Kar petih nagrad je bila deležna predstava Kralj Lear v režiji nagrajenega Jerneja Lorencija

S slovesno podelitvijo nagrad se je končal 61. Festival Borštnikovo srečanje

Letošnje Borštnikovo srečanje, najpomembnejši slovenski gledališki festival, ki ga prirejajo od l. 1966 v Mariboru in je poimenovan po prvem slovenskem poklicnem igralcu, režiserju, dramatiku in pedagogu Ignaciju Borštniku (1858-1919), se je začel 8. junija in končal 21. junija s slovesno podelitvijo nagrad.

Slovesnost, ki jo je zrežiral Jaša Koceli (umetniški program z nastopom skupine Milena je izhajal iz motiva žalostnih klovnov), je povezovala igralka Gaja Filač.

Na slovesnem večeru so se poklonili tudi Srečku Kosovelu ob stoletnici njegove smrti z interpretacijo odlomkov iz njegove pesnitve Tragedija na oceanu. Njegove globoke pesniške misli so interpretirali člani ansambla SNG Drama Maribor, Vladimir Vlaškalić, Minca Lorenci, Julija Klavžar in Matevž Biber. Besedne in glasbene dele je popestril plesni duo Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, kar je nedvomno lepo priznanje za plesalca, ki delujeta v Novi Gorici.

Kot je znano, Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje, ki ga lahko na svoji igralski poti prejme igralec, odslej krasi tudi roko Aleša Valiča, dolgoletnega prvaka ljubljanske Drame, ki si je svoje prve igralske izkušnje nabiral v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Potem ko je “dolgo upal in se bal”, kot je duhovito izjavil, je Borštnikov prstan za svoj izjemni igralski opus prejel iz rok lanskoletne dobitnice te prestižne nagrade, kolegice Nataše Barbare Gračner. Aleš Valič že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, radio, film, televizijo in pedagoško področje. “S svojo umetniško integriteto, izjemno izrazno širino ter prepoznavno igralsko poetiko je ustvaril eno najobsežnejših in najbolj raznovrstnih igralskih poti svoje generacije,” je med drugim v utemeljitvi zapisala žirija za podelitev Borštnikovega prstana. Aleš Valič se je ob prejetju prstana zahvalil tudi ženi Teji, ker “brez njene naklonjenosti, stalne podpore, spodbude, brez njene neusmiljene odkritosrčne, stroge kritike mojega dela in brez njenega vsakodnevnega odrekanja vse to, kar delam, ne bi bilo mogoče.” Dejal je tudi: “Mislim, da me je izbral pravi poklic. Mi vsi, direktorji gledališč, umetniški vodje, dramaturgi, režiserji, lektorji, scenografi, kostumografi, vsi umetniški sodelavci in vsi naši prijatelji v zaodrju, ki jih nikoli ne obsije soj žarometov, skupaj določimo prostor in čas in vanju vpletemo zgodbe. Odločimo se za zunanji in za notranji svet in snujemo poti zgodb. V tem mislim, da je magija gledališča. In potem vas, drago občinstvo, povabimo na skupno potovanje skozi te zgodbe. Hvala vam in hvala gledališču.”

Za najboljšo slovensko predstavo v celoti z lansko premiero je bila soglasno razglašena tragedija Kralj Lear, ki jo je v svoji značilni poetiki kot produkcijo Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana zrežiral Jernej Lorenci. O predstavi je žirija, ki so jo sestavljali Petra Vidali, Karolina Sadlauskaitė, Benjamin Zajc, Matija Ferlin in Snježana Abramović Milković (ogledala si je 12 predstav po izboru selektorice tekmovalnega programa Kaje Novosel), v utemeljitvi napisala tudi:“Kralj Lear je udarna uprizoritev, v kateri se vsi ustvarjalni postopki združujejo v jasno, premišljeno in umetniško dovršeno celoto. Izhajajoč iz Shakespearove tragedije ustvarjalna ekipa vzpostavi uprizoritveni jezik, ki klasičnega besedila ne obravnava kot literarnega spomenika, temveč kot živ material za razmislek o mehanizmih moči, razpadu družbenega reda in krhkosti človeškega obstoja,” /… / “Z izjemno disciplino in formalno natančnostjo uprizoritev ustvarja svet, v katerem se intimne usode posameznikov nenehno prelamljajo skozi širše družbene in zgodovinske sile.”

Režiser Jernej Lorenci je prejel nagrado za režijo, ustvaril je namreč “gosto atmosfero sveta, zaznamovanega z nasiljem, razpadom družbenih vezi in erozijo človečnosti, ki presega okvir Shakespearovega univerzuma ter nagovarja tudi sodobni čas.”

