Grafica Goriziana 60 let predano in pogumno tiska svojo zgodbo

Edi Pelicon, Mitja Čevdek in Erika Pelicon o jubileju tiskarne, ki se ni ustrašila sprememb

Šestdeset let je dolga pot. V tiskarstvu pa še posebej. V tem času lahko se lahko zamenja celotna tehnologija, spremenijo se stroji, poklici in navade, papir pa začne dobivati konkurenco na zaslonih. Tiskarna, ki želi ostati živa, se mora zato ves čas spreminjati – in vendar ohraniti nekaj svojega. Grafica Goriziana je ena od tistih tiskarn, ki so rasle skupaj s časom. Njena zgodba ni le zgodba o strojih in tehnologiji, temveč predvsem o ljudeh, ki so jih znali uporabljati, se učili novih načinov dela in podjetje vedno znova prilagajali novim razmeram.

Danes jo vodijo Edi Pelicon, Mitja Čevdek in Erika Pelicon, ki so del njenega sveta že desetletja. Z njimi smo se ob 60-letnici ustanovitve podjetja pogovarjali o tem, kako je bilo nekoč in kako je danes.

Če danes pogledate Grafico Goriziano, kaj je tisto, kar vas najbolj preseneti v primerjavi s tiskarno iz Ulice Favetti?

Edi P.: Tehnologija tiska se je v teh letih izjemno spremenila, in to v zelo kratkem času. Ofsetni tisk je postopoma nadomestil klasični način tiskanja in s tem temeljito spremenil tudi način dela. Prvi ofsetni tiskarski stroj smo kupili že leta 1979, v začetku devetdesetih let pa je ofsetna tehnologija skoraj v celoti zamenjala dotedanji način tiskanja.

Mitja Č.: Res je. Največji preskok se je zgodil v devetdesetih letih. Iz lesenih in svinčenih črk ter klišejev smo prešli na računalnike in ofsetni tisk. To je bila velika sprememba, ki je temeljito posegla v vsakdan tiskarne. V zadnjih 10 do 15 letih pa digitalni tisk vse bolj izpodriva klasični tisk, predvsem zaradi svoje prilagodljivosti, hitrosti izvedbe in možnosti tiskanja manjših naklad.

Erika P.: Pravzaprav smo prve računalnike kupili že v času, ko je bila tiskarna še v Ulici Favetti. Tako se je prehod v novo tehnologijo začel že takrat in se je nato z leti vse bolj pospeševal.

Se še spominjate, kakšni so bili vaši začetki v tiskarni?

Mitja Č: Tiskarna v Ulici Favetti je bila razporejena v dveh nadstropjih. V kleti so stali veliki in težki tiskarski stroji, v zgornjem nadstropju pa so bili knjigoveznica, stavnica, linotip in pisarna. Vse je bilo precej drugače kot danes: delo je bilo veliko bolj fizično in vsak postopek je zahteval svoj čas. Tudi prenašanje papirja med nadstropji je bilo svojevrstno opravilo in prav nič lahko. Zaposlil sem se leta 1994, že na začetku pa sem začel delati v pisarni. V delo me je uvajala mama, Marija Žgavec, ki je bila takrat zadolžena za ta opravila.

Edi P.: Imeli smo tudi ročno dvigalo, ki smo mu rekli “Aufzug”. Ko sem bil še v srednji šoli, sem med počitnicami prihajal v tiskarno in nekaj ur na dan pomagal. Tako sem se pravzaprav počasi učil tiskarskega poklica. Največ sem se ukvarjal z ofsetnimi ploščami: najprej jih je bilo treba osvetliti, nato pa ročno očistiti in pripraviti za tisk. Plošče sem nosil iz prvega nadstropja v klet, kjer so bili tiskarski stroji. To je bilo moje prvo pravo delo v tiskarni. Uradno sem se zaposlil leta 1991 in se še danes ukvarjam predvsem s pripravo za tisk.

Erika P.: Zaposlila sem se leta 1995, po končani višji šoli, vendar sem bila v delo tiskarne vključena že prej, podobno kot Edi in Mitja. Na začetku sem mami Silvi pomagala v knjigoveznici, predvsem pri pripravi paketov in lepljenju nalepk nanje. Ko smo se preselili v Štandrež, sem začela delati z računalnikom in prepisovati besedila. Prvo leto sem zares ogromno tipkala. Takrat je bil računalnik še nekaj povsem novega in tudi moje delo je bilo precej drugačno od tega, kar počnem danes. Ukvarjam se pretežno z grafičnim oblikovanjem.

