Cankar, Rostohar in slovenstvo

Misleca sta kritično presojala jugoslovansko idejo ter zagovarjala ohranitev slovenske identitete

V času, ko se spominjamo stopetdesetletnice rojstva Ivana Cankarja (1876–1918), tudi znova vrednotimo njegovo vlogo pisatelja in misleca. Ob njem nujno velja omeniti dr. Mihajla Rostoharja (1878–1966), znanstvenika, v mladih letih tudi pesnika, ter pomen njunih stikov tudi za današnji čas. Na tem mestu obnavljamo le nekatera dejstva, ki povezujejo ali so značilna, pomembna tako za Cankarja kot za Rostoharja.

Ivan Cankar, rojen leta 1876, je bil le dve leti starejši od Rostoharja. Umrl je 11. decembra 1918. Profesor Mihajlo Rostohar, rojen leta 1878 v kraju Brege pri Krškem, je Cankarja preživel za oseminštirideset let. Umrl je pred šestdesetimi leti, 5. avgusta 1966, na Goleku pri Krškem, kjer je zadnja leta živel.

Pisatelj Ivan Cankar in znanstvenik dr. Mihajlo Rostohar dandanes vsaj na prvi pogled nimata več prav ničesar skupnega. Pa sta na začetku prejšnjega stoletja oba pomembno posegala v javno življenje na slovenskih tleh. Bila sta sodobnika, v marsičem somišljenika, v gimnazijskih letih pa celo literarna sopotnika v različnih dijaških listih.

Mihajlo Rostohar, izjemno in vsestransko izobražen in ne le v univerzitetnih krogih ugleden znanstvenik, je že pred prvo vojno kot predstojnik katedre za filozofijo deloval na Karlovi univerzi v Pragi in nato večino znanstvenega življenja nadaljeval v Brnu, na Univerzi v Ljubljani pa je predaval le nekaj let po drugi vojni. Velja za začetnika moderne češke (češkoslovaške) eksperimentalne psihologije in za ustanovitelja Inštituta za psihologijo na Masarykovi univerzi v Brnu. Večinoma po Rostoharjevih predlogih je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani, zato pred stavbo univerze stoji med zaslužnimi osebnostmi tudi Rostoharjev doprsni kip.

Sredi letošnjega maja so na Filozofski fakulteti v Brnu pripravili mednarodni simpozij ob stoletnici nastanka omenjenega inštituta ter postavili spominsko obeležje (spotikavec) Rostoharju. Pomembno vlogo pri slednjem so opravili Veleposlaništvo Republike Slovenije v Pragi, Mestni muzej Krško, Slovensko društvo Jožeta Plečnika iz Prage ter Češko-slovensko društvo iz Brna.

Kdo ima prvenstvo v kritiki tedanjega “jugoslovanstva” – Cankar ali Rostohar?

V razpravah o položaju Slovencev znotraj K.u.K. monarhije sta imela zelo izrazito vlogo tudi pisatelj Ivan Cankar in slovenski znanstvenik dr. Mihajlo Rostohar, tedaj docent za filozofijo na Karlovi univerzi v Pragi. Rostohar je imel zelo velik, če že ne odločilen vpliv na Cankarjevo politično delovanje in nazore. Oba sta t. i. jugoslovanski problem obravnavala kot “izključno političen problem”.

Ivan Cankar je slovensko narodnostno vprašanje formuliral denimo v predavanju Očiščenje in pomlajenje, “jugoslovanski problem” pa predvsem v dandanes spregledovanem predavanju Slovenci in Jugoslovani, prvič leta 1913 v Ljubljani in nato v Trstu. Že pred tem je Mihajlo Rostohar o tej problematiki veliko pisal, največ v svojem dvomesečniku Napredna misel. To je bil “časopis za napredno kulturo”, kot je revija označena na naslovnici. Tiskal jo je najprej v Krškem in nato v Pragi.

Že na začetku 20. stoletja je Rostohar v svojih polemikah bil neomajen nasprotnik slovenskega novega ilirizma, predvsem pa je bil proti podleganju asimilacijskim teženjam zaradi nekritičnega razumevanja jugoslovanstva. Rečemo lahko celo, da je Rostohar imel izrazit vpliv na Cankarjeve nazore. Cankar jih npr. v predavanju Slovenci in Jugoslovani kar nekajkrat povzema, jim pritrjuje in jih razlaga. Cankar leta 1913 v predavanju Slovenci in Jugoslovani zapiše tudi: “Povedati hočem to malo manj okorno in malo bolj naravnost, kakor pa je znal povedati nesrečni Rostohar.”

