Evropa za obzidjem

Evropska unija je v petek, 12. junija, sprejela nov migracijski pakt. Predlog komisije iz septembra 2020 je bil pozneje spremenjen in dopolnjen, dokler niso decembra lani končno dosegli začasnega dogovora. Devet zakonodajnih aktov naj bi prineslo več reda, skupna strožja pravila in bolj usklajeno upravljanje nezakonitih mejnih prehodov. Reforma namreč prihaja v času vse večjih migracijskih pritiskov na zunanjih mejah držav članic: po zadnjih podatkih je število prihodov prek Sredozemlja lani ponovno doseglo rekordne ravni, število prošenj za azil pa je na višku.

Namen evropskega migracijskega pakta je razumljiv, saj dosedanji sistem ni bil vzdržen. Predvsem Italija, Grčija in Malta so nosile nesorazmeren del bremena. Postopki so bili na različnih prehodih drugačni, odgovornost neenakomerno porazdeljena, evropska solidarnost pa pogosto bolj načelna kot dejanska. Nihče si ne želi kaosa na mejah: več reda, jasnejši postopki in delitev odgovornosti med državami so legitimni in potrebni cilji.

Toda način, kako urejamo prihod migrantov, vedno razkriva nekaj tudi o nas samih.

Posegi evropskih voditeljev in zakonodaja dajejo vtis Evrope, ki želi predvsem zaščititi svojo notranjost, ker na sprejetje zunanjosti ni povsem pripravljena. Kot da bi bilo v tem času negotovosti najprej treba zavarovati grajsko utrdbo s hitrimi mejnimi postopki in zaprtimi zbirnimi centri na svojih robovih, medtem ko bodo tisti pred vrati že počakali in se prilagodili (navsezadnje počasnemu) ritmu evropskih procedur – v kakšnih pogojih, se seveda ne ve.

Kaj migracijski pakt pove o Evropi, ki ga sprejema? Kakšno Evropo pravzaprav varujemo?

Stoletja je stara celina veljala za prostor humanizma, človekovega dostojanstva in univerzalnih pravic. Dvignila se je iz pepela totalitarizmov in diktatur, ki so te vrednote pohodile. Res je, Evropska unija je nastala kot gospodarska skupnost, toda njena prava moč in srce naj bi bila vedno drugje: v prepričanju, da je Unija prostor, ki najbolj skrbi za človeka in je pripravljena poskrbeti za soseda, tudi za najšibkejšega.

Danes je splošni občutek, da je ta institucija v krizi. Ne zato, ker bi izgubila svoje vrednote, ampak zato, ker jih je v času vojn, geopolitičnih pretresov in splošne negotovosti vse težje živeti. V takšnih časih se hitro vrnemo k najbolj prvinski logiki, da je treba najprej zaščititi sebe: “Najprej nadenite kisikovo masko sebi, šele nato pomagajte drugim.”

Zdi se, da se Evropa danes obnaša kot princesa, ki se zapira v svoj grad. Utrjuje obzidje, ker ni več povsem prepričana, kaj se dogaja znotraj njenih dvoran. Iz te negotovosti raste strah. Če zidovi identitete niso dovolj trdni, se začnemo bati vsega, kar bi jih lahko še dodatno zamajalo.

Res si želim, da bi Evropska unija tudi v času strahu ostala zvesta svojim temeljnim načelom in se spomnila, da je v skrb vzbujajočih časih lahko svetilnik humanosti – ter da so njena glavna skrb ljudje. Na to nas je ob obisku migrantskega pristanišča v Španiji opozoril tudi papež Leon XIV. Spomnil nas je na medčloveško povezanost ter nas povabil h krščanskemu sočutju v negotovosti in ranljivosti: “Vsi smo navsezadnje migranti, pomagajmo narediti to pot bolj humano za vse.”

Sprašujem se, ali bo predlagani migracijski pakt res pomagal Evropi zaščititi njeno stanovitnost in identiteto ter navsezadnje ohranil duh človeške solidarnosti, ki naj bi bil temelj institucije. Bomo znali pogledati na drugo stran mostu, kjer čaka vedno več ljudi v upanju na varnost, mirnejšo prihodnost ali preprosto možnost dostojnega življenja? Razumljivo je, da v svoj dom ne spustimo vsakogar. Toda vprašanje ostaja: bodo nova pravila res peljala k rešitvi krize ali jo bodo zgolj zadržala pred vrati? Je strožja migrantska politika, ki v Evropskem parlamentu zagotavlja glasove desne sredine, res pravi odraz evropske identitete?

Morda bodo odslej meje res bolj varne. A kakšno Evropo pravzaprav varujemo?