Kristusov cvet ali zdravilna pasijonka
Jezikovnica (236)
Če sem nazadnje v Jezikovnici pisala o kristavcu, ki naj bi po Pleteršnikovi opombi v njegovem Slovensko-nemškem slovarju (1895) moral biti zapisan kot kristovec, torej Kristova ali Kristusova rastlina, je logično nadaljevanje, da se lotim Kristusovega cveta (ne zamenjati s Kristusovim trnom, ki je druga rastlina). Glede na to, da je Kristusov cvet nadomestno poimenovanje za zdravilno pasijonko (Passiflora incarnata), bi nemara o njej lahko pisala ob veliki noči, saj je pasijon v Slovarju slovenskega knjižnega jezika razložen kot opis ali dramsko delo, “ki predstavlja opis Kristusovega trpljenja od zadnje večerje do njegove smrti”. Tako pasijonka kot pasijon izhajata iz latinskega samostalnika passio, ki pomeni trpljenje, kot je razloženo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja. Vendar pasijonka pri nas cveti poleti, tako da lahko njene prekrasne cvetove, ki se nam široko nasmihajo z obcestnih plotov na Primorskem, ki jih pasijonka vneto prepleza s pomočjo svojih vitic, občudujemo ravno v tem času.
In ravno med poletjem je bilo, ko sem dvanajstletna prvič videla pasijonkin cvet, leta 1991, potem ko se je Slovenija osamosvojila in ko po tistem poletju nič več ni bilo kot prej. Med tistimi počitnicami sem pogosto obiskala svoji sošolki dvojčici v bližnji vasi in njuna babica, kmečka ženska, polna modrosti, ki je pasijonko skrbno gojila pod napuščem, in to v odsluženem piskru namesto cvetličnega lončka, mi je razodela simboliko Kristusovega cveta, od česar se spomnim samo, da pet prašnikov predstavlja pet Kristusovih ran, pestiči pa žeblje za križanje. Pozneje sem si interpretirala, da je deset venčnih listov deset Božjih zapovedi, trije pestiči pa tri Božje osebe, kar pa ne drži, saj vse to ni neposredno povezano s Kristusovim trpljenjem, kar pomeni poimenovanje pasijonka. Šele pred kratkim sem na spletni strani Zeliščne lekarne patra Simona Ašiča – pasijonka je namreč tudi zdravilna rastlina, ne le okrasna cvetlica z okusnim sadežem – prebrala, da “posamezni deli cveta predstavljajo mučilne naprave pri križanju Jezusa Kristusa. Pet venčnih in pet čašnih listov predstavlja deset apostolov, med katerimi manjkata dva, Juda Iškarjot, ki je Jezusa izdal, in Peter, ki ga je zatajil. Pet prašnikov predstavlja pet Jezusovih ran, trije pestiči žeblje za križanje, nitni venec trnovo krono. Pasijonka je močna vzpenjalka – njene vitice predstavljajo biče, s katerimi so bičali Jezusa. Trikrpati listi spominjajo na sulico. Pasijonki so ime dali jezuiti. Ime Passiflora incarnata je sestavljeno iz latinskih besed: passio pomeni trpljenje, flos je cvetlica in incarnata pomeni učlovečeno, ’kar je meso postalo’.” Tretje poimenovanje za pasijonko (poleg Kristusovega cveta) pa je tudi marakuja, tako so jo namreč poimenovali prvotni prebivalci Južne Amerike, od koder ta rastlina izvira.
Kot piše v knjigi Vlaste Mlakar Rastlina je sveta: od korenin do cveta (2021), so pasijonko zaradi njenega simbolnega pomena gojili v samostanskih vrtovih, naši predniki pa so jo imenovali tudi trpljenka, kar bi bil dobesedni prevod pasijonke. Njen čudoviti cvet sem pred kratkim zagledala na škatlici prehranskega dopolnila ob melisi in baldrijanu, še dveh rastlinah, ki delujeta pomirjujoče in obetata miren spanec.
Želim vam miren preostanek poletja in da bi zmogli zaustaviti svoj korak ob lepem cvetu, ki je zanimiv tudi z jezikovnega vidika, kot je pasijonka ali Kristusov cvet.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