Gledano tudi kronološko, po objavah Rostoharjevih člankov v reviji Napredna misel ter s polemikami, ki so sledile v tedanjem časopisju in političnem prostoru, je bil Rostohar temeljitejši, bojevitejši in tudi kronološko pred Cankarjem.

Cankar je imel, kot vemo, predavanje Slovenci in Jugoslovani leta 1913 v Ljubljani. Torej leto dni po objavi Rostoharjevega članka Jugoslovani v reviji Napredna misel. V predavanju se Cankar večkrat sklicuje tudi na Rostoharja. Že na začetku predavanja Slovenci in Jugoslovani Cankar zapiše, med drugim: “Človek lahko riskira, da ga naženó s kolom in blatom, o čemer bi znal zapeti bridko pesem dr. Rostohar iz Prage.” In nato nadaljuje: “Zadnjič je mlad znanstvenik dr. Rostohar, napisal v svojem listu Napredna misel jako pameten članek. Razložil je, kako da je neokusno in umazano, kako se vsa slovenska javnost obupno obeša za renegatsko surko Stanka Vraza …” Namreč, leta 1912 Rostohar v članku Jugoslovanstvo zapiše: “Iz tega stališča hočemo pretresti tudi jugoslovansko vprašanje, ki je danes brez dvoma naše najaktualnejše narodno vprašanje. /…/ Kar so v zadnjem času pri nas govorili in pisali o njem, rezultira le to, da si slovenska javnost še ni na jasnem z jugoslovanskim vprašanjem; ne ve, v čem pravzaprav obstoji to vprašanje, in kako si ga moramo razrešiti Slovenci kot narod. /…/ Vsaka romantična fraza, ki jo kdo vrže na papir v imenu jugoslovanstva, nam je naravnost božje razodetje, v katero je treba le verovati. O jugoslovanstvu razmišljati samostojno, z stališča vitalnih interesov Slovenstva pa velja pri nas že od nekdaj za izdajstvo naroda in jugoslovanstva sploh.”

Kakšen je bil takratni zgodovinski, družbeni, kulturni in politični kontekst?

V Pragi se je Rostohar z revijo Napredna misel izpostavil že v prvem članku na temo jugoslovanstva. Gre za kritiko pogledov o narodnosti. Namreč, zelo ostro je analiziral tendence slovenskih klerikalcev. Nastopiti takrat proti teologu Alešu Ušeničniku in škofu Antonu Mahniču je bilo več kot nekonformistično dejanje. Tako Rostohar leta 1912 (!), še pred Cankarjem, v članku Jugoslovanstvo pravi: “Klerikalci tostran in onstran Sotle mislijo vedno le na združenje katoliških Hrvatov in Slovencev ali ‘planinskih Hrvatov’, toda nič nočejo slišati o združenju s pravoslavnimi Srbi. To je jugoslovanski ideal klerikalizma in temelji na verski podlagi.” In nekoliko naprej, v istem članku: “Klerikalec podreja narodnost svojim verskim interesom in bo vedno pripravljen narodnost žrtvovati, če to ustreza njegovim versko-političnim intencijam; zato je ideja jugoslovanskega edinstva jako nevarno orožje v rokah klerikalizma na Slovenskem.”

Prav nič “zastarela” niso na primer Cankarjeva in zlasti Rostoharjeva spoznanja o slovenskem nacionalnem vprašanju in dilemah, ki jih poraja. Namreč, kaj je na prvem mestu – recimo vera ali slovenstvo. Z drugimi besedami: ideologija, finančne in politične koristi vsakokratne politične elite ali to, kar je dobro za prosperiteto naroda kot celote. Ta antagonizem – ideologija/vera ali slovenstvo – ni značilen le za čase K.u.K monarhije. Obe Jugoslaviji sta bili izrazito protinacionalni. Tudi za slovensko vladajočo elito po drugi vojni je bila na prvem mestu ideologija, politična korist in razredna pripadnost. Narod je bil temu podrejen kot nižja kategorija. Njegovo kulturo in jezik je potrebno in možno podrediti “višjim družbenim ciljem”, asimilaciji, takrat pač – jugoslovanstvu.   

Rostohar je ostro polemiziral v različnih zapisih, ne samo v članku z naslovom Jugoslovanstvo, in kasneje v članku Na dan z resnico, ki ju večkrat apostrofira tudi Cankar. Rostohar je izrazitejši, ko obsoja različne zamisli o kulturno-jezikovnem zlitju Slovencev z južnoslovanskimi narodi in jih označi za renegatstvo. Odločno pa sta oba nasprotovala jezikovno-kulturnemu zlitju Slovencev z drugimi južnoslovanskimi narodi.

