benedetto del Tronto 1956 – Montepulciano 1988), stripar, slikar in celostni razmišljujoči umetnik tudi za naš čas. / Foto Isabella in Luigi Damiani (1985)
2. fotografija: Zanardi, dijak bolonjske realke Fermi, na platnici revije Frigidaire, ki so jo leta 1980 ustanovili Vincenzo Sparagna, Andrea Pazienza, Stefano Tamburini, Tanino Liberatore, Filippo Scozzari in Massimo Mattioli.
3. fotografija: Izredne pustolovščine Pentothala. Avtobiografsko izrisani lik univerzitetnega študenta bolonjskega DAMS-a, prvič objavljen v reviji “Alter alter” (št. 4, april 1977).
4. fotografija: Poslednji dnevi Pompea. Platnica knjige o Pazovem poslednjem alter egu (Editori del Grifo, Montepulciano 1987). Andrea Pazienza je načrtoval skupno razstavo z očetom Enricom, učiteljem likovne vzgoje in “največjim akvarelistom, kar jih je poznal”, a Bogovi so ga prej poklicali k sebi.
5. fotografija: Pertini. Ironično in občuteno portretiranje najbolj priljubljenega italijanskega predsednika Sandra Pertinija (1896–1990). Sam avtor ga spremlja kot sodobni Vergil Danteja po zgodovinskih ambientacijah züriškega Cabareta Voltaire ter avantgardnih dadaističnih gibanj dvajsetih let prejšnjega stoletja in v sodobnih italijanskih prizoriščih ustvarjalnih in svinčenih sedemdesetih … Cabaret Voltaire, revija Il Male (št. 6, februar 1980)
6. fotografija: The Large Glass. Sugestivna razstava – instalacija Alexa Da Corteja v MAXXI-ju, Narodnem muzeju sodobne umetnosti in arhitekture 21. stoletja. / Foto Davorin Devetak
7. fotografija: utrinek ustvarjalne arhitekture Zahe Hadid (1950–2016), ki je s prozornimi hodniki in prehodnimi etažami povezala edinstveni razstavni prostor rimskega MAXXI-ja. / Foto Davorin Devetak