Kdaj ste prevzeli vodenje tiskarne in katera sprememba je bila za vas osebno najtežja?

Edi P.: Tiskarno smo prevzeli leta 1999, po očetovi smrti. Vse se je zgodilo precej na hitro in čez noč smo morali prevzeti vajeti. Z leti sem ugotovil, da je vodenje podjetja vedno zahtevnejše. Birokracije je veliko, prav tako predpisov in norm, ki jih moramo upoštevati, še posebej pri delu z zaposlenimi. Tudi cene materialov, od papirja in barv do tiskarskih plošč, se danes zelo hitro spreminjajo in rastejo. Dela in strank nam sicer nikoli ni manjkalo.

Mitja Č.: Najtežje je bilo začeti. Ko si zaposlen, narediš svojih osem ur in greš domov. Ko vodiš podjetje, pa ugotoviš, da se delovni dan ne konča tako preprosto. Sčasoma se človek navadi in stvari stečejo, vendar je naše delo danes v marsičem zahtevnejše kot nekoč. Tudi stranke so zahtevnejše in pogosto pridejo z naročilom v zadnjem trenutku. Takrat moramo spreminjati načrt dela in vse skupaj postane precej bolj zapleteno. Tisk ima namreč svoj ritem in njegovih pravil ni mogoče preskočiti. Najprej je treba naročiti papir, potem pripraviti vse za tisk, potiskani papir se mora posušiti, šele nato ga lahko zgibamo ali nadaljujemo z drugimi fazami obdelave. Včasih bi stranka želela vse takoj, vendar tiskarna preprosto potrebuje svoj čas.

Edi P.: Spremenil se je tudi naš odnos s strankami. Dolga leta so bile vajene delati z mojim očetom ali gospodom Romanom, zato smo si morali njihovo zaupanje najprej pridobiti. Meni osebno je bilo na začetku najbolj nenavadno, ko sem moral poslovno sodelovati s svojimi nekdanjimi profesorji. Takrat sem bil kar v zadregi. Še včeraj so bili moji profesorji, danes pa so prihajali k meni kot stranke. To je bil zame kar poseben občutek.

Erika P.: Meni je bilo na začetku kar nenavadno, ko smo postali lastniki. Bila sem navadna zaposlena, potem pa sem se naenkrat znašla v vlogi lastnice, čeprav sem bila med sodelavci najmlajša. Na srečo s tem ni bilo težav. Zaposleni so nas sprejeli in bili do nas korektni, kljub temu pa je bilo sprva malo čudno – odnosi so se spremenili, čeprav smo bili še vedno isti ljudje.

S selitvijo v Štandrež ste dobili precej več prostora. Kako se je v teh letih spremenilo vaše razmišljanje o prostoru, opremi in načrtovanju prihodnosti podjetja?

Mitja Č.: Z leti smo potrebovali vse več prostora, predvsem zaradi večjih strojev. Ko smo se preselili v Štandrež, smo dobili približno tisoč kvadratnih metrov veliko halo. Takrat se nam je zdela ogromna, prazna. Z nenehnimi investicijami smo jo napolnili s sodobno tiskarsko opremo in tako sledili razvoju tehnologije ter spreminjajočim se potrebam trga. Tako, da danes bi potrebovali še več prostora.Pred leti smo načrtovali širitev podjetja, vendar nas je pri tem ustavil kovid. Dve leti je bilo praktično vse ustavljeno, zato načrtovane širitve nismo izpeljali. Trenutno smo najeli dodatno halo, v kateri skladiščimo papir in si tako zagotavljamo več prostora za nemoteno organizacijo proizvodnje.

Edi P.: Dolgoročnih naročil, kakršna smo imeli nekoč, skoraj ni več. Dela sicer ne manjka, vendar je vse hitrejše in manj predvidljivo. Spremenil se je tudi način dela, hkrati pa se nenehno povečujejo tudi birokratske zahteve. Tudi halo moramo ves čas prilagajati in posodabljati, da ustreza predpisom in vsem veljavnim zahtevam. Prav zato ni enostavno načrtovati daleč v prihodnost, saj se lahko razmere na trgu in potrebe strank spremenijo že v nekaj mesecih. Kljub temu pa menim, da brez dolgoročnega razmišljanja, premišljenih odločitev in pravočasnih vlaganj podjetje ne bi moglo uspešno delovati in se razvijati vse do danes.

Tiskarna se je v šestih desetletjih tehnološko res močno spremenila. Kako danes gledate na razvoj tiskarske tehnologije?

