“Gonilna sila je občutek, da delam nekaj dobrega”

POGOVOR Andrej Budin, zborovodja in organist iz Mirna

Andrej Budin iz Mirna že desetletja deluje kot zborovodja in skrbnik krajevne glasbene dediščine. Ob svojem nedavnem življenjskem jubileju je v pogovoru za naše bralce spregovoril o družinski tradiciji orglanja, sodelovanju tudi z vrhunskimi glasbeniki, organizaciji kulturnih dogodkov, pa tudi o tem, kako se danes spreminja zanimanje za cerkveno petje.

Gospod Budin, nedavno ste praznovali 80 let. Kakšni občutki so vas preplavili ob zahvalni maši v Vipavi v krogu svojih pevcev, duhovnikov in družine?

Občutki so bili zelo lepi. Poleg mojih hčera, ki so praznovanje organizirale, so bili navzoči tudi mnogi pevci, ki so se tam kar sami pojavili, ne da bi jih kdo povabil. Mašo je vodil naš novomašnik Mel Kovic, semeniščnik Jure Ferletič, škofov tajnik, je igral na orgle. Res je bilo izredno.

Kdaj in kako se je v vas rodila globoka ljubezen do glasbe? Je bil to prvi stik z domačimi orglami, očetov vpliv ali kakšen poseben trenutek iz otroštva, ki vas je zaznamoval?

Brez dvoma je bil odločilen vpliv mojega očeta. Vedno sem ga občudoval, ko je igral na orgle. Komaj sem prešel od otroškega na odrasli glas, sem že pel v njegovem zboru.

V družini nas je vse, razen ene sestre, zanimala glasba. Skrbno ohranjamo kroniko našega cerkvenega zbora, v kateri je vse dokumentirano in poslikano. Po mojem bratu Pavlu je to nalogo prevzela moja druga sestra.

Vodenje zbora in igranje orgel zahtevata tudi veliko znanja. Kako je potekala vaša glasbena formacija in kdo so bili vaši glavni učitelji ali vzorniki?

Prvi in glavni učitelj je bil moj oče. Učil sem se iz vadnice Bungart, ki je izvirala že iz stare Avstrije. Ko sem prišel v Ljubljano, se nisem mogel vpisati na študij klavirja, zato sem moral izbrati kot glavni predmet flavto, klavir kot stranskega. Dolgo nisem zdržal.

Okrog leta 1965 sem začel sodelovati s prof. Hubertom Bergantom (1934–1999); to je bilo v času, ko so na Mirenskem Gradu uredili nove orgle, prej je bil samo harmonij. Za novo glasbilo je poskrbel g. Gracar, ki sem mu dolgo zameril, ker ga je naredil pri nepravem izdelovalcu. Naročene so bile pri Jenku, njemu smo zaupali; ker pa je bil ta v zaporu in je g. Gracar hitro hotel imeti orgle, jih je naročil Jenkovemu delavcu Bendi. Veliko je bilo svežega lesa, zaradi česar so zračni kanali kmalu popokali. Ko sem leta 1967 organiziral prvi koncert prof. Bergantu, orgle niso bile v igralnem stanju. Z Bendo sva jih popravila in spet usposobila. Te orgle imajo lepo zgodovino, koncertov je bilo veliko, imele so pa več hib; v lesu so se zaredili tudi črvi. Ob 100-letnici prihoda lazaristov na Mirenski Grad, leta 2012, niso bile v igralnem stanju zaradi ventilatorja. Z ženo sva šla iskat nov ventilator v Würzburg pod Vestfalijo. Ko so letos zamenjali orgle, je bila skoraj edina še uporabna stvar, poleg nekaj piščali, prav ta sijajni ventilator.

Povrniva se k prof. Bergantu.

