Rimske razglednice med umetnostjo in glasbo

Velika pregledna razstava ruskega umetnika in teoretika Vasilija Kandinskega (1)

Rim je vedno Rim. Ob nedavnem obisku prestolnice antike in sodobnega turističnega vrveža sem imel priložnost si ogledati komaj odprto veliko pregledno razstavo opusa ter vsestranske umetniške in življenjske izkušnje Vasilija Vasiljeviča Kandinskega (Moskva 1866 – Neully-sur-Seine 1944), enega od očetov abstraktizma, ter uloviti ravno tako dragoceno retrospektivo italijanskega risarja angažiranih stripov Andree Pazienze (San Benedetto del Tronto 1956 – Montepulciano 1988), ki se je ravnokar zaključila v muzeju sodobnih umetnosti MAXXI. V Avditoriju Parka glasbe Ennio Morricone sem z množico navdušenih oboževalcev poslušal koncert kantavtorice iz Malija Fatoumate Diaware (1982), ki je začel glasbeni del krasne prireditve Romaeuropa Festival, in nadvse prijetno izvedbo Mozartove Figarove svatbe v mestni operni hiši Teatro dell’Opera di Roma.

KANDINSKI, MOJSTER NOVIH MISLI IN POTI

V ugledni Palači Bonaparte na osrednjem Trgu Venezia so 15. septembra odprli razstavo Kandinski v Rimu, ki bo na ogled vse do 14. februarja 2027. Petindvajset let od zadnjega rimskega pregleda bo na ogled kakih 70 del večinoma iz pariškega Centra Pompidou, ki je tačas zaprt zaradi popravil. Kustosinja Angela Lampe je bogati opus in tudi dokumentarno gradivo porazdelila na pet tematskih sklopov, od še figurativnih del, posvečenih ruski dediščini, do tistih, nastalih v prvem nemškem obdobju pred prvo svetovno vojno, od vrnitve v domovino med vojno in revolucijo do poučevanja na Bauhausu in zaključnega pariškega obdobja, ko se je povsem posvetil abstrakciji in jo razvil.

Predstavljeni so začetki “skesanega” pravnika-ekonomista, ki je zapustil domovino, da bi študiral umetnost na Ažbetovi šoli in s Franzem Stuckom na akademiji v Münchnu, kjer je leta 1901 ustanovil in bil vodja umetniškega društva Phalanx. Razstavljen je tudi izbor del prve žene Gabriele Münter (1987–1962), predstavnice ekspresionizma, s katero je v družbi še drugih kot Franz Marc, Paul Klee, August Macke in Aleksej von Jawlensky leta 1911 ustanovil gibanje in revijo Der blaue Reiter (Modri jezdec).

V lepo osvetljenih sobanah zgodovinske palače so na ogled prave mojstrovine, ki jih je umetnik ohranil, druga žena Nina Nikolajevna Andrejevska pa podarila francoski državi (skupaj z vsem arhivom, ki se hrani v Pompidouju). Te pričajo o postopnem razvoju in prehodu v razne stopnje abstrakcije, od uporabe osnovnih barv do kompozicije geometrskih elementov, črt in sinestezijskih povezav. Delo S črnim lokom (1912) je nastalo v sozvočju z dognanji prijatelja glasbenika Arnolda Schönberga in mnogo del ima “glasbene” naslove, na primer impresije, improvizacije, kompozicije. Slika z rdečo piko (1914) je izraz kromatskih iskanj v münchenskem obdobju, V sivem (1919) pa v revolucionarnem moskovskem. Rumeno-rdeče-modro (1925) izhaja iz časa poučevanja na Bauhausu v Dessau (1925–1932), analiza treh osnovnih barv je spadala v didaktični program edinstvene šole za uporabno umetnost, ki so jo nacisti dokončno zaprli leta 1933. Na razstavi je tudi znani posnetek predavateljev na strehi šole iz leta 1926, ki se dobi tudi na spletu: od leve J. Albers, H. Scheper, G. Muche, L. Moholy-Nagy, H. Bayer, J. Schmidt, W. Gropius, M. Breuer, Kandinski, Klee, L. Feininger, G. Stölzl, O. Schlemmer.

