Od poljske vasi do tržaških oltarjev

Pogovor z Mateuszem Gachom, mladim duhovnikom, ki je v slovenski skupnosti v Italiji našel svoje poslanstvo in novi dom

Spoznati notranji klic v trenutkih negotovosti in najti smisel v nudenju pomoči sočloveku – to je osrednja nit osebne zgodbe Mateusza Gacha, mladega novomašnika, ki je s svojo potjo začel v majhni vasi jugovzhodne Poljske, danes pa duhovniško poslanstvo uresničuje med slovensko skupnostjo na italijanski strani meje prav v slovenskem jeziku.

V pogovoru nam je zaupal, kako je v najstniških letih premagoval strahove, se soočal z lastnimi ranami in kako danes v vsakdanjem duhovniškem življenju prepoznava Božjo voljo. Razmišlja tudi o izzivih, s katerimi se danes soočajo mladi pri iskanju globine in smisla, ter poudarja, zakaj je v svetu, polnem razočaranj, še kako pomembno, da mladim ponudimo upanje in prostor za srečanje z Božjo ljubeznijo.

Mateuszevo službo božjo med Slovenci v Italiji ne gre pripisati le vprašanju jezikovnih sposobnosti, temveč gre za pristen izraz kulturnega mostu. S poljskim poreklom in mladimi leti prinaša v naše župnije svežino, ki jo zaznamujejo ponižnost, globoka vera in sposobnost poslušanja ter želja pomagati drugemu. Njegova pot, ki sta jo oblikovali tako stiska kot milost, je dokaz o tem, da duhovnikova služba ni le v opravljanju obredov. Njegov poklic ali poslanstvo je, da stoji ljudem ob strani v vsakdanjem življenju, ko dvomijo, padajo in iščejo Kristusa.

5. julija je na Vejni potekala slavnostna maša ob dnevu sv. bratov Cirila in Metoda, ki ste jo tudi sami vodili. Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta na tedanjem velikomoravskem ozemlju širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Ali se morda tudi Vi vidite v podobnem poslanstvu, prihajate namreč iz Poljske in sedaj mašujete pri nas v slovenskem jeziku?

Ja, to je moja izkušnja, ker jaz sem misijonar v smislu, da je moj poklic biti pripravljen iti povsod po svetu. In ta poklic sem začutil – zato nisem ostal na Poljskem in nisem tam končal škofijskega semenišča – in čutil sem, da ima Gospod zame pripravljene stvari, ki jih ne poznam, ki si jih ne bom niti domišljal, načrtoval, in zato tudi biti tukaj vidim kot Božjo voljo: da je Bog nekaj pripravil zame, za ljudi, ki so z mano tukaj. In to je lepo, da jih nisem jaz izbral, da niso oni mene izbrali, ampak da nas druži nekaj posebnega. To je določil Bog tudi iz ljubezni do nas in do mene, da bi jaz obogatel in bi tudi drugi lahko videli človeka, ki je zapustil svoj dom in prišel sem zaradi Kristusa. Tega nisem naredil zato, ker sem poseben, ampak zaradi Kristusa, njegove ljubezni, ki sem jo tudi sam spoznal in jo želel posredovati drugim.

Kdaj pa ste prišli v Trst in kako ste se znašli v slovenski skupnosti v Italiji?

Leta 2014 sem vstopil v semenišče Redemptoris Mater tukaj v Trstu, to je misijonsko semenišče, v katerem sem ostal šest let. Nato sem zapadel v krizo in sem semenišče za dve leti zapustil ter se nato vrnil in tako počasi prišel do današnjega dne, da je Gospod dokončal to svoje delo.

Na začetku svoje poti med slovensko skupnostjo sem se sicer nekoliko bal, kako bo. Slovenščine sem se resda učil med počitnicami v Ljubljani in Logatcu, ampak sem jo pravzaprav govoril zelo malo. Saj veste, kako je to – ko govoriš s Slovenci, so ti zelo natančni in moraš biti zelo pozoren – in zato sem se tudi bal. Sam sem tudi Poljak, Slovan, in vem, da moraš, ko si želiš nekaj pokazati navzven, to pokazati dobro, brez napak. Ampak tukaj na drugi strani meje sem videl, da ljudje to drugače sprejemajo. Zavedajo se, da govorijo domačo slovenščino in da so zelo zadovoljni, če kdo jezik sploh govori, ne pričakujejo popolnosti, in ravno to mi je tudi pomagalo. Posebno pa to, da so gospe iz naše župnije v Dolini vsako drugo nedeljo poslušale pridige, ki sem jih pripravil. Po maši pa je bila na vrsti kavica in počasi sem se z njimi učil govoriti.