Mitja Č.: Danes gre razvoj vse bolj v smer digitalnih tehnologij, ki so zelo uporabne predvsem pri manjših nakladah. Prvi digitalni tiskarski stroj smo kupili leta 2000. Takrat so bili ti stroji zelo dragi, njihova kakovost pa še precej slabša kot danes. Tehnologija je od takrat izjemno napredovala in današnji digitalni tisk je po kakovosti že zelo blizu ofsetnemu. Stroji so sicer še vedno dragi, poleg tega jih moramo, če želimo slediti razvoju in ostati konkurenčni, obnavljati približno vsakih štiri do pet let. To je za podjetje kar velik finančni zalogaj.

Edi P.: Pri digitalnih strojih je pomembna tudi njihova življenjska doba. Današnji stroji imajo precej plastičnih komponent in so tehnološko zelo kompleksni, zato se posamezni deli sčasoma obrabijo ali pokvarijo. Ofsetni stroj pa lahko ob ustreznem vzdrževanju deluje tudi dvajset let ali več. Ko ga ne potrebuješ več, ga lahko prodaš in še naprej služi nekomu drugemu. Digitalni stroj je po več letih uporabe le za na odpad – to je ena od bistvenih razlik med obema tehnologijama.

Grafica Goriziana je družinsko podjetje, v katerem se je odgovornost skozi leta prenašala iz ene generacije na drugo. Kako je potekal ta prehod in kako danes delate skupaj?

Mitja Č.: Delati s starši mi ni bilo nikoli težko. Pravzaprav mi je bilo všeč, da nas niso nikoli silili ne v ta poklic ne v to, da bi nekoč prevzeli podjetje. Imeli smo proste roke in lahko smo se sami odločali, kaj želimo početi. Tudi pri posodabljanju podjetja so nam dali veliko svobode. Že pred približno dvajsetimi leti se je moj oče nekoliko umaknil in nam prepustil več odgovornosti. Zaupal nam je in pustil, da smo stvari peljali po svoje.

Edi P.: Dejstvo, da smo po toliko letih še vedno skupaj, verjetno pove dovolj. Večkrat imamo različna mnenja, ideje in poglede, vendar smo vedno znali prisluhniti drug drugemu, poiskati skupno rešitev in skupaj sprejeti prave odločitve.

Erika P.: Z Edijem sva zelo hvaležna tudi gospodu Romanu, ki nam je ostal ob strani, še posebej po smrti najinega očeta. Vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati, vendar nikoli ni posegal v naše odločitve. Pustil je, da sta vajeti prevzela Mitja in Edi, in jima zaupal.

Mitja Č.: V mnogih družinskih podjetjih se zgodi, da starejša generacija težko prepusti vodenje mlajšim. Po mojem je to lahko velik problem, saj mlajši potrebujejo priložnost, da prevzamejo odgovornost in podjetje razvijajo naprej. Pri nas na srečo ni bilo tako. Dobili smo priložnost, predvsem pa zaupanje, da lahko nadaljujemo svojo pot.

Znani ste po kakovosti svojega dela in zanesljivosti. V času, ko je mogoče tisk naročiti skoraj z enim klikom prek spleta, pa je verjetno prav osebni pristop ena od stvari, ki vas najbolj razlikujejo. Kaj danes stranki še lahko ponudite, česar splet ne more?

Edi P.: Še vedno smo prepoznavni po kakovosti svojega dela in po tem, da naročilo opravimo tako, kot smo se dogovorili, in v dogovorjenem roku. Na to smo ponosni. Pri nas je vsak korak v procesu tudi kontroliran. Pazimo na podrobnosti in preverjamo, da je vse tako, kot mora biti, saj lahko že majhna napaka vpliva na končni izdelek.

Od spletnega naročanja nas razlikuje predvsem človeški odnos. Stranka pride k nam, se pogovorimo iz oči v oči in skupaj poiščemo najboljšo rešitev. Lahko ji svetujemo pri izbiri papirja, načinu tiska, formatu in drugih podrobnostih.

Stranke so se v zadnjih letih precej spremenile. Danes marsikdo misli, da lahko s telefonom naredi in naroči skoraj vse, veliko ljudi pa tisk naroča neposredno prek spletnih strani. Tudi to je del sodobnega časa. Mi pa poleg kakovosti ponujamo še nekaj drugega – osebni pristop, izkušnje in človeka na drugi strani. Pri vsakem naročilu lahko svetujemo, spremljamo celoten proces in smo pozorni na detajle. Tega splet ne more nadomestiti.