Na razstavi je dokumentirana teoretska misel Kandinskega: njegovi osnovni študiji O svetem v umetnosti (1911–1912) in Točka in črta na ravnini (1925) ter raziskave v okviru moskovskega INKhUK-a – Inštituta za umetniško kulturo o bistvenih prvinah slikarstva, kot so oblika, barva, kompozicija in percepcija, se pravi o zaznavnih in emocijskih reakcijah na stimulanse oblik, barv, prostorskih razmerij. Na razpolago so vprašalniki za ugotovitev simbolike barv ter asociacij zvoka in barve, ki jih je Kandinski teoretiziral. Skratka dragocena priložnost za imerzivno izkušnjo s presečnostjo in sintezo umetnosti in misli, ki je svojska in beleži malo primerjav pri sodobnikih in širše.

Slika Regulirano zbiranje (1938) iz zadnjega pariškega obdobja je velikonočno darilo ženi Nini in se navezuje na tradicijo ruskih pirhov s kompozicij nekakšnih matrjošk od večjih do manjših ravni in najmanjše, točke. Naslov predstavlja voljo po povezavi reda in nereda, enotnosti in mnogoterosti. “Red, nered in spreminjanje” je bil tudi naslov Mednarodne visoke šole za sociologijo A.S.I.S. 2026, ki sem jo obiskoval od 14. do 18. septembra na Inštitutu Luigi Sturzo v Rimu. V pravem interdisciplinarnem duhu so na vabilo koordinatorja šole prof. Roberta Ciprianija nastopili ugledni strokovnjaki kot matematik Giandomenico Boffi, utemeljitelj civilne ekonomije Stefano Zamagni, sociolog Paolo De Nardis, sociolingvistka Vera Gheno, veliki francoski sociolog Michel Maffesoli idr. Tout se tient – vse je povezano. 

Razstava, nastala pod organizacijskim vodstvom Arthemisie, je odprta od ponedeljka do četrtka od 9.00 do 19.30, od petka do nedelje od 9.00 do 21.00. Info: tel. 06.8715111, info@arthemisia.it, www.palazzobonabarte.it in www.mostra-kandinsky.it.

→ DALJE

Fotografije

1. fotografija: Improvizacija III, 1909, olje na platnu. Znamenita slika podoživlja potovanje Kandinskega skupaj s prvo ženo Gabriele Münter v Tunizijo, kamor je šel iskat (kot kolega Modrega jezdeca in Bauhausa Paul Klee) navdiha za svoj abstraktni kolorizem. Preživela figurativnost je le aluzija in izraz izpovedi nezavednega, “modri jezdec” spominja na lik sv. Jurija ali sv. Martina, tradicionalna motiva bavarske ljudske umetnosti. / Foto Davorin Devetak

2. fotografija: Slika z rdečo piko, 25. februarja 1914, olje na platnu. V značilni kompoziciji se barve spajajo z obliko, črte s svetlobo, ozadja z ravnmi. Kandinski v svojih spisih o duhovnem v umetnosti meni, da je rdeča barva prekipajoča gorečega in razburkanega življenja, lastna brezkončni in nezadržni sili, ki deluje v notranjosti …

3. fotografija: zgodovinski posnetek predavateljev na strehi Ɓauhausa v Dessau leta 1926. Mnogi protagonisti nove umetnosti XX. stoletja: arhitekti, fotografi, grafiki, kiparji, koreografi, oblikovalci, slikarji, tekstilni umetniki in tipografi. Od leve: Josef Albers, Hinnerk Scheper, Georg Muche, László Moholy-Nagy, Herbert Bayer, Joost Schmidt, Walter Gropius, Marcel Breuer, Vasilij Kandinski, Paul Klee, Lyonel Feininger, Gunta Stölzl, Oskar Schlemmer. / Foto Davorin Devetak

4. fotografija: Regulirano zbiranje, 1938, olje in Ripolin emajliran lak na platnu. Nenavadna slika iz zadnjega obdobja, ko je Kandinski ostal v Parizu kljub vabilu prvega direktorja newyorškega MoMA Alfreda Barra, da bi emigriral v ZDA. / Foto Davorin Devetak

5. fotografija: na imerzivni razstavi lahko obiskovalci sami preverijo teoretska načela in ugotovitve Kandinskega glede simbolike barv, asociacij zvoka in barve, percepcije itd. /  Foto Davorin Devetak