Pa še nekaj besed o Vas. Se nam lahko predstavite? Od kod prihajate in kako ste se odločili za duhovniški poklic, saj je ta odločitev med mladimi fanti danes precej redka.

Prihajam iz jugovzhodne Poljske, južno od Lublina in vzhodno od Krakova. Mesto se imenuje Rzseszów, in čeprav ne živim tam, sem zelo povezan s tem mestom. Sicer pa prihajam iz ene majhne vasice v bližini mesta.

Kar se tiče moje odločitve o duhovniškem poklicu, je bila ta osrednji dogodek moje mladosti. Ko sem bil mlad fant – po končani maturi –, sploh nisem vedel, kaj bi delal v življenju. Mnogi mogoče doživijo isto: ne vejo, kaj bi študirali, kaj bi delali, kako bi vstopili v odnos s partnerjem, se torej bojijo različnih stvari. Jaz sem se zelo bal. Mnogi verjetno mislijo, da moraš biti, če želiš postati duhovnik, popoln, vse poznati, biti prepričan, prihajati iz dobre družine, ampak z mano ni bilo tako. Imel sem tudi težave v družini, z alkoholom, moja starša sta se ločila in jaz sem vse to močno doživljal, zelo sem trpel. Ni pa se zgodilo, da bi mi Bog govoril ali razložil, zakaj se mi to dogaja. Pravzaprav sem vstopil v semenišče še brez kakršnegakoli odgovora na svoja vprašanja. Ampak spoznal sem, da ko je prišel trenutek, ko odgovora nisem poznal, a sem zanj prosil Boga, se mi je odprla pot, ki je sploh nisem pričakoval. In rekel sem si samo “Dobro, vstopim v to”, ker sem čutil željo, da hočem ljubiti, hočem, da bi moje življenje bilo za druge, da bi naredil nekaj smiselnega. Samo nisem vedel, kako. Ta pot se mi je odprla in spoznanje, da me bo Bog vodil po njej. In bilo je tako.

Kako sta potekali Vaša posvetitev in nova maša?

Posvečenje je bilo trenutek, ko sem začutil, da Bogu dajem samo en majhen košček, le tisto svojo pripravljenost, to, kar sem, in da je to zelo malo. Bil je najbolj stresen dan mojega življenja. Mislil sem, da bom umrl, ko bomo šli v stolnico, po stopnicah do oltarja, in da bom tam padel na tla in se ne bom več dvignil. Počutil sem se zelo slabo. Ampak potem ko se je začela maša, mi je Bog dal moč. To je bilo z moje strani zelo lepo doživetje. Razumel sem, da dajem le malo sebe in da Bog dopolnjuje to, kar mi manjka, ter da On pravzaprav dela vse; tudi ko pridigam ali spovedujem, vem, da skušam pomagati, ampak vse delo naredi Gospod.

Glede pripravljanja nove maše pa – verjetno je takšen tudi moj značaj – se mi zdi, da nisem doživljal česa posebnega. Zavedam se, da je to poslanstvo, ki ne izhaja iz mene, ki ga nisem sam izbral. Vidim, da je to moja služba v poljskem pomenu besede, tj. služba kot služenje drugemu – dati bližnjemu nekaj, kar imam, čeprav se takrat ne počutim prav dobro, ampak zato, ker je to potrebno, ker Bog hoče drugi osebi nekaj posredovati. Torej ja, vodenje maše vključuje tudi lepe trenutke, saj vem, da mi ni treba hiteti in niti da sem dobro pripravljen, da že točno vem, kaj bom med pridigo povedal. Tudi jaz se takrat dobro počutim. Včasih se namreč ob maševanju počutim zelo lepo in sem zadovoljen, včasih pa sem tudi nekoliko utrujen ali zdelan. Ampak mislim, da to ni najpomembnejša stvar. Najbolj pomembni so ljudje, ki k maši prihajajo in ki srečanje z Bogom potrebujejo, in vem, da imam to dolžnost, da sem z ljudmi, da bi jim pomagal biti z Bogom, s Kristusom.

Za Vas imam še zadnje vprašanje. Kaj mislite o mladih in duhovnosti? Se mladi sprašujejo o Neskončnem, iščejo nekaj globljega? Vidite morda s tega vidika krizo v cerkvi?

