Ksenija Kosmač in Helena Štoka o pomlajenem utripu gledališke dejavnosti na Opčinah

Finžgarjev dom na Opčinah je prava kovačnica mladih gledaliških navdušencev: ljubezen do odrskega nastopanja je sicer uradno zaživela že v šestdesetih letih, dejavnost je z veliko predanostjo vodila preminula Lučka Peterlin Susič, nato sta otroško gledališko dejavnost prevzeli Manica Maver, Anka Peterlin in drugi navdušenci slovenske besede, pred kratkim pa marljiva in številna skupina mladih. V maju so izvedli kar pester program: na Opčinah je mladinska gledališka skupina 16. maja premierno nastopila s predstavo SOS za Veroniko, ponovitev pa je potekala v Rojanu. Nastop Otroške skupine Tamare Petaros je na sporedu v soboto, 6. junija, ob 17. uri, prav tako v Finžgarjevem domu.

Za poletne dni so spet poskrbeli, da bodo gledališko obarvani: Malo gledališko šolo Matejke Peterlin bodo letos na Opčinah izvedli od 22. do 26. junija.

Za neposrednejši vpogled v gledališko šolo in pomlajen čarobni gledališki svet na Opčinah sem zaprosila Ksenijo Kosmač, eno izmed režiserk mladinske predstave SOS za Veroniko, ter Heleno Štoka, vodjo Otroške skupine Tamare Petaros.

Ksenija, gledališka dejavnost ima v vašem društvu izjemno bogato tradicijo, a vsaka tradicija potrebuje svež veter. Kako je gledališka dejavnost v društvu organizirana danes in koliko skupin trenutno deluje pod vašim okriljem?

Tako je, gledališka dejavnost ima bogato tradicijo, ki jo z ekipo skušamo ohranjati tudi danes z našimi skupinami. Trenutno delujeta pod našim okriljem dve skupni, osnovnošolska in mladinska gledališka skupina, naslednje šolsko leto pa bo spet aktivna tudi vrtčevska skupina Male miške.

Kako poteka delo med letom? Kako si delite naloge in komu je namenjeno urjenje gledaliških veščin?

Delo med letom usklajujemo s sodelovanjem med Društvom Finžgarjev dom, starši, šolo, župnijo in voditelji skupin.

Letos je osnovnošolsko skupino spet vodila Helena Štoka s pomočjo nadebudnih višješolk, mladinsko skupino srednješolcev in višješolcev pa sem vodila s sodelavkama Tanjo Knez in Petro Štrajn. Že v naslednjem letu bomo ponudbo razširili s skupino Malih mišk, namenjeno otrokom iz vrtca, da bodo tudi najmlajši z nami odkrivali osnove petja in gledališča. Gledališko dejavnost torej ponujamo otrokom od 3. leta starosti vse tja do konca višje šole. Starejši pa v društvu sodelujejo na različne načine, tudi kot zunanji pomočniki za specifično področje.

Vsaka skupina se samostojno koordinira, ob potrebi pa lahko vedno računamo na pomoč društvenega odbora. Predsednica Breda Susič, pravo srce društva, nam rade volje pomaga pri vsesplošni koordinaciji dejavnosti.

Kaj pa novonastala skupina mladih? S Petro in Tanjo si deliš vlogo režiserke pri gledališki predstavi SOS za Veroniko, z vami pa je še nekaj drugih mladostnikov.  Kdo vse sestavlja to ekipo in kako ste se našli?

Letos smo se gledališke dejavnosti lotili bolj strateško, pri vsakem izmed nas smo prepoznali talente in pripravili načrt, kako jih lahko uporabimo. Začeli smo pri mladih, ki so že sodelovali z društvom, in pri drugih, ki so pokazali zanimanje za intenzivnejše sodelovanje. S Petro in Tanjo smo sestavile režiserski tim – vsaka je skrbela za svoje področje, večje odločitve pa smo sprejele skupaj. Ekipo sestavljata še Vincenzo Macolini in Rafael Štrajn, ki sta naša asistenta, Jernej Močnik, Rok Fonda in Sebastjan Verri pa so naši tehniki. Imeli smo sicer še občasne sodelavce, kot so Tadej Velenšek, ki je skrbel za fotografijo, Marjetica Puntar za govor, Breda Susič, Rok Dolenc, Tomaž Susič, Manica Maver, David Štrajn in Erika Pugliese pa za zunanjo pomoč in mnenja. Tudi brez podpore staršev, družin in še drugih neomenjenih, a gotovo prav tako pomembnih oseb ne bi šlo vse tako gladko.

