Ko spoznaš, da si del “epohalnih sprememb”
“Umetna inteligenca – motor epohalnih sprememb”. Naslov okrogle mize na letošnjih Študijskih dnevih Draga zveni aktualno, morda celo neizbežno. Kljub vsesplošnemu navdušenju nad tehnologijo pa se sprašujem: kako biti del epohalnih sprememb? Sama sem namreč del generacije, s katero se umetna inteligenca razvija, zato jo dojemam kot sopotnico, ne pa kot tujko, ki bi arogantno vdrla v moj svet in ga želela postaviti na glavo.
A ko opazujem svet okoli sebe, vidim, kako hitro postajamo drug drugemu tuji. Svet postaja hkrati majhen in neizmerno velik. Na trgu mesta, v katerem obiskujem univerzitetna predavanja, se zbirajo ljudje iz daljnih krajev, ki imajo na sebi prav vse, kar premorejo. Grem mimo in priznam, da mi je najlažje, če se delam, da jih ni. Prav tako stori drugih dvajset ljudi, ki ob meni hodijo na vlak. V baru v mestnem središču poslušam starejša gospoda, ki tožita, kako težko lovita stik s sinovi v drugačnih časovnih pasovih, vidim pa tudi mlade, ki so se srečali zato, da skupaj drsajo po zaslonih ali ustvarjajo vsebine, ki jih bo algoritem požrl v morje drugih, skoraj enakih.
Z domačega kavča vsi “rešujejo svet” z deljenjem fotografij ruševin na Bližnjem vzhodu, Evrovizija postane pretveza za politično debato – algoritem mi komentarjev o kakovosti glasbe in nastopu sploh ne predlaga več. Voditelji najvplivnejših držav premetavajo svet z eno- ali dvostavčnimi izjavami, celo z umetno inteligenco generiranimi fotografijami. Politika dveh večjih italijanskih strank pa se izrodi v spletni “teasing” in izzivanje na maratonski dvoboj. Kako zlahka pademo v mehurček, začaran krog, v katerem že težko ločimo izumetničeno od pristnega, resničnega, človeškega … Ob vsem tem se sprašujem, ali sem tudi jaz zgolj del algoritmov. Ali lahko sploh še prekinemo tak algoritem odtujenosti? Kako najti izhod iz začaranega kolesja?
Spomnim se, da mi v resnici ista tehnologija omogoča, da prijateljico, ki se je zaradi službe preselila na Sardinijo, dnevno obveščam o tem, kaj se mi dogaja. Na družbenih omrežjih z navdihom sledim uspehom sovrstnikov, ki svoje talente razvijajo po svetu. Lažje sledim in podpiram delovanje slovenskih društev v Italiji in iz drugih organiziranih skupin mladih po svetu črpam ideje za udejstvovanje v domačih sredinah. Zasledim novico o starših, ki sta s pozivom na družbenih omrežjih zbrala denar za zdravljenje hudo bolnega sina. Tu trčimo ob večno dilemo: kako znamo ljudje popolnoma isto orodje uporabiti za delanje dobrega ali pa za potenciranje zla. Kdo bo zmagal?
Govorimo o tem, da bodo algoritmi spremenili svet, a pozabljamo, da smo še vedno mi tisti, ki te mehanizme potrjujemo, nekatere principe potenciramo in druge utišamo. Je vprašanje morda vedno isto, le da se je ustvaril nov kontekst, v katerem moramo izbirati med dobrim in zlom? Z družbenimi omrežji se ukvarjam dnevno in vsak dan znova izberem, da podčrtam dobro in pravično. In to delam, ker vidim iskrico upanja tudi v svojih sovrstnikih, ki (tako kot jaz) v naši umetnointeligentni sopotnici prepoznavajo nevarnosti, a hkrati vidijo priložnosti.
Kot mlado dekle želim verjeti, da sem lahko del pozitivne spremembe in da družba, v kateri živim, kljub vsemu napreduje. Ta iskrica ne bo ugasnila, le poti do nje bodo morda drugačne. Umetna inteligenca bo mogoče res preoblikovala naš način dela, a trdno verjamem, da motor katerekoli prave epohalne spremembe ostajamo mi.
