Ko stebri miru prinesejo tudi nekaj ustvarjalnega nemira
Nova Gorica je bogatejša za dve umetniški deli s sporočilom o medsebojnem spoštovanju
V mestnem parku Borov gozdiček se nas je 2. julija sredi dopoldneva nabrala majhna, živahna skupinica na posebnem dogodku: odprtju stebrov miru. Prva nas je nagovorila akademska slikarka Maša Gala, projektna vodja že znanega KUD Manifest.
Projekt Stebri miru (Peace Poles, Pali della Pace) poteka pod okriljem Rotary International in predstavlja eno največjih svetovnih pobud za spodbujanje miru, prijateljstva, medkulturnega dialoga in mednarodnega sodelovanja. Po svetu stoji že več kot 250.000 stebrov miru v več kot 200 državah in geografskih območjih, kjer s sporočilom “Naj prevlada mir na Zemlji” simbolično povezujejo skupnosti različnih kultur, jezikov in narodov, smo izvedeli. Pri podvigu sta sodelovala rotary kluba iz obeh Goric in obe občini, z “umetniške strani” pa KUD Manifest in KD 3kolektiv. Dva od stebrov stojita v Novi Gorici, dva pa bosta čez mejo, v Gorici. V Borovem gozdičku sta postavljena stebra umetnikov Klemna Bruna in Silvana Spessota. Izvedeli smo, da akademski slikar Klemen Brun, tudi predsednik in umetniški direktor KUD Manifest, z delom I LOVE LIFE – 365 poljubov za mir opozarja, da se kultura miru začne z drobnimi vsakodnevnimi dejanji spoštovanja, prijaznosti in človeške bližine. Na stebru je ritmično ponavljajoč se motiv ustnic – morda se komu lahko zdi popartovsko preprost, a ravno s tem toliko bolj nagovarja: delo za mir ni toliko stvar vzvišenih vizij, marveč zavestna življenjska drža, stkana iz majhnih vsakodnevnih dejanj spoštovanja, sočutja in pozornosti do drugega človeka. Italijanski umetnik Stefano Spessot pa je ustvaril steber z naslovom Strukture dialoga. Na njem vidimo stilizirane človeške figure – te so podoba skupnosti, medsebojne povezanosti in neprekinjenega dialoga. Umetnik mir razume kot skupno odgovornost in temeljno vrednoto, ki presega politične, kulturne in geografske meje – mir ni stanje, temveč proces, ki nastaja skozi dialog, poslušanje in medsebojno zaupanje. Stebra na drugi strani meje pa sta ustvarila Maša Gala in Paolo Valle – že sedaj lepo vabljeni na njuno odprtje!
V nadaljevanju je navzoče nagovoril predsednik Rotary kluba Nova Gorica Tomaž Živec ter se zahvalil članom obeh klubov, prav tako županoma. Poudaril je, da stebri predstavljajo naše skupne vrednote, naše “srce za skupno dobro”. To so stebri za grajenje mostov, ki trajajo dlje od generacij.
Nato je besedo prevzel predsednik Rotary kluba Gorica Paolo Lanari. Prenesel je pozdrave župana in stebra označil tudi za simbola prijateljstva obeh mest. Zahvalil se je za gostoljubje. Ob tem je prijetno izzvenela tudi njegova gesta z začetka govora, ko je pozorno preveril, ali vsi razumemo italijansko.
Sledil je nagovor guvernerja Rotary kluba v Sloveniji Matjaža Novaka, ki je za začetek uvedel pomembno distinkcijo: mir je vse bolj dobrina in vse manj vrednota – v smislu, da je postal predmet trgovanja. Ključno je, da vse posameznike v družbi zaščitimo pred vojno in njenimi posledicami; zato so projekti, ki opozarjajo na miroljubnost, zelo pomembni. Ob tem je prisotnim čestital za projekt.
Za konec je spregovoril še župan Nove Gorice Samo Turel. Izpostavil je, da je kultura element povezovanja med nami. Živimo vrednote Evropske unije in ena od ključnih je vsekakor mir. Vesel je bil, ko je občina dobila to pobudo. V tem projektu se tudi nadaljuje evropska prestolnica kulture – ne kot projekt, temveč kot proces, ki bo tekel naprej. Zatrdil je, da se nazaj ne da – da smo zdaj Gorici pač “pokvarili” z njim. Pišoči se ob tem vseeno sprašuje, če se ni kritičnim do EPK ob taki formulaciji malce kislo smejalo – da se še sam župan tako izrazi.
Sledil je najslovesnejši del prireditve, rezanje traku na stebrih – in tako sta bila stebra simbolno odprta.
Ker je od dogodka do te objave minilo nekaj dni, smo lahko zabeležili tudi že nekatere odzive javnosti – ti so bili presenetljivo množično negativni in cinični (resnično prestolnica kulture, kajne?!). Treba je ugotoviti, da je umestiti umetniško delo v naravni prostor pogosto izziv – gledalec mora preklopiti iz vizualne govorice narave v vizualno govorico človeškega, in mu je morda lažje biti prostaški. A po svoje je ta provokativnost tudi dobrodošla: verjetno ni slabo, da se v mimoidočem zbudi nekaj nemira, ki prekine njegovo rutino in ga spodbudi, da si za mir še bolj prizadeva.
