“V teku sem našel veselje in ljubezen”

Pogovor z Alfonzom Cugmasom, ki je pretekel že vse največje maratone na svetu

Alfonz Cugmas iz Slovenskih Konjic je svoj prvi maraton pretekel pri 52 letih. V 17 letih jih je pretekel 17, med njimi osem največjih na svetu. Maratonski tek promovira tudi na stacionarnih postavitvah ob različnih priložnostih. To nedeljo ga lahko srečate in se o maratonu z njim pogovorite na stojnici pri gledališču Verdi v Gorici, kjer bo prisoten ob tekaški prireditvi GO&GO Half Marathon Gorica 2026.

Šport ga spremlja že vse življenje. Do leta 2000 je igral predvsem nogomet, potem pa je tudi zaradi zdravstvenih razlogov (povišan pritisk) začel teči. Tudi v Slovenski vojski, kjer je bil 31 let zaposlen kot učitelj, je bil velik poudarek na športu in teku. Danes 68-letni Alfonz Cugmas, po izobrazbi diplomirani inženir kemijske tehnologije, se je pred tremi leti upokojil. Teče pa še vedno. “V teku sem našel veselje in ljubezen,” pravi.

Zakaj maraton, kaj vas je pri njem tako pritegnilo, da ste jih pretekli že 17?

Leta 2000 sem pretekel prvih 10 kilometrov v Štatenbergu, leta 2006 pa prvi polmaraton v Ljubljani. Cilji so iz leta v leto rasli, tako je bila logična pot od 10 do 42 kilometrov. V zadnjih 17 letih sem pretekel 17 maratonov, dva v Sloveniji in 15 v tujini, med njimi tudi osem največjih na svetu (2010 Berlin, 2011 New York, 2013 London, 2014 Chicago, 2016 Boston, 2023 Tokio, 2025 Sydney in 2026 Cape Town).

Prve ljubezni nihče ne pozabi. Domnevam, da velja podobno tudi za maratone. Kateri je bil vaš prvi, kje in kdaj?

Moj prvi maraton je bil leta 2010 v Berlinu pri 52 letih.

Med tako dolgim tekom postane včasih zelo naporno. Znan izraz za to je tekaški zid. Verjetno ste že trčili vanj. Kakšni so občutki in kako se pripravite do tega, da vendarle vztrajate s tekom?

Do kakšnega velikega zidu še nisem pritekel. Včasih je bilo malo hudo, vendar sem v tistem trenutku malo hodil, popil doma pripravljeno pijačo in pojedel kakšno sladkarijo.

Ali ste kdaj tudi odnehali in maratona niste zaključili?

Na nobenem ob 17 maratonov nisem odnehal. Vse sem zaključil.

V svetu maratonov jih trenutno osem izpolnjuje vse kriterije za članstvo v elitni druščini največjih. Pretekli ste že vseh osem. Kakšni so ti kriteriji in kdo jih določa?

Kriterije določa Abbott World Marathon Majors (AWMM) iz ZDA. Teh kriterijev je res veliko, podrobno jih ne poznam, se pa dotikajo vseh področij priprave in izvedbe maratona in tudi aktivnosti po njem. Vsi kandidati maratonov, ki želijo v AWMM, morajo skozi tri preglede v treh letih. Če izpolnijo vse kriterije, so sprejeti v družino največjih maratonov. Letos decembra bo tretjega preverjanja deležen maraton v Šanghaju, in če bo vse v redu, bo naslednje leto, 5. decembra 2027, deveti maraton v skupini AWMM.

Do pred kratkim je bilo največjih maratonov šest. Zdaj jih je že osem. Lahko razložite, kako to?

Še vedno obstaja šest največjih maratonov na svetu: Berlin, New York, London, Chicago, Boston in Tokio. Po vsakem pretečenem maratonu dobiš medaljo, ko pretečeš vseh šest, pa dobiš skupno medaljo. Sedmi maraton je bil v Sydneyju in osmi v Cape Townu. Za oba sem dobil medaljo. Enako bo predvidoma tudi naslednje leto v Šanghaju. Mogoče bomo takrat dobili skupno medaljo za devet največjih maratonov na svetu.

Koliko Slovencev je do zdaj preteklo vseh osem največjih maratonov?

Na svetu je šest največjih maratonov preteklo več kot 27.000 tekačev, od tega 72 Slovencev. Osem največjih maratonov je preteklo več kot 2000 tekačev, od tega 13 Slovencev.

Medalja za tiste, ki pretečejo šest največjih maratonov, je nekaj posebnega in ena najbolj zaželenih. Kaj pomeni vam osebno?

