Aleš Valič je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana
Osrednjo nagrado za igralsko ustvarjalnost bo prejel ob koncu Festivala Borštnikovo srečanje
Borštnikovega prstana, najvišje nagrade, ki jo na svoji igralski poti lahko prejme igralec za svojo umetniško ustvarjalnost v slovenskem prostoru, bo letos deležen dolgoletni član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Aleš Valič. Visoko priznanje mu bo podeljeno na slavnostnem večeru ob koncu 61. Festivala Borštnikovo srečanje, ki bo potekal v Mariboru med 8. in 21. junijem 2026.
Natančno igro enega izmed najbolj prepoznavnih prvakov ljubljanske Drame so gledalci lahko občudovali tudi 27. in 28. maja na Velikem odru Drame, na katerem je igral v uprizoritvi Zdravnica. Tudi ta predstava je uvrščena v tekmovalni program letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje.
“Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco,” so predlagatelji zapisali v nominaciji za nagrado. Da je vse to res, smo prepričani vsi gledalci, ki smo na naših odrih imeli možnost si ogledati njegove markantne interpretacije dodeljenih mu vlog. Spomnimo, da smo Aleša Valiča v jeseni videli v predstavi Slovenskega stalnega gledališča Kavarna Carla Goldonija v režiji Janusza Kice. Vehementno kot zmeraj je poosebil lik Don Marzia, predstavnika propadajočega plemstva, opravljivca in zavajevalca šibkih. Veseli smo bili, da je spet igral v tržaškem gledališču, saj je po študiju igralsko pot začel prav v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je ostal dve sezoni in že takrat pustil vidno umetniško sled.
Kot gost je v sezoni 2025-2026 igral tudi v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica v komični drami Gorana Vojnovića V iskanju izgubljenega jezika, v režiji Janusza Kice (koproducenta sta bila Mittelfest, GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture; gledališki dogodek je bil del uradnega programa GO! 2025).
Naj na kratko obnovimo njegov življenjepis.
Aleš Valič se je rodil v Ljubljani 6. aprila 1955. Tu je končal tudi osnovno in srednjo šolo. Leta 1973 je bil sprejet na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, kjer je leta 1977 končal študij z vlogo Josipa Valiča v uprizoritvi Mostovi v Zambiji ali Nocoj bomo zidali Pavleta Lužana, pod mentorstvom profesorja Poldeta Bibiča (1933-2012), katerega se sam spominja z veliko hvaležnostjo. Diplomiral je leto kasneje in v nadaljevanju pri profesorju Rudiju Kosmaču (1932-1918) leta 1979 diplomiral še iz umetniške besede.
Kot piše na portalu Sigledal, je že v času študija s svojo študioznostjo, preciznostjo in delavnostjo opozarjal nase s kreacijami, ki jih je ustvaril pri nekaterih gledaliških uprizoritvah in snemanjih na radiu in filmu. Kot izvrsten interpret umetniške besede je za Radio Slovenija in slovenski program Radia Trst posnel mnogo radijskih iger, predvsem pa sodi med osrednje igralske osebnosti v interpretaciji proznih besedil in poezije. Tu velja omeniti kasete Kosovelove in Prešernove poezije v njegovi interpretaciji.
Po dvoletnem tržaškem obdobju je bil od leta 1990 do leta 2004 stalni član ljubljanske Drame. Kljub temu je med tem časom sodeloval tudi v ostalih slovenskih gledališčih, Mestnem gledališču ljubljanskem, Koreodrami, Prešernovem gledališču Kranj, SNG Maribor. Izoblikoval je tudi nekaj lastnih produkcij. Uveljavil se je kot izvrsten karakterni igralec in prejel za ustvarjanje na gledališkem področju štiri Borštnikove nagrade: za vlogo Moritza v Pomladnem prebujenju (1976), za vlogo Janka v Jančarjevem Dedalusu (1988), za vlogo Orphulsa v Bakkerjevih Evropejcih (1999) in za vlogo Jaga v Shakespearovem Othellu (2001). Nekajkrat je prejel nagrado zlata vrtnica na Goriškem srečanju malih odrov. Za svoje vrhunske kreacije v ljubljanski Drami je prejel tudi Severjevo nagrado (1999) in nagrado Prešernovega sklada (1984).
Leta 1990 je začel poučevati na AGRFT v Ljubljani in l. 1993 postal docent za umetniško besedo. Tudi v tej vlogi je zapustil izjemen pečat. Kot dolgoletni profesor, predstojnik Gledališkega oddelka in Katedre za umetniško besedo na AGRFT, nekdanji dekan Akademije in prorektor Univerze v Ljubljani je pomembno vplival na razvoj številnih generacij igralcev in igralk.
Kljub obsežnemu pedagoškemu in upravljalskemu delu je redno sodeloval v slovenskih gledališčih, pojavljal pa se je tudi na filmu, televiziji in radiu. Njegova filmska pot je prav tako bogata kot gledališka. Preden se je lotil pedagoškega dela, se je namreč vsaj vsaki dve leti pojavil film, ki ga je s svojo natančno kreacijo obogatil Aleš Valič.
Sam je izjavil: “Zmeraj sem se trudil začeti vsako novo vlogo ustvarjati tako, kot da nič ne vem in nič ne znam”.
Strokovna žirija, ki so jo letos sestavljali novinarja Gregor Butala in Melita Forstnerič Hajnšek, režiser Diego de Brea, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje Aleš Novak in lanska dobitnica te nagrade Nataša Barbara Gračner, je zapisala tudi: “S premišljenim igralskim izrazom, z izostrenim občutkom za dramsko strukturo in izjemno govorno kulturo je vedno znova ustvarjal kompleksne, večplastne odrske osebnosti. Njegove vloge so bile pogosto nosilke uprizoritvene atmosfere in eden ključnih elementov njihove umetniške celovitosti”. /… / “Njegov opus zaznamujejo tako velike dramske figure kakor tudi izrazito subtilne karakterne vloge, pri katerih je zmeraj znova dokazoval izjemen razpon igralskih registrov”.
Ob prejetju Borštnikovega prstana Alešu Valiču, markatnemu, vrhunskemu igralcu, ki se še zmeraj z vsem srcem in izrazno močjo posveča modrici Taliji, iskreno čestitamo tudi ljubitelji gledališke umetnosti v zamejstvu.