Ali ste bili v društvu aktivni že prej in ste zgolj stopili stopničko višje ali ste k sodelovanju privabili nove obraze iz okolice?

Novosestavljena ekipa je že prej v določeni meri pomagala društvu in bila vpletena v njegovo gledališko dejavnost, letos pa smo jih povabili, da stopijo še bliže, saj smo v njih prepoznali željo in potencial. Igralska ekipa je sicer raznolika kar se tiče izkušenj in sestave: večina jih je že igrala na naših odrskih deskah, nekatere pa smo povabili zraven zaradi poznanstev iz drugih krogov. Ustvarila se je prav lepa skupina in upamo, da bomo z njo še naprej sodelovali.

Vodenje in koordinacija gledališča zahtevata veliko časa in energije. Kaj je bil vaš glavni razlog, da ste prevzeli to odgovornost?

Res, vodenje in koordinacija obeh ekip sta zahtevna, a če to delaš s srcem in pri tem uživaš, je vse lažje. Lani sem sama vodila srednješolsko skupino in sem se z njo lepo ujela, tako da je bilo naravno, da bi jo prevzela tudi letos. Ko smo ob koncu lanske sezone načrtovali novo, smo se z drugimi voditelji skupin in sodelavci dogovorili za prenovitev formule, ki bi na neki način pomagala voditeljem in vse nas delno razbremenila. Kar se mene tiče, moram povedati, da se je nov način dela obrestoval – se že veselim novih idej! Kdo ve, kaj si bomo za naprej še domislili!

Gledališče ima pomembno mesto v mojem srcu, in sicer že iz otroštva, ko sem sodelovala pri Mali gledališki šoli Matejke Peterlin ali, kot smo ji mi prijateljsko rekli, “gledališki teden.” V petih dneh smo namreč postavili na noge gledališko igro, v kateri je naenkrat nastopalo, plesalo, pelo in uživalo približno 30 otrok. Od takrat do univerzitetnih let sem skoraj vsako leto nastopila v vsaj eni gledališki predstavi ali nastopu. Ob študiju razrednega pouka sem pa izvedela za še več načinov, kako vključiti otroke in mlade v to dejavnost, kako jim približati osnove gledališkega nastopanja in njene prvine, kako biti še boljši spremljevalec in spodbujevalec njihovih osebnih sprememb na poti do odraslosti.

SOS ZA VERONIKO IN DRUGE POBUDE V MAJU

Plod skupnega truda je tudi zadnja predstava SOS za Veroniko. Kako je sploh nastala zamisel za to igro in kdo je prevzel režisersko taktirko?

Tako je, produkcija SOS za Veroniko je nekako višek vsega, kar smo gradili med letom. Na začetku smo se s skupino še spoznavali, saj smo v taki sestavi letos prvič. Najprej smo se igrali in zabavali z raznoraznimi gledališkimi vajami, preko katerih smo spoznavali gledališke osnove. Potem smo pa začeli z iskanjem originalne, na svoj način drugačne igre, ki bi bila primerna starosti naših igralcev. Dramski tekst SOS za Veroniko smo našli v arhivih naše dolgoletne gledališke mentorice in duše gledališča Lučke Peterlin Susič. Predstava je bila najverjetneje zadnjič uprizorjena pred več kot dvajsetimi leti. Privoščili smo si malo več eksperimentiranja, prilagajanja teksta našim igralcem in današnjim časom. Režisersko taktirko smo prevzele jaz, Tanja in Petra: jaz sem večinoma sledila dogajanju na odru, skušala svetovati premike in usmerjati igralce glede na njihove sposobnosti ter jih spodbujati, da uporabijo tudi svojo domišljijo in iniciativo.

Koliko nastopajočih je sodelovalo pri predstavi, kakšna je njihova starost in kje vse ste si že utrli pot do občinstva?

Igralska ekipa je sestavljena iz 12 igralcev med 12. in 18. letom starosti. Z njimi so nastopali tudi pomočniki Rafael, Vincenzo in naša Petra.

Pred domačo publiko smo premierno že nastopili na Opčinah, pred kratkim smo imeli ponovitev v Rojanu. Gotovo bomo v jeseni igro še kdaj ponovili, saj je res lepo videti, kako z vsakim nastopom postajajo igralci vedno bolj samozavestni in si upajo še kaj več, kot so pokazali na vajah, vsakič se spomnijo še drugih malih nasvetov.