Mitja Č.: Danes je tiskarn, kakršna je naša, vse manj. V naši deželi jih je verjetno ostala le še desetina. Prav zato smo še posebej ponosni, da smo ohranili tako kakovostno in raznoliko ponudbo. Malo je tiskarn, ki so tako tehnološko opremljene in lahko na enem mestu ponudijo toliko različnih možnosti in se hkrati tako prilagodijo potrebam svojih strank. To je naša prednost in tudi nekaj, kar želimo ohraniti.

Kaj danes tiskate oz. izdelujete, česar pred desetimi leti še niste, in kako se je v tem času razširila vaša ponudba?

Mitja Č.: Še vedno tiskamo vse, kar spada v klasični tisk na papirju, od vizitk in katalogov do letakov in drugih tiskovin. Tiskamo tudi Pastirček in Galeb, zgodovinski slovenski reviji za otroke v Italiji. V zadnjih desetih letih pa smo ponudbo precej razširili, pridobili smo tudi več večjih podjetij in javnih ustanov. Danes poleg klasičnih tiskovin izdelujemo še panoje, transparente, sejemsko in razstavno grafiko ter različne nalepke iz papirja in PVC-ja. Za letošnjo Barkovljanko smo za našo stranko na primer izdelali več kot 200 kvadratnih metrov velikih PVC nalepk, namenjenih vizualni komunikaciji.

Kljub širši ponudbi in novim možnostim pa papir ostaja temelj naše dejavnosti in naš glavni posel. To je področje, na katerem smo zgradili svoje ime in na katerem želimo graditi tudi v prihodnje.

Edi P.: Veliko vlagamo v nove in zmogljivejše stroje, zato danes lahko ponudimo tudi stvari, ki si jih pred leti sploh nismo predstavljali. Z enim od naših strojev lahko na primer tiskamo panoje, široke do dva metra. Kupili smo tudi večji stroj za digitalno izsekovanje, ki omogoča obdelavo materialov do velikosti 1,60 × 2 metra. Režemo lahko do štiri centimetre debele plošče, pleksi steklo, aluminij in druge trde podlage. Tako lahko stranki za določen dogodek ponudimo celotno grafično podobo – od tradicionalnih tiskovin do panojev, transparentov in nalepk. Vse tiskamo z našimi stroji. To je danes velika prednost.

Danes umetna inteligenca posega tudi v grafično oblikovanje, pripravo vsebin in vizualno komunikacijo. Se to že pozna pri vašem delu? Se vam zdi, da je to za tiskarno nova priložnost?

Erika P.: V zadnjem času opažam, da nam vse več strank prinaša v tisk gradivo, ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence. Včasih so izdelki res dobro pripravljeni, pogosto pa mi povzročijo še več dela, saj jih je treba popravljati, dopolnjevati ali povsem na novo grafično oblikovati. Kljub temu verjamem, da nam bo umetna inteligenca v prihodnje lahko v veliko pomoč, če jo bomo znali pravilno in premišljeno uporabljati. Pomembno je namreč, da ostane orodje, ki nam olajša delo, ne pa nadomestilo za znanje in izkušnje.

Pred desetimi leti ste govorili o tem, da je v Gorici vedno manj naročil in da morate iskati delo zunaj Goriške. Kako je danes?

Edi P.: Naše stranke prihajajo iz različnih delov Dežele Furlanije – Julijske krajine, največ jih je iz videmske in tržaške pokrajine. Nekaj jih imamo tudi iz drugih italijanskih dežel in Slovenije, saj je goriško tržišče razmeroma majhno. V Novi Gorici imamo kar nekaj strank, poleg tega pa dobro sodelujemo tudi z drugimi slovenskimi in italijanskimi tiskarnami. Z njimi ohranjamo lepe odnose in si, kadar je treba, medsebojno pomagamo. Na koncu je pomembno, da delo dobro opravimo, pri tem pa lahko veliko dosežemo tudi s sodelovanjem.

Res je tiskarn danes vse manj. Zakaj je po vašem mnenju tako težko ohraniti tiskarsko dejavnost in zagotoviti, da se bo nadaljevala tudi v prihodnje?

Mitja Č.: Mislim, da sta glavna razloga vse težje ohranjanje visoke kakovosti dela in zelo velike naložbe, potrebne za sledenje tehnološkemu razvoju in zahtevam trga. Velik problem je tudi pomanjkanje usposobljenih delavcev, ki ga bo v prihodnje verjetno še težje rešiti. V našem podjetju imamo devet zaposlenih, ki so se tiskarskega poklica naučili pri nas. Žal ni veliko ustreznih tečajev ali drugih oblik izobraževanja, kjer bi se mladi lahko usposobili za to delo. Zdi se mi, da med njimi za tiskarski poklic ni več veliko zanimanja.