Rostohar leta že 1912 (!) piše tudi: “Danes skoro ne vemo več, ali smo Slovenci narod ali nismo, ali naj živimo in delamo za sebe kot narod, ali naj živimo in delamo za druge narode. Prišli smo že tako daleč, da si skoro ne upamo poudariti svoje narodne eksistence poleg eksistence hrvaškega in srbskega naroda; ne upamo si izraziti svoje volje; da hočemo Slovenci obstajati kot narod poleg naših bratskih narodov na jugu in da pod nobenim pogojem ne moremo žrtvovati svoje narodnosti za ceno rešitve jugoslovanskega vprašanja.”

Rostohar je bil sposoben izjemne kritičnosti, vztrajnosti in doslednosti. Sproti in polemično je reagiral na sleherno problematiko, za katero je menil, da je bistvena za slovensko narodno vprašanje.

Pred več kot sto leti je nastal prvi spor o slovenskem jeziku na Univerzi v Ljubljani

Dandanes se zdi kaj takega neverjetno – morda pa je spet celo možno? Marsikje na slovenskih visokih šolah namreč predavanja tudi za slovenske študente potekajo samo v angleščini.

Takrat je šlo med drugim tudi za to, ali naj bo učni in uradni jezik slovenske univerze v Ljubljani – slovenski ali ne. V prid slovenščini je bilo Rostoharjevo stališče ob koncipiranju jezikovne prakse oz. uradnega jezika na slovenski univerzi. Nasprotoval mu je matematik Josip Plemelj, pozneje prvi rektor ljubljanske univerze.

Aleksander Lavrenčič je leta 1996 v reviji Anthropos zapisal Plemljeve besede, izražene na vseučiliščni komisiji, češ “da hoče docent Rostohar ‘našemu vseučilišču dati poseben značaj v Jugoslaviji s tem, da bi se obvezalo predavatelje posluževati se pri svojih predavanjih slovenskega narečja’”. Slovenščina za vrhunskega matematika Josipa Plemlja, rojenega na Bledu, ni bila jezik, pač pa samo “narečje” nekega jugoslovanskega jezika.

“Jugoslovanski” evforiji in pripravljenosti na asimilacijo je podlegal velik del tedanjih izobražencev, in to ne glede na nazorski krog. Očitno je bil med njimi tudi profesor Plemelj. Motivi za to morda niso jasni. Res pa je, da je večina izobražencev – ne le pedagoškega kadra – bila šolana v nemškem jeziku in je v njem tudi uradovala, poučevala in dnevno komunicirala, razmeščena po vsem ozemlju tedanje monarhije.

Matematik Plemelj je pred vrnitvijo v Ljubljano nazadnje bil profesor na univerzi v Černovicah (ukrajinsko Černivci, leta 1910 okrog 80.000 prebivalcev) – mesto leži v Bukovini, ki je takrat bila del Avstro-Ogrske, danes pa je del zahodne Ukrajine … Od tam je npr. Paul Celan (1920–1970), eden najpomembnejših modernih nemških pesnikov.

Kot zanimivost naj navedem tedanjo narodnostno sestavo prebivalstva tega mesta na začetku 20. stoletja: 33 % Judov, 19 % Ukrajincev, Nemcev 17 %, Romunov 15 %, Poljakov 15 % … Danes ima mesto kakšnih 240.000 prebivalcev.

Pa še zaključek

Če se poglobimo v razmere in diskusije na primer ob nacionalnem vprašanju, ki sta jih na začetku 20. stoletja najostreje reflektirala prav Cankar in Rostohar, spoznamo, da tedanje polarizacije pred razpadom stare Avstrije dandanes niso nič manj pereče, čeprav so na videz drugačne. Drugačen je seveda “družbeno-politični” kontekst, pa tudi politični zemljevid tega prostora se je med tem kar nekajkrat spremenil.

Govoriti o nacionalni samobitnosti na način, kot sta še v stari Avstriji to počela Rostohar in za njim Cankar, ni bilo oportuno nikoli, niti v stari Avstriji ne in niti ne kasneje, v nacionalno ambivalentni, da ne rečem izrazito protinacionalni medvojni in povojni Jugoslaviji. Kajti zagovornikov asimilacije – v katerokoli smer, kulturo in jezik – je bilo in je vedno dovolj, takrat in vse do danes, celo po osamosvojitvi Slovenije, ko se tiha asimilacija napačno razlaga, skriva, zakriva in prikriva, da ne rečem utemeljuje kar kot posledična nuja globalizacije.