Letošnji maj je bil za vas izjemno pester, zvrstilo se je več predstav, ne samo vaše skupine, ampak tudi drugih skupin. Kakšni so bili občutki ob tako polnem urniku in kako je predstavo sprejelo občinstvo?

Res, v maju smo se precej srečevali, saj je bil to mesec premiere in ponovitve, ampak smo čez celo leto vadili tako, da bo na koncu čim manj napora in le uživanje na odru, saj se v teh tednih zaključujejo šolske ocene, nekateri izmed gledališčnikov imajo letos tudi malo oz. veliko maturo.

Tako poln urnik nas je še bolj povezal, ustvarila so se še tesnejša prijateljstva, za katera upam, da bodo še naprej živela. V takih okoliščinah se ustvari kot neke vrste družina, v kateri se vsakega člana sprejme, takega, kot je – to je svet, v katerem bi vsakdo rad živel!

POGLED NAPREJ

Po tako intenzivnem pomladnem obdobju in uspešnih premierah verjetno ne počivate z načrtovanji. Se že spogledujete z novimi besedili ali morda načrtujete poletne gledališke delavnice?

Tako je, priprave v zakulisju so že v polnem teku – še preden je ene sezone konec, že razmišljamo o naslednji!

Oblika ekipe, ki je delovala med letom, se bo sedaj malenkost spremenila, saj poleti sodelujemo pri prej omenjeni Mali gledališki šoli Matejke Peterlin, ki jo prireja Radijski oder: takrat se preizkušamo na različnih področjih in prisluhnemo taktirki gostujočega režiserja oz. režiserke, če razkrijem skrivnost …

ZELO AKTIVNA JE TUDI OTROŠKA GLEDALIŠKA SKUPINA TAMARE PETAROS, KI JO VODI HELENA ŠTOKA 

Helena, kakšna je ponudba za otroke pri Finžgarjevem domu?

Poleg starejše otroške skupine deluje tudi skupina najmlajših otrok Male miške, ki letos sicer ni bila aktivna, prihodnje šolsko leto pa bomo ponovno začeli tudi z delovanjem te najmlajše skupine. Otroška skupina, ki jo vodim jaz, trenutno pripravlja predstavo Čudežno ogledalo, s katero bodo premierno nastopili 6. junija ob 17. uri v Finžgarjevem domu.

Kaj nam boste predstavili? Koliko otrok bo nastopilo in kdaj ste začeli z delom?

Skupina trinajstih deklic se bo predstavila z igro Čudežno ogledalo Lučke Susič, ki jo je za zasedbo samih deklic priredila Breda Susič. Z ustvarjanjem predstave smo začeli januarja, saj smo letos pripravili kar dve predstavi – miklavževanje in zaključno gledališko predstavo.

Kako pa poteka delo otroške skupine med letom? Je več otroških skupin oziroma koliko jih vodiš ti?

Trenutno vodim eno otroško gledališko skupino, ki deluje vzporedno s srednješolsko oz. višješolsko skupino. Vaje imamo enkrat tedensko, takoj po pouku. Otroke grem iskat v šolo na Opčinah in jih nato pospremim na vaje v Finžgarjevem domu. Ko se bliža premiera, dodamo še nekaj ur vaj, da se otroci na odru dobro počutijo, nastopijo sproščeno, da lahko v igranju res uživajo. Na srečanjih ne vadimo le besedila, ampak tudi izražanje, gibanje na odru itd.

Si tudi sama kdaj bila gledališka igralka? Katero vrednost vidiš v tem, da se otroci preizkusijo v gledališču?

Tudi sama sem kot otrok igrala v gledališki skupini na Opčinah. Skupina je bila zelo podobna tej, ki jo danes vodim sama. Gledališče je za otroke več kot le priprava predstave. Prek igre se učijo javnega nastopanja, sodelovanja, odgovornosti in poslušanja drugega. Veliko otrok skozi gledališče pridobi več samozavesti ter se nauči izražati svoja čustva in misli. Posebno vrednost pa vidim tudi v jeziku: nekateri otroci so iz italijansko govorečih družin, zato je zanje gledališče priložnost za sproščeno uporabo slovenskega jezika tudi zunaj šolskega okolja. Prav skozi igro, druženje in ustvarjanje otroci razvijajo občutek za jezik ter samozavest pri izražanju v slovenščini.