Mislim, da se mladi o tem sprašujejo. Spomnim se, da sem se veliko spraševal, ko sem bil še najstnik. Bilo je obdobje, ko sem se vsak dan zbudil in premišljeval, se spraševal: “Zakaj sploh živim? Kakšen je smisel tega, da zjutraj sploh vstajam?” Zagotovo vsi iščemo kakšen odgovor na taka vprašanja. Samo potem je težko, če ni nobenega glasu, ki nam bi kazal pravo pot, saj imamo v srcu tisto željo, da bi spoznali ljubezen, da bi ljubili. Ampak v življenju doživimo toliko razočaranj, da pozabljamo, da je to mogoče, da ljubezen sploh obstaja, da je v življenju lepo biti z drugimi, saj smo velikokrat tako ranjeni, da si le mislimo: “Bolje, da sem sam, da se ne srečam z drugimi.” In to vprašanje vedno ostaja, človek pa prej ali slej išče odgovor nanj, išče ga v alkoholu, v drogi, v službi, in se ne ustavi, pozabi lahko celo svoje lastno ime. Vse to pa zato, ker v sebi iščemo pravi odgovor, kaj nas dopolnjuje, kaj nam daje srečo.

Zato je naša naloga narediti prostor odgovorom in imeti pogum, da mladim rečemo: “Glej, ti imaš veliko vrednost, tebi je Bog pripravil neko poslanstvo, prelepe stvari v življenju in hoče, da bi bil popoln, da bi imel energijo, se lahko soočal z različnimi stvarmi, tvegal in se ne bal. Da bi postajal človek, ki ga drugi tudi potrebujejo, v katerem najdejo lahko oporo.” To je naše poslanstvo, jim pokazati, da je to lepo, da je nekaj dobrega pripravljenega za vsakega izmed nas.

Veliko mladih sploh ne pričakuje, da bi lahko Cerkev imela odgovor. Sam prihajam iz majhne vasice, kjer smo vsi zelo pobožni, hodimo vsako nedeljo v cerkev, in sem torej vse to že prej spoznal. Ampak velikokrat nas prav naše rane, kar se nam, na primer, dogaja v družini, na neki način prepričujejo, da je vse puhlo, izmišljeno. Ob ločitvi svojih staršev, ko sem v cerkvi slišal Bog je ljubezen, sem si mislil, kako je lahko Bog ljubezen, če se moja starša ločujeta, in kaj to sploh pomeni. Vse skupaj se mi je zdelo le velika šala. Pogosto si mislimo, da ima Cerkev veliko povedati le drugim, da se nas to ne dotika, da za nas to v življenju ne bo nikoli veljalo. Zato moramo mi pomagati ljudem srečati se z Jezusom, ker je On edini, ki ima moč, da bi vstopil v našo človeško rano in jo ozdravil. Ampak potrebuje naše dovoljenje. Če se nekdo počuti dotaknjen od Božje besede, od Kristusove ljubezni, se odpre. To je skrivnost naše svobode – če tega ni, se ne bo nič zgodilo, Bog ne bo ničesar mogel narediti.

Odgovor obstaja, naša naloga pa je pomisliti, kako bi to lahko mladim posredovali, kaj narediti, da bi se oni lahko dotaknili Kristusa. To je tudi zanimivo: takšno pot je izbral Bog, izbral je, da bo Kristus postal človek in nas ozdravljal, se nas dotaknil ravno kakor človek. In to nadaljuje: hoče, da bi se prek duhovnika, prek koga drugega tudi mi dotikali Kristusa. Ampak potrebuje nas, ljudi, tako duhovnike kot vernike, da mu pri tem pomagamo.

Pogovor z novomašnikom Mateuszem Gachom nam pušča močno sporočilo: vera ni nekaj, kar bi bilo pridržano le za brezhibne ali tiste, ki že poznajo vse odgovore. Nasprotno: ravno naše rane so lahko prostor, kjer se srečamo z Božjo ljubeznijo, če le zberemo pogum, da Mu odpremo vrata. Njegova izpoved o odhodu iz domačega okolja, o negotovostih ob učenju jezika in o premagovanju lastne šibkosti nas spominja, da Bog ne kliče le popolnih oz. takih, ki odgovore že imajo, ampak ponuja možnost tudi tistim, ki so tega najbolj potrebni. V času, ko mladi iščejo stične točke med svojo stisko in željo po neskončnem, Mateusz ne ponuja teorij, temveč svojo pristno človeškost in lastno izkušnjo. Njegovo poslanstvo v Trstu ostaja vabilo vsem nam: da zberemo pogum, si ne zatiskamo oči pred svojimi ranami in dovolimo, da se nas v vsakdanjosti dotakne Kristus, ki s svojo ljubeznijo ozdravlja in nas vodi v stiski.