Juren, Podbersič in Mantini predstavili raznolikost veroizpovedi vojakov, ki so se bojevali na soški fronti

Na srečanju so izpostavili, da viri ne potrjujejo madžarskega izvora kapelice v Vižintinih, so pa potrdili prisotnost sinagog na Doberdobskem

Da so se na soški fronti bojevali vojaki različnih narodnosti, se večkrat poudarja, manj pa smo navadno pozorni na raznolikost veroizpovedi vseh ljudi, ki so se bojevali na Krasu in celo tu obležali. Temo so v soboto, 30. maja, predstavili zgodovinarji Mitja Juren, Renato Podbersič in Marco Mantini, vsak v svojem maternem jeziku.

Navzoči v polni dvorani Trgovskega doma so med Jurnovo predstavitvijo ogledali številne stare fotografije neštetih kapelic in votivnih znamenj na območju nekdanjega bojišča od Vršiča do Devina. Kot je poudaril, so se do danes bolj ali manj ohranile v glavnem italijanske cerkvice, ki so bile zgrajene iz opeke in cementa, avstrijske pa so bile po večini lesene in se do danes niso ohranile z izjemo ruske pravoslavne kapele nad Kranjsko Goro. Na podlagi tega, pa tudi drugih značilnosti stavbe je Mitja Juren povedal, da je kapelica v Vižintinih, ki je v javnosti znana kot madžarska, bolj verjetno italijanska. “Zakaj se danes predstavlja kot madžarska, ne vem; sem poizvedoval, spraševal, raziskoval, a nisem prišel do živega,” je za naš tednik povedal Juren.

Zanimivost z območja doberdobske občine je predstavil tudi Podbersič, ko je pokazal fotografije lesenih sinagog, za kateri ni prav jasno, kje sta stali, vsekakor na Doberdobskem, kot pričajo ohranjena poročila takratnega rabina. V svojem posegu je med številnimi drugimi primeri kapelic predstavil tudi duhovnika Alojzija Novaka, ki je deloval v Črničah, kasneje pa tudi v Gorici in Štandrežu. Ohranili so se njegovi zapisi iz leta 1917, v katerih opisuje versko raznolikost kraja in kje v Črničah je vsak duhovni voditelj maševal.

Srečanje je sklenil Mantini, ki je predstavil, kako so družine iskale najdražje, ki se niso vrnili domov. Premožnejše družine so prihajale na Kras, kjer pa se ni bilo varno prosto premikati zaradi neeksplodiranih bomb in higienskih razmer, kjer je ležalo veliko trupel. Tisti, ki si potovanja niso morali privoščiti, so se šele nekaj let po koncu vojne množično udeleževali organiziranih romanj na Kras in ob teh priložnostih po vseh pokopališčih iskali svoje drage.

Preberi več o letošnje festivalu èStoria (klikni in preberi)