Veliko zadovoljstvo udeležencev 6. jamboreeja SZSO

Prejšnji konec tedna se je na 6. Slovenskem zamejskem skavtskem jamboreeju zbralo 655 ljudi, med temi danes aktivni in ne več aktivni skavti, pa tudi prijatelji, starši in drugi, katerim so skavtske vrednote blizu. Zbrali smo nekaj izjav udeleženecev.

Po 30 letih znova med skavti SZSO

Na 6. jamboreeju SZSO sta se med pomočniki znašli tudi Andreja Semolič Valič in njena hči Nika Valič. Za Andrejo je bila udeležba predvsem vrnitev h koreninam, saj je bila v mladih letih zelo povezana s slovenskimi skavti iz Italije, s katerimi je dala tudi skavtsko obljubo. Nato je Andreja z možem Blažem ustanovila skupino v Novi Gorici, kjer sta bila več let voditelja. S skavtsko organizacijo SZSO jo povezujejo tudi dolgoletna prijateljstva, ki so po vseh teh letih še vedno živa.

Na jamboree je družino Valič povabil skavtski prijatelj Ivo Cotič. Sprva so bili vabljeni kot udeleženci, nato pa sta se Andreja in Nika vključili v delo v kuhinji in pomagali pri pripravi skupnih obrokov za udeležence.

Andrejo je posebej prevzelo ponovno srečanje z ljudmi, s katerimi je pred desetletji delila skavtske izkušnje. “V bistvu smo se za kakšnih 30 let izgubili in se po vseh teh letih ponovno srečali,” pripoveduje. Še posebej ji je ostalo v spominu, ko so njo in moža prepoznali nekdanji izvidniki goriškega stega, ki sta jih nekoč vodila na taborih. “Po 30 letih te prepoznajo, zdaj pa njihovim otrokom pomagaš v kuhinji. To je bila zame res lepa izkušnja.” Ob vrnitvi med skavte je opazila tudi, da se je marsikaj spremenilo, vendar so osnovne vrednote ostale podobne.

Za Niko je bila izkušnja drugačna, a prav tako posebna. Zanimivo ji je bilo predvsem delo v kuhinji, kjer je skupaj z drugimi pripravljala hrano za veliko skupino ljudi. Poleg tega je uživala v druženju in spoznavanju generacije, ki je skavtstvo doživljala že pred njo.

“Lepo je videti, da smo ena velika skupina”

Maximilian Domej, skavt iz avstrijske Koroške, se je letos po več desetletjih ponovno udeležil zamejskega skavtskega jamboreeja. Ob prihodu je takoj začutil vzdušje, ki ga je spominjalo na njegove prve skavtske tabore. Navdušila ga je predvsem povezanost med udeleženci in sproščeno vzdušje letošnjega jamboreeja. Ob tem je poudaril, da skavtizem mladim ponuja prostor za umiritev, razmislek in stik z naravo.

Koroškega skavta veseli, da sta se na jamboreeju znova pokazala moč slovenske skupnosti in pomen ohranjanja jezika med mladimi, dogodek pa je zanj bil tudi priložnost za ponovno povezovanje slovenskih skavtov iz zamejskih okolij. Slovensko skavtsko gibanje na Koroškem je oslabelo in danes nimajo več otroških in mladinskih skupin. “Morda obstaja možnost, da bi v kombinaciji s tržaškim in goriškim tudi to mladinsko organizacijo na Koroškem malo oživili,” so želje Maximiliana Domeja.

Ob koncu je poudaril širši pomen zamejskega skavtizma: “Lepo je videti, da smo ena velika skupina in da ima kot narod tudi zaradi tega lepo prihodnost.”

Skavtske vrednote ostanejo za vse življenje

Med obiskovalci 6. jamboreeja SZSO je bil tudi Peter Spazzapan, nekdanji skavtski voditelj, ki je z ženo in otrokoma prišel obiskat hčerko, udeleženko jamboreeja. Na prizorišču je preživel tri dni, pri tem pa ga je najbolj navdušilo vzdušje, ki je povezovalo nekdanje in sedanje skavte.

“Lepo je bilo videti, kako ljudje kljub letom, družinam in otrokom še vedno takoj začutijo skavtsko vzdušje,” je povedal. Po njegovih besedah se je skavtski duh pokazal predvsem v pripravljenosti pomagati in poprijeti za delo. Vsak je prispeval svoj delček in prav iz tega je nastala podoba velikega skupnega dogodka.

Spazzapan je posebej poudaril tudi pomen skavtske vzgoje. Prepričan je, da izkušnja skavtizma človeka zaznamuje tudi dolgo po tem, ko ni več aktiven. “Že samo kratka pot v skavtski organizaciji te zaznamuje,” pravi. Še toliko bolj, če človek pozneje prevzame voditeljske odgovornosti in se nauči prevzemati odgovornost za druge. To se je po njegovem mnenju na jamboreeju zelo jasno pokazalo.

Pohvalil je organizatorje: “Kapo dol vsem, ki so organizirali jamboree, da je vse tako dobro teklo.” Med najbolj pozitivne vtise pa je uvrstil delavnice, ki so potekale v okviru skupnega programa. “Bile so lepa mešanica različnih generacij in starosti, duhovnosti in ročnih spretnosti.” Vsak je lahko našel kaj zase, hkrati pa so se udeleženci med seboj pomešali in povezali.

Vezi, ki povezujejo generacije

Jadranka Cergol, ki je na 6. jamboreeju SZSO sodelovala kot pomočnica in skrbela za stike z javnostjo, je po koncu velikega dogodka občutila predvsem hvaležnost. “Občutki so zelo mešani, predvsem čutim veliko hvaležnost do sedanjega vodstva, ki si je upalo in uspelo organizirati tako bogat, brezhiben dogodek, poln zelo različnih doživetij.”

Jamboree je zanjo predstavljal tudi srečanje preteklosti in sedanjosti. Ob njem so se obudili spomini na pretekle skavtske izkušnje, hkrati pa so se spletale nove vezi. “Tiste vezi, ki so nastale že pred desetletji, zdaj obnavljamo in gradimo naprej. Vse to se potem povezuje in nadaljuje s prihodnjimi generacijami,” je povedala.

Med najlepšimi spomini izpostavlja predvsem srečanja z ljudmi, s katerimi je že delila skavtske izkušnje, pa tudi odnose, ki se skozi leta nadaljujejo in poglabljajo. Jamboree ji je pokazal, da za velike dosežke niso vedno potrebne velike stvari. “Tudi z zelo preprostimi stvarmi lahko naredimo velike stvari – lahko organiziramo velike dogodke, skupaj lahko naredimo tudi zelo veliko.” Prav v tem vidi eno od pomembnih sporočil jamboreeja: skavtske vezi, stkane v različnih obdobjih in med različnimi generacijami, se lahko znova sklenejo in postanejo temelj za prihodnost.

Preberi tudi kaj sta povedala načelnika Neža Petaros in Andrej Čavdek (klikni in preberi) in gosti, predstavniki sorodnih organizacij (klikni in preberi).