Bil je moj mentor, najprej moj učitelj, potem pa sem dejansko postal bolj organizator njegovih koncertov. Doma je bil iz Kamnika, poročil se je z zdravnico iz Bosne, umrl je star 65 let; prav tako kot J. S. Bach … Zaradi njega sem ustanovil Klub študentov gojiteljev umetnosti Johann Sebastian Bach, prek katerega sem mu organiziral koncerte malo povsod. Z društvom smo gostili različne umetnike, hodili smo na slikarske razstave in se radi družili.

Bergantu ste na Mirenskem Gradu leta 1967 organizirali nepozaben koncert, ko se je zbralo dva tisoč ljudi. Leta 1979 je mojster nastopil s Slovenskim oktetom v legendarni zasedbi …

Bilo je neverjetno! Organiziral sem tudi v Ljubljani, v stolnici, pri frančiškanih in pri sv. Jakobu. Tudi tam so bili neverjetni obiski. V Mirnu je bil Bergant praznični organist, igral je do dveh let pred smrtjo. Velikokrat je nastopil z oktetom, tudi na Sveti Gori in po Italiji. Oktet je večkrat nastopil na Mirenskem Gradu, še predvsem pod vodstvom Antona Nanuta, ki je bil prvi dirigent našega študentskega zbora Vinko Vodopivec. V njem sem pel že kot študent tretjega letnika srednje šole.

Na Sveti Gori so orgle, ki jih je leta 1938 izdelal Mascioni iz pokrajine Varese, zame najboljši italijanski “orgelbauer”. Njegove orgle imamo še v Vrtojbi, v novi cerkvi v Novi Gorici, na Travniku v Gorici. Videl sem njegovo delavnico, nekaj sijajnega!

Veljate za skrbnika in varuha orgel v mirenski cerkvi. Leta 1996 ste tudi poskrbeli za njihovo razširitev. Kaj vam pomeni ta domača kraljica glasbil?

Mirenske orgle je izdelal Kacin in so izredne kvalitete. Postavljene so bile leta 1927, naslednje leto bodo torej stare sto let, so pa, kot bi bile nove. Marsikje imajo v sto letih po troje orgel … Ko je igral moj oče, je moral vedno koga plačati, da mu je pihal meh. Med zavezniki pa je prišel dekan k mojemu očetu, ker mu je ostajalo nekaj cerkvenega denarja. Tako so prišli do električnega ventilatorja, ki še vedno deluje brez težav, niti mazati ga ni treba. Pred 30 leti smo želeli orgle nekoliko povečati, župnik seveda ni bil navdušen. Zato sem našel “botre” za posamezne piščali.

Študirali ste v Ljubljani.

V družini je bilo pet otrok, mama je bila doma. Zato sem s pomočjo sestre prišel do štipendije, ki mi je omogočila, da sem šel študirat kemijo. Bila je zelo dobra šola. Ko je bilo treba iti na univerzo, mi je direktor Černe, doma iz Prvačine, rekel, naj grem študirat rudarstvo. Ni mi žal, da sem to izbral, fakulteta je bila zelo dobra. Naši profesorji so imeli “lovke” po vsej Jugoslaviji, projektirali so rudarski inštitut v Beogradu, železarno v Skopju itd. Povsod, kamor so nas poslali, smo bili dobro sprejeti. Opravil sem samo prvo stopnjo študija rudarstva, tako da sem vojaščino služil samo enajst mesecev. Sem absolviral, nisem pa diplomiral, ker sem imel po glavi sto drugih stvari: glasba je bila glavna.

Na srednji glasbeni šoli v Ljubljani sem študiral solopetje pri prof. Jelki Stergar. Bila je zelo dobra učiteljica. Ko sem kasneje, pri vodenju zbora Fantje treh vasi, rabil tehnično podporo, je bila z nami. Sijajna oseba!

Vodenje mešanega zbora mirenske župnije ste prevzeli leta 1979, po smrti očeta Venčeslava. Kako močno je družinska tradicija zaznamovala vaš odnos do cerkvene glasbe in orglanja?