Medalja je res nekaj posebnega, zelo lepa in tudi kar velika. Spominja te na vse treninge, na vse maratone, ki si jih pretekel, in vsa doživetja na teh poteh po svetu.

Ali je mogoče v prihodnje pričakovati nadaljnjo rast skupine največjih maratonov?

Glede na to, da le še Južna Amerika nima predstavnika v organizaciji AWMM, se lahko zgodi, da bo deseti maraton s tega kontinenta. Deveti bo, kot rečeno, predvidoma prihodnje leto decembra v Šanghaju. Ko bo to potrjeno, se bom tri mesece pred maratonom začel pripravljati nanj.

Kako in zakaj je padla odločitev, da pretečete vse največje?

Po prvem maratonu v Berlinu sem leta 2011 pretekel še tistega v New Yorku. In ko sem izvedel, da obstaja šest največjih maratonov na svetu, sem se odločil, da jih pretečem. Maratone tečem v tujini, polmaratone in teke na 10 kilometrov pa v Sloveniji (Ljubljana, Radenci, Koper, Slovenske Konjice, Celje …).

Kateri od osmerice največjih je najtežji in zakaj, kateri najlažji in kateri najlepši?

Najtežji je maraton v Bostonu. Mogoče tudi tisti v New Yorku. Proga v Bostonu se sicer od starta do cilja na splošno spušča, vendar gre vseskozi gor in dol. Najlažji so Berlin, Chicago in London, ker so zelo ravni in na teh se dosegajo svetovni rekordi. Lepi so pa vsi, vsak po svoje. Če bi moral izbrati najlepšega, sta to dva, in sicer Tokio, kot najbolj glasbeno obarvan maraton na svetu, in New York, zaradi edinstvenega pogleda takoj po startu, ko se teče čez most Verrazzano-Narrows.

Na katerem je udeležba najbolj množična?

Do danes je bil največji maraton 26. aprila letos v Londonu, ko je teklo 59.830 tekačev.

Nekaterih od največjih maratonov se ni prav enostavno udeležiti, saj je število nastopajočih omejeno oz. te morajo nanj povabiti. Kako je s tem?

Na teh osmih maratonih je udeležba med 30.000 in 60.000. Najprej povabijo nanje elitne tekače, ki dosegajo najboljše rezultate na svetu in so tudi plačani. Druga skupina so tekači, ki imajo na maratonih zelo dobre čase. Tretja, največja skupina so tekači, ki imajo srečo na žrebanju. Četrta skupina so tekači, ki donirajo denar dobrodelnim organizacijam in jim te organizacije omogočijo vstop na maraton. Peta skupina so tekači, ki gredo na maraton s pomočjo turistične agencije. Ta jim omogoči vstop na maraton in bivanje v hotelu. Za letošnji maraton v Londonu se je na žrebanje prijavilo več kot 1.100.000 tekačev.

Udeležba na največjih maratonih je tudi organizacijski in finančni zalogaj. Koliko to stane, kako se lotite takega podviga?

Od teh osmih največjih maratonov sem imel trikrat srečo na žrebanju, štirikrat sem šel na maratone s turistično agencijo in na en maraton prek dobrodelne organizacije. Vse stroške, povezane z maratoni (vstop, hotel, letalo …), si finančno uredim sam. Nimam sponzorja. Na teh maratonih me spremlja tudi žena in tek vzameva kot nekakšen dopust, saj ostaneva tam več dni. Najcenejši vstop na maraton je prek žrebanja. Startnina znaša 300 evrov ali več. Dražja je udeležba prek dobrodelne organizacije in najdražja prek turistične agencije, kar pomeni več tisoč evrov, odvisno tudi od tega, koliko dni ostaneš v tistem mestu. Udeležbo na maratonu načrtujem kakšno leto pred startom. Najprej upam na srečo pri žrebu. Če te ni, poskušam prek dobrodelne ali turistične agencije. Na srečo pri žrebu lahko čakam tudi več let – kot je bilo v mojem primeru pri Tokiu. Sicer pa moraš biti pozoren na napisane pogoje s strani organizatorja maratona, na pogoje vstopa v državo, na kulturo oz. življenje ljudi v tisti državi …

Kateri so še maratoni, ki bi se jih želeli udeležiti in zakaj?

Tistega v Šanghaju, 5. decembra prihodnje leto, da bi pretekel devet največjih na svetu.

Koliko je vaš osebni rekord v maratonu in kje ste ga postavili?

Moj najboljši čas na maratonu je bil v New Yorku leta 2011, in sicer 4 ure in 46 minut.

Ali ste se preskusili tudi na razdaljah, daljših od maratonske?

Ne.

Kako se med letom pripravljate na maratonski tek?

