Sodobna slovenska umetnost se uveljavlja na Dunaju

Številne razstave v prvi polovici letošnjega leta

Slovenska umetnost je še iz časov avstro-ogrske monarhije ustvarjalno povezana z Dunajem. Tudi dandanes so v različnih galerijah in ustanovah vedno znova na ogled raznovrstne razstave slovenskih likovnih ustvarjalcev in ustvarjalk. Letos so me pritegnili zlasti inovativni umetniški pristopi leta 1943 v Celju rojenega Staneta Jagodiča. Avstrijska kulturna javnost se je z njegovimi avantgardnimi fotografskimi in drugimi likovnimi preizkusi seznanjala že v preteklih letih v nekdanji dunajski galeriji PHOTON, v Slovenskem kulturnem centru Korotan in drugod. Tokrat pa so v dunajski Hiši umetnikov (Künstlerhaus) pod naslovom Metamorfoza duha razstavili predvsem njegova zgodnja dela iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takoj ob vstopu v razstavni prostor nas je presenetila velikanska pločevinasta skulptura odprte prazne ribje konzerve, iz katere spodaj pri dnu štrlita človeški nogi, ki naj bi, kot se zdi in kot poudari tudi njen naslov Spirit, ponazarjala prazni duh današnjega časa.

Na ogled so predvsem Jagodičevi črno-beli fotografski kolaži in videi. Motiv odprte ribje konzerve brez rib se na razstavljenih fotografijah pojavi še večkrat. V konzervo Jagodič vstavi starinsko žepno uro ali pa podobo da Vincijeve Mone Lise, zna jo pa tudi radikalno napolniti z naboji za puško, kar je odraz njegovega odpora do militarizma in nasilja. Ta odpor do vojn in uničevanja humanih vrednot se kaže tudi v nizu fotografij z negativnim motivom atomske bombe in možnega uničenja človeške civilizacije, kar Jagodič dodatno podčrta s pridanima podobama negativnih politikov Hitlerja in Stalina, ki jima v svarilo pridruži še Frankensteina in njegovo izumljeno človeško pošast. Seveda pa zna ironizirati tudi različne vedenjske načine našega časa, tudi domačo družbeno sceno in morda celo samega sebe. Tako lahko opazovalec njegovih sarkastičnih in ironičnih fotografskih montaž med številnimi razstavljenimi fotografijami zagleda tudi moškega, ki igra šah s sesalcem za prah.

Jagodičevi ustvarjalni postopki so nekaj posebnega. Že več kot šestdeset let se preizkuša v različnih umetniških oblikah. Risba, grafika, slikarstvo in performans mu niso tuji, vendar nad vsemi temi umetniškimi načini prevladuje eksperimentalna fotografija. V dunajski Hiši umetnikov smo se lahko srečali predvsem z različnimi Jagodičevimi fotografskimi eksperimenti, montažami in kolaži, saj je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prelomil s tedaj vsepovsod uveljavljeno dokumentarno fotografijo. Tedaj je v Sloveniji ustanovil skupino Junij, v kateri so sodelovali umetniki iz različnih dežel takrat na dva politična tabora razdeljenega sveta.

Jagodič je poseben fotograf. Na nekaterih fotografijah zna s pomočjo tehničnih preoblek oblikovati tudi zanimiva poetična razpoloženja. Pri tem mu pomagajo celo rentgenski žarki, ki fotografijo prepletejo s fluidnostjo, a jo sočasno obogatijo z ostrino in jasnostjo. Vedno znova preizkuša in prestopa meje, ki jih omogoča in ponuja fotografska umetnost. Fotografijo zna razdrobiti na posamezne sestavne dele in ponovno sestaviti na nov način. Lahko bi rekli, da je upornik proti ustaljenim umetniškim načinom in proti nehumanim tendencam v družbi in njeni kulturi. S svojimi umetniškimi pristopi vedno znova opozarja na človekovo neuglašenost z naravo in okoljem. Na preprost in jasen način kritizira materializem in pohlepni militarizem po tujih državah in narodih. V današnjem času vojn v Ukrajini, Gazi, Iranu in drugod so Jagodičevi fotografski eksperimenti nadvse aktualni.