Ta nagrada se pridružuje drugim Borštnikovim nagradam za režijo, ki jih je Lorenci prejel v prejšnjih letih: za Ep o Gilgamešu (2006), za Ajshila (2009) in za Nevihto (2012).

Predstava Kralj Lear je bila ovenčana s še tremi nagradami. Janez Škof je prejel nagrado za vlogo Kralja Leara. Poosebil je kralja, ki se oklepa moči, čeprav se mu svet nezadržno izmika iz rok. V utemeljitvi piše tudi: “V njegovi interpretaciji se oblast nenehno prepleta z nemočjo, oholost s strahom, odločnost pa z razkrojem, s čimer oblikuje večplasten portret človeka, ki se ob izgubi postopoma sooča z razpadom lastne identitete.”

Igralsko nagrado je prejel Timon Šturbej za vlogo Edgarja, ki ga je izoblikoval “izrazito telesno, pri čemer notranje pretrese, bolečino izdaje in postopno preobrazbo lika prevaja v natančno oblikovano odrsko prezenco.”

Predstava Kralj Lear si je prislužila tudi nagrado za odrski gib. Prejel jo je koreograf Gregor Luštek. V isti predstavi je za vlogo kraljeve srednje hčerke Regan prejela nagrado za mlado igralko Mini Švajger. “Z drobnimi premiki v glasu, pogledu in telesni drži ustvari izrazito živ in ambivalenten lik, ki prepričljivo soustvarja kompleksna družinska in oblastna razmerja ter večplastnost uprizoritve.”

Nagrado za igro sta prejeli tudi igralki SNG Nova Gorica Marjuta Slamič in Ana Facchini za vlogi v uprizoritvi 1973 v produkciji SNG Nova Gorica in GO! 2025 – Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica.

Marjuta Slamič “vstopa z visokim nivojem avtentičnosti in tankočutnim razumevanjem družbenega ter zgodovinskega konteksta. S poglobljeno interpretacijo presega zgodbo posamezne ženske in njeno usodo vzpostavlja kot univerzalno zgodbo vztrajnosti in odrekanja.” Ana Facchini pa “z natančnim občutkom za mero in zadržanim izrazom tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter ustvarja prostor identifikacije in empatije”. Igralka Facchini je bila deležna tudi nagrade za vlogo v predstavi Anhovo. Prav predstava Anhovo oz. njeni snovalci Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss so prejeli Borštnikovo nagrado za raziskavo in razvoj besedila, ki z dokumentarnim gradivom predstavlja tragično usodo skupnosti, bivajoče v spodnji Soški dolini ob smrtonosnem obratovanju cementarne. Dokumentarno obarvani predstavi Anhovo v režiji Žige Dovjaka in produkciji SNG Nova Gorica o ljudeh, ki se bojujejo proti kapitalu in za čisto okolje, je šla tudi nagrada Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev preteklega leta.

Še dve nagradi sta posredno pristali v SNG Nova Gorica. Branko Hojnik je prejel nagrado za scenografijo, ki se ves čas giblje na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom, Tomi Janežič pa za celostni dramaturški koncept za uprizoritvi 1973 v produkciji SNG Nova Gorica in 1974 v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča; obe v koprodukciji z GO! 2025. Tomi Janežič v obeh uprizoritvah vzpostavi izjemno kompleksen dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo obravnavanega obdobja.

Nagrado Društva slovenskih gledaliških režiserjev in režiserk so dobili oblikovalec zvoka in videa Gašper Torkar, producent Branislav Cerović in scenski mojster Alen Beniš, posebno nagrado nepogrešljivi za dolgoletno ustvarjanje pa šepetalka in vodja predstav Breda Dekleva.

Ob 10-letnici smrti Tomaža Pandurja so na Borštnikovem srečanju podelili tudi nagrado Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo. Prejel jo je ustvarjalni kolektiv uprizoritve Nafta v produkciji Mini teatra, ki “eno najbolj perečih problematik sodobnega človeka naslavlja z izrazito gledališkimi sredstvi in dokazuje, da lahko prav uprizoritvena forma postane enako pomemben nosilec družbene refleksije kot vsebina sama.”

Čestitke naj gredo vsem nagrajencem, ki plemenitijo gledališko življenje na Slovenskem in s svojimi umetniškimi pristopi – z uprizoritvijo sodobnih in klasičnih del – gledalcu odstirajo prodoren pogled na današnji čas in dogajanje v njem.