Tečem celo leto, vsak tretji dan med 8 in 12 kilometrov. Na maraton se začnem pripravljati zadnje tri mesece pred maratonom, ko začnem podaljševati število kilometrov na tek. Tako tečem 15, pa 19, 23, 26, 28 in zadnji teden še 32 kilometrov. Pred 15 leti sem pretekel okoli 1500 kilometrov, zdaj pa okoli 1000 kilometrov na leto.

Ali ste imeli kdaj kakšne težave s poškodbami, in če da, kaj vam je nagajalo?

Poškodb nisem imel. Pred nekaj leti sem imel težave z Ahilovo tetivo. Takrat sem začel delati določene vaje in masažo z oljem, tako da imam zdaj to zadevo pod kontrolo.

Kako to, da ste se poleg teka odločili tudi za stacionarne postavitve, na katerih predstavljate osem največjih maratonov?

Tri leta sem že v pokoju. Na začetku sem delal kakšne ankete na terenu, izvajal prevoze na letališča in turistična vodenja na območju Rogla – Pohorje. Tega je zdaj manj in prišel sem na idejo, da bi lahko izvajal predstavitve teh maratonov, največkrat v knjižnicah ali s stacionarno postavitvijo ob kakšnih tekaških prireditvah.

Kaj je glavni namen teh postavitev in kaj vse je mogoče na njih videti, spoznati?

Na teh predstavitvah ali stacionarnih postavitvah želim vsa doživetja pred in med maratonom in po njem predstaviti ljudem, ki jih tek oz. maratoni zanimajo. Pokažem pano, medalje, majice, slike, revije in knjige. Pri predstavitvah pokažem s pomočjo PowerPointa drsnice s teh tekov oz. mest, kjer maratoni potekajo.

Kje vse ste že sodelovali z njimi in kakšen je odziv ljudi?

V zadnjih dveh letih sem imel 31 predstavitev in 12 stacionarnih postavitev po Sloveniji. Sodeloval sem že v Celovcu in Čakovcu, 11. oktobra imam stacionarno postavitev v Gorici in 14. oktobra predstavitev v Monoštru. Na predstavitvah imam običajno med 10 in 20 udeležencev. Na stacionarnih postavitvah, ki običajno trajajo pet ur, je odziv ljudi odvisen od tega, kako številčna je udeležba na tisti tekaški prireditvi. Sicer pa: tako kot mi ni pomemben čas na maratonu, mi tudi ni pomembno število ljudi, ki me pridejo poslušat ali kaj vprašat.

Ob kakšni priložnosti boste s postavitvijo v Gorici?

V nedeljo, 11. oktobra, bo tek GO&GO Half Marathon Gorica 2026.

Ali imate pri tej dejavnosti kakšno podporo, vas kdo finančno ali drugače podpira?

Ne. To delam z velikim veseljem in brezplačno. Nimam sponzorja.

Do kdaj nameravate teči, sploh glede na to, da je mogoče med tekači na maratonih spremljati tudi take, ki so presegli 80 in celo 90 let?

Upam, da še zelo dolgo. Maratone bom tekel še kakšno leto ali dve, potem polmaratone. V načrtu imam preteči šest veličastnih polmaratonov po Evropi in razdalje 10 kilometrov po Sloveniji.

Ali se vam je na teh maratonih pripetila kakšna dogodivščina, anekdota, ki bi jo veljalo še posebej izpostaviti?

Na teh potovanjih skupaj z ženo, ki ne teče, zelo rada obiščeva Slovence, ki tam živijo, slovenske športnike, duhovnike … Običajno obiščeva tudi veleposlaništva RS v tej državi. Večkrat najameva avto in se peljeva v različna mesta na oglede raznih znamenitosti ali na podeželje, kjer bolj doživiva tisto državo. Včasih so tudi kakšni bolj ali manj zabavni in smešni dogodki na cesti, na podzemni železnici in še kje. Kakšnih večjih negativnih izkušenj pa nisva imela.

Zakaj teči? Kako bi nekoga, ki ni tekač, prepričali, da se tega loti, da je vredno, pa čeprav se do zdaj morda ni ukvarjal s športom?

Vsaka telesna aktivnost, pa ni toliko pomembno, za kateri šport gre, seveda velja tudi za tek, je dobrodošla za zdravje človeka, tako telesa kot duha. Pri teku se nam sprošča hormon sreče. Smo veseli, samozavestni in tek nam res mora biti v veselje. Tako s tekom zase naredimo največ. Kot je rekel tekaški trener Urban Praprotnik iz Ljubljane: “Tečem, da življenje ne teče mimo nas.” Ali že pokojni 95-letni Polde Dolenc iz Maribora: “Na startu je volja, na cilju je zadovoljstvo.”