Oče ga je vodil 52 let, jaz pa že skoraj 50. Ko sem ga prevzel, nas je bilo na koru več kot petdeset. V to me je seveda vodila družina, samo to. Bili smo namreč prisotni pri vseh pevskih vajah in slovesnostih. Župnik je bil takrat še Oskar Pahor, za njim Gašper Rudolf, sledila sta Mirko Žakelj in Ciril Cej, sedaj je župnik Robert Ušaj. Vsi so bili navdušeni nad glasbo, vsi so nas podpirali.

Pri vaši jubilejni maši sta kot solistki nastopili hčerki Natalija in Kristina. Kakšen občutek je za zborovodjo in očeta, ko se ljubezen do glasbe tako lepo prenese na naslednji rod?

Vse štiri svoje otroke sem dal študirati na glasbeno šolo. Sin in druga hči sta študirala violino, prva hči klavir, tretja hči pa trobento. Nikjer nisem pravilno izbral … Šolo so vsi pustili, k sreči pa sta dve hčerki šli na solopetje v ajdovsko šolo. Tam sta se dobro izšolali pri odlični pedagoginji, ki sem ji res hvaležen.

Župnijski zbor vodite že skoraj pol stoletja. Kaj je bila skozi vsa ta desetletja vaša glavna gonilna sila in kako si prizadevate za ohranjanje dobrega cerkvenega petja?

Gonilna sila je bila … notranja sila, občutek, da delam nekaj dobrega. Kar se tiče kakovosti, je ta pred leti gotovo bila drugačna, kot malo povsod. Pa še to: vsi, ki gredo študirat solopetje, se v cerkveni zbor ne vrnejo, češ da nismo dovolj dobri zanje.

Posebnost vašega zbora je tudi izvajanje petega pasijona Franca Kimovca na cvetno nedeljo, ki ga moški del zbora izvaja že od leta 1931. Zakaj je pomembno ohranjanje takšnih tradicij?

Zelo je pomembno ne le zato, ker je za nas veliko zadoščenje, pač pa tudi zato, ker imam nekaj pevcev, ki nikamor ne gredo pet, na pasijon pa pridejo. Dosti let smo pasijon peli zjutraj v Mirnu, popoldne pa še na gradu. Lani se je zgodilo, da so solopevci bili prisotni samo zjutraj, popoldne jih ni bilo, pa sem moral jaz, stari, vse te vloge izpeljati. Je malo škripalo … Letos je vse skupaj sijajno izpadlo.

V Mirnu smo imeli tudi odlične organiste, poleg Berganta še Marka Vuka, Anteka Klančiča, zdaj Mirka Butkoviča, s katerim radi sodelujemo.

Ste poskusili igrati na velike orgle koprske stolnice, kjer je g. Butkovič titularni organist?

Tam sem bil dostikrat, že pri montaži, občudoval sem jih in jih božal. Tiste orgle so prav za Mirkota … Imeti moraš občutek za registracijo, kot ga ima on. Jaz bi na njih nič ne naredil, jaz moram imeti majhne orgle, to, kar je potrebno za liturgijo.

Z zborom ste veliko gostovali – od Aachna do Dunaja, Sardinije, Rima in Milana. Katero od teh gostovanj vam je ostalo v najlepšem spominu?

V najlepšem spominu mi ostaja gostovanje na Sardiniji. Tam nas je sprejel naš mirenski lazarist Alojz Gril, pravili so mu “padre Grillo”. Organiziral nam je več koncertov. Bilo je v začetku oktobra, peli smo na praznovanju Alà dei Sardi, v divjini, v čast sv. Frančišku. Poslušalo nas je pet tisoč ljudi! Peli smo celo mašo, p. Gril je maševal in pridigal. Občudovali smo ga, kako dobro je obvladal sardinsko narečje. Z nami je bil tudi prof. Bergant, ki je imel tudi svoj samostojni koncert. Nepozabno!

Večkrat smo peli tudi pri nedeljski maši v Rojanu v Trstu z radijskim prenosom. Še letos poleti so me dvakrat klicali, da bi prišli pet.