Edi P.: Veliko tiskarn ima danes le manjše stroje, zato večjih naročil ne morejo izvesti same in jih morajo oddati drugam, tudi nam. Mi veliko vlagamo v nove stroje in skrbimo za vzdrževanje obstoječih, vendar tudi tu ni vedno preprosto. Ko se stroj pokvari, je vse težje najti tehnika, ki bi ga znal popraviti. Naložbe so velike, zato potrebuješ tudi dovolj dela, da se ti povrnejo. Na srečo ga imamo dovolj in nam to omogoča, da se še naprej razvijamo.

Erika P.: Veliko podjetij danes manj tiska, saj so del tiskanih vsebin nadomestile digitalne. Vsebine, za katere so nekoč potrebovali letake, kataloge ali plakate, se je preselilo na splet in družbena omrežja. Namesto natisnjenega kataloga lahko stranka danes preprosto odpre povezavo ali poskenira QR-kodo in si vse ogleda na spletu. Tudi revij je vse manj, saj jih pogosto nadomeščajo digitalne izdaje v obliki PDF. Vse to vpliva na obseg dela v tiskarnah.

Mitja Č.: Pomemben razlog je tudi to, da je težko zagotoviti nadaljevanje družinskih podjetij. Naši starši so nam pravočasno prepustili vodenje in nam dali priložnost, da nadaljujemo njihovo delo. Marsikje pa se to ne zgodi, saj se otroci ne odločijo za isti poklic ali ne želijo prevzeti podjetja. Tudi zato tiskarne zapirajo vrata. V našem okolju smo med najmlajšimi, ki vodijo tiskarsko podjetje.

Ali danes že razmišljate o tem, kdo bo čez nekaj desetletij sedel za to mizo? Bi prihodnji generaciji svetovali, naj nadaljuje delo v družinskem podjetju?

Mitja Č.: Seveda bi me zelo veselilo, če bi se tudi moja hčerka odločila za ta poklic in nadaljevala našo družinsko zgodbo. Po drugi strani pa se zavedam, da je to delo vse prej kot enostavno in da je izzivov iz leta v leto več. Soočati se moramo z zahtevno zakonodajo, nenehnimi birokratskimi spremembami in številnimi obveznostmi. Vodenje podjetja prinaša veliko odgovornost, saj o njem razmišljaš praktično ves čas, tudi takrat, ko nisi v službi. Še posebej pa se zavedaš, da za podjetjem ne stojijo le številke in poslovni rezultati, temveč tudi zaposleni in njihove družine, katerih življenje je v veliki meri odvisno od uspešnega poslovanja podjetja.

Edi P.: Mi smo se v podjetju zaposlili takoj po končanem višješolskem študiju in v njem tako rekoč odraščali. Danes je drugače. Mladi se večinoma odločajo za univerzitetni študij in ubirajo različne poklicne poti. Svoje hčerke gotovo ne bom silil, da bi prevzela moje delo, saj tudi naši starši niso silili nas. Najini hčerki sta še zelo mladi, zato je za takšne odločitve še čas. Pustili jima bova, da sami izbereta svojo pot.

Katere lastnosti pa mora imeti človek, ki bo nekoč prevzel vodenje Grafice Goriziane?

Edi P.: Predvsem dobro voljo, vztrajnost in potrpežljivost. Pomembno je, da si pripravljen poprijeti za vsako delo in se ne obremenjuješ s tem, kaj je tvoja naloga in kaj ni. Če je treba prestavljati zaboje, jih prestavljamo, če je treba pomesti, pometemo. Vsako delo moramo biti pripravljeni opraviti.

Mitja Č.: Pomembno je tudi nenehno učenje, izpopolnjevanje in prilagajanje novostim. Ker se tehnologija in trg hitro razvijata, mora podjetje biti vedno na tekočem, spremljati novosti in vlagati v znanje, če želi ostati konkurenčno in ohranjati visoko raven kakovosti. Predvsem pa mora spoštovati delo vsakega zaposlenega. Vsak ima svojo vlogo in vsako delo je pomembno za uspešno delovanje podjetja.

Erika P.: Zelo pomembno je znati graditi dobre odnose s sodelavci in uslužbenci. Starši so nas naučili, da moramo biti do strank vedno odprti, spoštljivi, olikani in vljudni. Do vseh, ne glede na to, ali gre za veliko podjetje ali posameznika. Vsako stranko je treba sprejeti z enakim spoštovanjem in ji nameniti vso potrebno pozornost. Tudi to je pomemben del našega poklica ter odnosa do ljudi, ki ga želimo ohranjati in negovati.