Osebni in politični mozaik prvega premierja, 52 avtorjev osvetljuje manj znane plati življenja Lojzeta Peterleta
Zgodovinske obletnice so velikokrat pomembnejše od osebnih jubilejev. To velja tudi za zbirko esejističnih in spominskih zapisov Lojze iz Čužnje vasi, ki je izšla v začetku poletja ob 35. obletnici osamosvojitve Slovenije in 78. rojstnem dnevu Lojzeta Peterleta. Protagonista poznamo predvsem kot predsednika prve slovenske demokratično izvoljene in osamosvojitvene vlade. Peterle je bil nato še dvakrat slovenski zunanji minister, tri mandate pa je preživel kot poslanec v Evropskem parlamentu, natančneje med letoma 2004 in 2019. Večina od nas se prav gotovo spomni, kako je ob slovesu kolegom na orglice zaigral evropsko himno Oda radosti.
A Peterle je veliko več kot le našteto. Njegov lik osvetljuje dvainpetdeset prispevkov prav toliko avtorjev in avtoric, ki jih prinaša omenjeni zbornik. Ta je izšel ob njegovem jubileju, in sicer v samozaložbi v Dobravljah na Vipavskem, njegov pobudnik pa je Peter Pavel Bratina. Poleg njega so v uredniškem odboru sodelovali še Janez Dular, Janez Gril, Leon Marc in Janez Podobnik.
Čužnja vas je zaselek v današnji občini Mokronog – Trebelno, kjer se je Peterle rodil 5. julija 1948. Njegova družina se je deset let zatem preselila v Most pri Mokronogu, kjer je bilo življenje nekoliko lažje zaradi bližine šole in ostalega. Peterletovo otroštvo in mladost osvetljujejo prispevki njegovih družinskih članov, sorodnikov in prijateljev, med katerimi naj omenimo zapis sestre Nade. Še bolj zanimiva utegne biti sama geneza priimka Peterle, ki se na Slovenskem pojavi v 18. stoletju, nekatere podobne različice pa že ob koncu srednjega veka. Poimenovanje je germanskega izvora in v nemškem jezikovnem prostoru pomeni mali Peter.
Tisti, ki so Lojzeta poznali že od mladih nog, znajo povedati, da je bil nekoliko nabrit in da je rad pokal šale. Po zaključeni osnovni šoli v Mokronogu ga je življenjska pot odpeljala v Novo mesto, kjer se je izobraževal na tamkajšnji gimnaziji. Doma je ostal njegov brat Branko, ki je danes gospodar na domačiji in ki je do njune smrti skrbel za starša Alojza starejšega in mamo Ivanko, rojeno Debevec. Lojzetu Peterletu so se v zakonu z Branko Berkopec (poročila sta se leta 1980) rodili trije otroci, in sicer Neža, Ožbej in Meta. Prva je v zbornik prispevala tudi lastno pričevanje, v katerem je osvetlila očetov lik z družinskega zornega kota. Zaradi njegove politične dejavnosti so ga domači velikokrat pogrešali, predvsem otroci so se od njega zvečer poslavljali s televizijskih zaslonov. Neža Peterle večkrat omenja tudi nelahek položaj, v katerem se je med vrstniki znašla kot hčerka pomembnega politika.
Po izobrazbi je Lojze Peterle profesor zgodovine in geografije. Do vstopa v politiko je bil zaposlen kot svetovalec za varstvo okolja pri Zavodu za družbeno planiranje, v istem času pa se je dejavno vključil tudi v Društvo 2000, ki je postalo zbirališče tedanjih mladih slovenskih katoličanov. Med temi naj omenimo kasnejšega urednika Revije 2000 Petra Kovačiča Peršina. Krog je prisegal predvsem na krščanski personalizem po zgledu Emmanuela Mounniera, po katerem je vera osebna, čeprav ne zasebna stvar.
Večina zbornika je seveda posvečena Peterletovemu političnemu udejstvovanju, od ustanovitve Slovenskega krščansko socialnega gibanja, ki se je kmalu preimenovalo v stranko Slovenskih krščanskih demokratov. Ta se je pridružila koaliciji Demos in na volitvah leta 1990 z večino glasov Sloveniji dala mandatarja. Po osamosvojitvi in odhodu zadnjega vojaka iz Slovenije se je po novem letu 1992 enotnost Demosa začela krhati. Še iste pomladi je Slovenija dobila novo vlado pod vodstvom Janeza Drnovška.
Vse omenjeno je seveda zgodovina. Veliko bolj so zanimivi osebni zapisi. Pomembno navezanost na slovenski prostor zunaj državnih meja RS je Lojze Peterle že zgodaj začel izkazovati z izleti po zamejstvu, predvsem po Kanalski dolini, Reziji, Beneški Sloveniji in Koroškem. S prijatelji je te kraje obiskoval s kolesom. Zanimivo pričevanje nam v tem smislu ponuja diplomat Zorko Pelikan, ki je Peterleta spoznal leta 1979.
Iz našega prostora naj omenimo predvsem prispevka dr. Maje Lapornik (podpisuje ga sicer kot Pelikan) in Iva Jevnikarja. Maja Lapornik ni samo dolgoletna Peterletova znanka, ampak je tudi sodelovala v njegovih različnih volilnih kampanjah. Leta 2004 je Nova Slovenija, katero sta Lojze Peterle in Andrej Bajuk s somišljeniki ustanovila po razhodu z združeno stranko SLS+SKD, dosegla fantastičen rezultat na volitvah v Evropski parlament. Največ glasov je seveda takrat dobil ravno Peterle. Avtorica v prispevku Mala žaba daleč skoči piše, kako je del sredstev volilne kampanje tedaj šel v knjižno izdajo Z nasmehom zgodovine. Z današnjega zornega kota povsem poplitvene politike, ki ji tempo diktirajo družbena omrežja, je tedanji podvig skoraj nezamisljiv.
Ivo Jevnikar pa se spominja prvega stika s Peterletom, ki se je zgodil leta 1972, in sicer na teološkem tečaju za laike, ki ga je v sklopu Medškofijskega odbora za študente vodil dr. Rudi Koncilja. Večji del Jevnikarjevega pisanja je sicer posvečen srečanjem v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Jeseni 1990 je namreč Peterle kot predsednik tedaj še Izvršnega sveta RS v spremstvu ministra dr. Janeza Dularja obiskal Študijske dneve Draga na Opčinah, kjer so ga na ulici sprejeli z razvito slovensko narodno zastavo.
Zbornik na skoraj petsto straneh je seveda veliko več kot to, kar je moč v krajšem besedilu opisati. Njegovo bogastvo predstavlja predvsem dober ducat fotografskih sklopov od Peterletovega otroštva do danes. Vsebinski del zaključujejo nekatera Peterletova razmišljanja, ki jih lahko beremo kot popotnico prihodnjim slovenskim rodovom. V njih večkrat poudari pomen slovenske demokratizacije in osamosvojitve ter pri tem uporabi prispodobo med Poljčami in Čebinami. V prvih so se predstavniki Demosa leta 1990 dogovorili za plebiscit, simbol demokratičnosti, v drugih pa je bila leta 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije, ki je med drugo svetovno vojno zanetila revolucijo in državljansko vojno, po njej pa uvedla diktaturo. Izzive slovenstva jubilant vidi predvsem v demografskih vprašanjih, ki utegnejo zaradi male rodnosti slovenski narod v prihodnje postaviti pred velike preživetvene izzive.