Pred časom sem rad sodeloval tudi z beneškimi duhovniki. Paskval Gujon, Emil Cenčič in Valentin Birtič so me prišli v Miren prosit, da bi prišel pet z zborom v Zavrh v Terski dolini na zlato mašo Maria Lavrenčiča, župnika v Štoblanku. Spomnim se, da je Cenčič veliki množici pridigal kar z drevesa.

Bili ste tudi pobudnik in prvi predsednik Kulturnega društva Stanko Vuk Miren-Orehovlje. Kaj vam pomeni lik Stanka Vuka in kako ocenjujete več kot 20-letno delovanje društva?

Stanko Vuk je bil med drugim moj drugi bratranec. O njem smo vedno veliko govorili, prebirali njegove pesmi itd., v Mirnu pa ni imel nobenega obeležja. To je bil tudi razlog, zaradi katerega smo ustanovili društvo. Osebno sem sicer upal, da bi mu postavili kip, zanj pa nismo zbrali dovolj denarja. Postavili smo mu vsaj ploščo.

Prva leta je društvo prirejalo veliko koncertov; odkar ga ne vodim jaz, jih je manj. V juniju prirejajo koncert Naši mladi talenti, ob Prešernovem dnevu sodelujejo s Štandrežci, organizirajo tudi razna predavanja.

Vzgojili ste veliko mladih pevcev, ustanovili mlajše zasedbe (kot so npr. Fantje treh vasi).

V Biljah sem pred leti prevzel mešani zbor, ki je že imel svojo tradicijo. Vodil sem tudi ženski zbor, nekaj smo pa hoteli narediti tudi z mladimi. Tako sem ustanovil mladinski zbor s pevci tudi iz bližnjih vasi; da bi ne bil nihče prizadet, smo ga imenovali Mladinski zbor Bilje-Miren-Orehovlje. Iz tega zbora je nastala moška zasedba, ki ste jo omenili. Mladi so najprej zagnani, potem pa jim kmalu mine.

V Mirnu, pa tudi v Biljah sem imel odlične pevce, med moškimi tudi nekaj “profondistov”, ki so zmogli peti v zelo nizkih legah, do nizkega C in celo do t. i. “kontra F”. Spominjam se, da so kakšnega od njih v tistih letih večkrat prišli iskat z avtom iz Gorice v Bilje in so jih peljali na vaje oz. koncert v mesto.

Sloviti “basso profondo” je bil pred leti legendarni član Slovenskega okteta Peter Čare …

Čare je študiral z mano pri prof. Jelki Stergar, dobro sva se poznala. Veliko članov okteta je študiralo pri njej. Dobro sem poznal tudi Tomaža Tozona.

Kako gledate na prihodnost cerkvenega zborovskega petja in na zanimanje mladih za to vrsto udejstvovanja?

Prihodnost cerkvenega zborovskega petja predstavljajo vrhunski zbori, ki dobro delujejo, kot npr. študentski zbor v Ljubljani ali drugi goriški zbori. Kako bo z vaškimi zbori, ne vem. Problem ni le ta, da v cerkev hodi malo ljudi, temveč bolj ta, da se rojeva malo otrok. V moji dobi so imele mame po tri, pet, sedem otrok, zdaj pa niti po dva. To je glavna težava: maloštevilne družine. Mladi tudi pridejo, pri nas imamo tudi mlajši zbor, prihajajo pa redko. Nekaj mladih prihaja tudi v moj zbor, toda le za velike praznike. Eden je želel peti kronista pri pasijonu, toda kaj, ko pa pride samo takrat in mogoče za Božič in Veliko noč? To je problem. Glasovi bi bili, imam tudi krasne mlade base, ki pa žal prihajajo le redkokdaj.

Glavni problem je torej po mojem nataliteta, pa tudi veliko druge zabave. Občudujem vas, kako ste v zamejstvu glede tega še močno živi.