Rebrinec
Jezikovnica (234)
Po kraških gmajnah se v teh vročih poletnih dneh v rahlem popoldanskem vetrcu majejo rumeno zelena stebla rebrinca. Ali pa v brezvetrju stojijo mirno, pokončno in stasito. Na vsakem vrhu vejasto razraslega stebla je po en ali več rumenkastih kobulov – kobul je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika “več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov”. Zaradi cvetov v kobulih rebrinec spada med kobulnice, to so tiste rastline, ki imajo prepoznavna okrogla socvetja, npr. korenček, divje korenje, peteršilj, zelena, luštrek, kumina, koromač, janež, koprc … pa tudi navadni dežen, ki je divja rastlina. Vse naštete kobulnice tudi lepo dišijo in prav vsaki bi lahko posvetila Jezikovnico, saj so tudi njihova poimenovanja jezikovno izjemno zanimiva. Kljub temu pa se tokrat vrnimo k rebrincu, ki je nadvse privlačen tako zaradi svojega slovenskega kot latinskega poimenovanja.
Njegovo latinsko ime je namreč Pastinaca sativa, kar bi lahko dobesedno prevedli kot navadni pastinak. Pastinak? A ni to sorodnik peteršilja? Ja, pastinak je še ena, malo pozabljena kobulnica, ki jo lahko gojimo tudi na vrtu, čeprav je pastinak tudi tista divje rastoča rastlina, ki ji rečemo rebrinec. Zakaj se imenuje rebrinec? Žal odgovora v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja nisem našla, vendar če sklepam po obliki rebrinčevih listov, ki so enakomerno razdeljeni po obeh straneh listne osi, le-ti spominjajo na enakomerno razdeljena rebra, ki se pripenjajo na prsnico. In kot so rebra nekako luknjava, tako da se vidi skoznje, so taki tudi rebrinčevi listi – narebreni, kot bi imeli rebra. Narebreno oz. hrapavo je tudi rebrinčevo korenje, tako kot pri korenčku in peteršilju ter zeleni – njihovi koreni niso gladki kot npr. pri repi. To je povsem moja, laična razlaga, ki lahko da tudi ne drži …
V čudoviti in dragoceni etnobotanični knjigi Vlaste Mlakar, Rastlina je sveta, od korenin do cveta: tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem (2021), piše, da sodi rebrinec skupaj s korenjem med najstarejše kulturne rastline, “saj so ju gojili že v prazgodovinskem obdobju, poznali pa so ju tako staroselci kot Slovani”. V Sloveniji uspeva t. i. varieteta pastinaka, Fleischmannov rebrinec, endemit, ki danes raste samo v ljubljanskem botaničnem vrtu in na pobočju grajskega griča, kjer je bil v prvi polovici 19. stoletja tudi odkrit.
Redni bralci Jezikovnice se bodo spomnili, da sem rebrinec kot nevarno rastlino omenila v prejšnji Jezikovnici, v kateri sem pisala o oleandru. Zakaj? Odgovor dobimo na jezikovnem portalu Fran, in sicer v Agronomskem terminološkem slovarju, kjer piše, da je navadni rebrinec: “nezaželena zel, ki spada med dvoletnice iz družine kobulnic z dolgimi, razvejanimi, otrdelimi in olistanimi stebelnimi poganjki, ki vsebujejo furanokumarine, ki povzročajo fotosenzibilnost pri živalih in ljudeh, ter je razširjena predvsem na srednje vlažnih in srednje hranljivih tleh večkosnih travnikov, v travni ruši pa je zaradi globokih korenin zelo pogosta v sušnejših poletjih”.
Kaj pomeni, da povzroča fotosenzibilnost? Če je naša koža v stiku z rebrincem in hkrati na soncu oz. sončni svetlobi, se nam na koži lahko pojavijo pekoči mehurji, torej se nam koža vname, kar ni niti najmanj prijetno. Ponovno opozorilo zato ni odveč: tudi rebrinec spada med tiste rastline, ki jih občudujmo, ne da bi se jih po nepotrebnem dotikali. Če pa nam med poletnimi sprehodi in pohodi zastre pot, ga previdno, nežno odmaknimo, ne udrihajmo po njem s palico, saj nam lahko tudi na tak način na golo kožo priletijo drobne, nevidne kapljice soka njegovih stebel in cvetov. Rebrinec je že vedel, kako se ubraniti požrešnih živinskih gobcev, zato pa še dandanes uspeva po pašnikih: trava okoli njega je popasena, rebrinec pa se v vročem sončnem dnevu še naprej nežno maje na vse strani …
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
