O osamosvajanju Slovenije ob njenem 35. jubileju

Na večer, ko je Milan Kučan prvič nagovoril Slovence v samostojni Sloveniji z besedami “Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan”, je v Ljubljani zgodovinskemu trenutku prisostvoval tudi Marjan Terpin. Danes pokojnega politika in zagrizenega Slovenca se spominjamo kot aktivnega predstavnika stranke lipove vejice, ki je v tistih napetih časih igral poglavitno vlogo posrednika med slovenskimi in italijanskimi politiki. Ob 35. obletnici samostojnosti matice smo na uredništvu ugotavljali, da je mladim 25. junij 1991 nekoliko daleč in da o dogodku, ki ga je zvesto spremljal in močno občutil tudi slovenski zamejski prostor, pravzaprav vemo zelo malo. Mladi Slovenci v Italiji imamo z Republiko Slovenijo vsekakor zelo prijateljski odnos, vendar dragocenost slednjega večkrat podcenjujemo prav zato, ker nismo doživeli časa, ko Slovenije ni bilo ter ko sta mejni prehod in železna zavesa še ločevala Slovence v Jugoslaviji in Slovence v Italiji. Da bi oživili simbolični večer in dolgoletno politično delo, v katero je bila vključena tudi slovenska skupnost v Italiji, smo se obrnili na Simona Terpina. Ta je z ženo Martino Grahonja in mamo Mirko z nami delil spomine na očeta Marjana, ki je samostojnost matice in slovenstvo praznoval in pokončno živel do konca. Pogovorili pa smo se še s predsednikom SSk Damijanom Terpinom, ki je bil v dogajanje vključen kot mlad politik.

Uresničitev stoletnih sanj

Predsednik SSk Damijan Terpin o letu 1991

Za nekaj osebnih spominov smo prosili tudi Damijana Terpina, danes predsednika Slovenske skupnosti, takrat pa člana mladinske sekcije iste stranke.

Se še spominjate občutkov tistih dni?

Seveda. Bil sem na razglasitvi v Ljubljani, na trgu. To je bil trenutek tako velikega čustvenega naboja, ki mi je seveda ostal v spominu. Moj tata Ciril je bil doma in mama mi je kasneje povedala, da so mu tekle solze, ko je gledal, kako so dvigali zastavo.

Kako je v tem času Slovenska skupnost prispevala k osamosvojitvi?

Kot stranka smo neposredno prisostvovali dogajanju v Sloveniji in smo bili tudi med podporniki osamosvojiteljev in Demosovih strank, ki so imele kot cilj osamosvojitev in samostojnost Slovenije. Bili smo tista politična struktura, ki je živela v demokratičnem okolju, poznali smo mehanizme demokracije in razlagali smo jim, kaj je nevarno, kaj je bolj pomembno in tako naprej. To pomeni, da so se oni hodili k nam učit politične tehnologije, kako deluje politika, ker pravzaprav niso imeli izkušenj. Že takrat so nam bili hvaležni. So se pa zelo hitro naučili in zadeve tudi sami peljali naprej.

Člani stranke so bili res v vsakodnevnem stiku z osamosvojitelji. Sodelovali smo pri njihovih pobudah, na njihovih kongresih, ustanovnih srečanjih itd. Slovenska skupnost je bila za Demos v bistvu politični referent.

Je bilo za vse tako?

Mi smo močno podpirali, seveda, vsa ta prizadevanja za nastanek države, kar je bila za nas uresničitev stoletnih sanj. Drugi v manjšini na začetku tega niso podpirali, ker so bili vezani na Jugoslavijo, finančno so bili odvisni od Jugoslavije, mi pa nismo prejemali podpor. Bili smo “drugorazredni” del manjšine. Sogovornik Jugoslavije je bila pri nas levica, mi smo bili bolj postranski. Stvar se je potem spremenila z demokratizacijo, po prvih volitvah in z osamosvojitvijo.

Prizadevali smo si za demokracijo, za to, da bi Slovenija postala neodvisna država, hkrati pa demokratična. To je bil eden od ciljev osamosvojiteljev in res so ga uresničili.

Prizadevanja Slovenske skupnosti pa so se začela mnogo pred letom 1991.

Prizadevanja so trajala več let. Angažirani smo bili na primer že med protesti v Ljubljani zaradi afere JBTZ. To so bile največje manifestacije, tudi teh sem se udeležil. Mladinska sekcija je takrat zbirala podpise za aretirano četverico (Janez Janša, David Tasić,  Franci Zavrl in Ivan Borštner, op. u.). Zbrali smo tisoč podpisov, kar je bilo veliko. Potem smo imeli tiskovno konferenco, na kateri je bil prisoten politolog in urednik Igor Bavčar. Čudil sem se, da je na tisto tiskovno konferenco prišel tudi jugoslovanski konzul. Bavčar, ki je bil bolj ekspert, mi je rekel: “Ma Damijan, to je Udba, ne.”

Tudi vi ste sodelovali pri obisku Altissima v Ljubljani.

Takratni tajnik liberalne stranke Renato Altissimo je hotel iti v Ljubljano drugi dan vojne. Šef pisarne, kjer sem takrat delal, ki je bil zastopnik liberalcev v Gorici, me je prosil, naj organiziram spremstvo za Altissima. To je bil prvi italijanski politik, prvi tuj politik, ki je šel v Ljubljano.

S helikopterjem se je pripeljal na goriško nogometno igrišče in potem ga je iz Nove Gorice v Ljubljano pospremil stric Marjan. Z njima je bil tudi Bojan Brezigar, ki je imel dober odnos s kasneje izvoljenim ministrom Dimitrijem Ruplom. V Ljubljani so se srečali z Milanom Kučanom, Lojzetom Peterletom, zvečer pa je tajnik že poročal predsedniku republike Cossigi, kaj se dogaja v Ljubljani, ker Italijani do takrat pravzaprav niso vedeli nič.

Niso vedeli, kaj se dogaja v sosednji državi?

Ob napadu na mejni prehod v Rožni Dolini, danes pri Rdeči hiši, je tam mimo vozil avtomobil iz prefekture … prav tam na mejnem prehodu, kjer so letele krogle. Ne vem, ali se je v njem vozil prefekt ali ne. Policist, ki ga dobro poznam, je ta avtomobil odgnal. In to je bil znak, da Italijani niso nič vedeli, kaj se pravzaprav dogaja čez mejo.

Ste bili vedno na tekočem z dogajanjem?

V tistih časih sem sledil vsem poročilom na radiu, na televiziji, bral sem vse slovenske časopise, ki so takrat izhajali. Od jutra do večera sem se seznanjal z dogajanji.

Med napadom na Rožno Dolino sem bil tam. Ko sem tisti večer šel iz pisarne, sem slišal granate in sem zapeljal v tisto smer. Na Ulici Alviano, ki je nekoliko višja, smo se skrivali za zidovi in gledali, kaj se dogaja. Videl sem dim iz tanka, a takrat je bilo že vsega konec, ker so teritorialci tank napadli, na koncu pa so se vojaki JLA predali.

Trgovec, politik in domoljub – Spomin družine na Marjana Terpina: https://www.noviglas.eu/o-osamosvajanju-slovenije-ob-njenem-35-jubileju-2/