V katalogu, ki ga je v nemščini in angleščini izdalo avstrijsko umetniško združenje Künstlerhaus, ki ga vodi koroška Slovenka Tanja Prušnik, so dokumentirane najznačilnejše tendence Jagodičevega več kot polstoletnega umetniškega ustvarjanja. Tudi v privlačni informativni brošuri, ki spremlja razstavo, je Jagodič prikazan kot “eden najbolj originalnih slovenskih umetnikov”. Značilno pa je, da so njegova umetniška prizadevanja vzbudila več pozornosti, pozitivnih odzivov in priznanj v tujem svetu, kot v domači Sloveniji. To ne začudi, ker njegovi pristopi, še posebej eksperimentalne fotografije, odgovarjajo na suveren način predvsem na ključno vprašanje o vlogi podob v današnjem evropskem in svetovnem političnem svetu številnih kriz in razpok.

Tudi v Slovenskem kulturnem centru Korotan je bila na ogled posebna pomladanska fotografska razstava. Na Dunaju živeči fotograf Andrej Grilc, ki se je rodil leta 1984 v Kranju in je doktor veterinarske medicine, se posveča predvsem fotografiranju glasbenih prireditev. Poleg tega piše pesmi. Leta 2003 je objavil pesniško zbirko Sinapse, leta 2019 pa še zbirko za otroke O deklici, ki se je preveč smejala. Je tudi svetovni popotnik in ulični fotograf. Na Dunaju se je predstavil z nizom velikih črno-belih fotografij s skupnim naslovom V 80 portretih okoli sveta. Predvsem ga zanimajo oddaljeni kraji in ljudje, ki so zakoreninjeni v svojih posebnih starih kulturah in so velikokrat na robu izginotja. Njegovi portreti prebivalcev iz Indije, Maroka, Kube, Nove Zelandije, Egipta ali Kitajske nas opozarjajo na velikokrat pozabljena obrobna območja in izgubo samosvojih kultur v vedno bolj izenačenem globalnem svetu.

V Korotanu je na posebni razstavi pod naslovom Tik pred klikom predstavil svoje ironične in družbenokritične konceptualne pripovedi s pomočjo prikazov s stvarnimi oblikami, predmeti in stvarmi tudi Tomaž Furlan iz kamnoseške družine, ki je diplomiral leta 2005 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost.

Že nekaj časa seznanja z moderno likovno umetnostjo dunajsko javnost v Kranju rojeni Gregor Prodar v istoimenski galeriji v bližini Volksgartna (Ljudskega vrta) v prvem mestnem okraju, ki jo je prenesel iz Berlina, kjer je prej deloval. Med drugim je letos odprl vrata Tobiasu Putrihu in brazilskemu umetniku Marciusu Galanu. Pod naslovom Flags & Barriers (Zastave in pregraje) so bili v njegovi galeriji na ogled zarisi, skulpture, risbe in videi, s katerimi oba umetnika na različne načine obkrožata megastrukture visokorazvitega sveta in njegov tehnološki utrip. Putriha še posebej zanima odtis kinodvoran, knjižnic in galerij v prostoru in času.

S fotografijami podvodnega življenja pa je vztrajna raziskovalka vodnega življenja Robertina Šebjanič v galeriji Westlicht opozorila na aktualne povezave med prostranstvi morja in vedno bolj vidnimi brazgotinami, ki jih povzročajo v vodah sveta negativna človeška dejanja.

V znameniti vili legendarnega avstrijskega secesijskega arhitekta Otta Wagnerja, s katerim je na Dunaju sodeloval tudi Jože Plečnik in jo je po drugi svetovni vojni prenovil avstrijski slikar fantastičnega realizma Ernst Fuchs, so prav zdaj na ogled umetniški predmeti iz “belega zlata” – porcelana koroškega Slovenca iz Železne Kaple Izidorja Sterna. Stern je dolga desetletja deloval v dunajski manufakturi porcelana v baročnem parku Augarten. Manufakturo, ki je druga najstarejša na svetu, je leta 1718 ustanovil avstrijski cesar Karel VI. V njej je Stern sodeloval tudi s pokojnim slikarjem Fuchsom, ki je želel ustvariti nekaj slik na porcelanu. Zdaj se v spomin na srečanja z avstrijskim slikarjem fantastičnega realizma predstavlja s svojimi barvitimi podobami na predmetih iz porcelana. Nikoli ni zatajil svojega slovenstva, zato lahko na nekaterih razstavljenih predmetih, vazah, vrčih, preberemo slovenske besede iz del Florjana Lipuša, Milke Hartman ali Maje Haderlap.