Novogoričan Rasti Fakuč: “Mlajši sem bil bolj previden, danes pa kar grem”

Novogoričan Rasti Fakuč je z motorjem prepotoval že preko 300.000 kilometrov

Rasti Fakuč svet najraje odkriva na motorističnih potovanjih. Čeprav je z motorji povezan že vse življenje, v mladosti je tudi tekmoval v motokrosu, je začel z njimi potovati šele, ko je kot poslovnež nekoliko izpregel. V življenju se je preizkusil v več vlogah. Bil je šofer avtobusa, več kot 20 let je vodil Dam market v Kromberku. Bil je predsednik Rotary klubu Nova Gorica, soustanovitelj Rotary kluba Ajdovščina in predsednik Mednarodnega združenja Rotary motoristov Slovenije in Severne Makedonije. Je tudi organizator salamijad in uspešen oljkar, še vedno pa pomaga sinu Urošu pri vodenju butičnega hotela in restavracije Dam, ki se lahko pohvali z Michelinovo zvezdico. Z motorjem potuje od leta 2009. Nazadnje je marca tri tedne odkrival lepote Tajske.

Na Tajsko nisi šel v lastni režiji kot običajno in tudi motor si najel tam, kako to?

Zato, ker bi bilo s svojim motorjem skoraj nemogoče iti dol. A organizacija potovanja ni bila najboljša, tako da smo bili vsi udeleženci, osem Slovencev nas je bilo, kar malo razočarani. Vseeno pa so vtisi lepi. Tajska je fantastična. 3000 kilometrov smo prevozili. Vse do malezijske meje po zahodni strani in potem po vzhodni nazaj gor.

Načeloma pa so taka motoristična potovanja zelo dobro organizirana?

Ja, so pa seveda tudi dražja. Potovanje po Tajski me je brez stroškov letala stalo okrog 2200 evrov, sicer pa je treba za taka potovanja plačati od 5000 evrov naprej. Na tak način sem bil leta 2020 tudi v Egiptu. Med obema potovanjema ni primerjave. Tam je šlo za karavano 42 motorjev z vsem servisom zraven. Celo cisterno z gorivom smo imeli. Pred nami in za nami so vozili vojaki. S sabo smo imeli ves čas dva, tri zdravnike in dve reševalni vozili, pa servisni tovornjak z dvema mehanikoma. Tudi dva kombija sta bila ves čas na voljo za prevoz, če bi se komu kaj pokvarilo. Organizacija res na visokem nivoju.

Takrat pa verjetno niste bili samo Slovenci?

Ne, bili smo z vseh koncev sveta. Nekateri med nami so bili tudi zelo premožni, saj so prileteli s svojimi letali. Organizator potovanja je deloval pod okriljem ministrstva za turizem, ker so nas ves čas oblegali neki funkcionarji, spali pa smo le po hotelih à la Sheraton … Očitno je tudi država to sofinancirala, ker je šlo za nekakšno promocijsko akcijo takoj po covidu, vseeno pa je bilo treba za tritedensko potovanje odšteti preko 5000 evrov. Danes stanejo podobna potovanja veliko več.

Sicer pa v lastni režiji najraje potuješ z ženo Vero, kajne?

Ja. Nikoli nisem potoval prav sam. Z ženo je, logično, najlepše.

Ali načrtuješ že kakšno novo potovanje?

Idej je ogromno in zagotovo bom oz. bova še kam šla, ni pa še jasno kam. Običajno se odločim en mesec prej. Rad bi se odpravil čez Turčijo in Irak v Jordanijo, Izrael, pa nazaj v Jordanijo, čez Savdsko Arabijo, Oman, Emirate do Kuvajta in nazaj, a ob trenutnih vojnih razmerah to ni izvedljivo. Mika me tudi Sirija, ki je bila dolgo zaprta, Iran in še kaj.

Koliko motorjev si zamenjal in koliko kilometrov se je nabralo na potovanjih?

Ljubezen do motorjev je že iz mladosti. Ves čas sem jih imel. Mislim, da je bilo vseh, od motorinov naprej, okrog dvajset. Tudi tekmoval sem v motokrosu. Z motorističnimi potovanji pa sem začel šele, ko sem imel nekoliko več časa. Vedno sem vozil enduro motorje, ki so tudi najboljši za potovanje. Od leta 2009, ko sem začel potovati z motorji, sem prevozil vsaj 300.000 kilometrov. S tremi BMW-jevimi “geeskami”: najprej sem imel BMW GS 1150, potem GS 1200 in zdaj imam GS 1250, ki ima že 125.000 prevoženih kilometrov.

Katero je bilo prvo potovanje z motorjem in kam?

Najprej sva šla z ženo v Maroko, potem v Tunizijo, pa v Turčijo. Leta 2014 sva načrtovala pot okrog Črnega morja, a so Rusi ravno takrat zasedli Krim in sva uspela priti le do Odese v Ukrajini, ker naprej ni bilo mogoče. Tudi do Irana sva se na drugem potovanju pripeljala, imela vize in vse, a so ravno takrat Američani začeli nekaj dražiti in nas niso pustili noter. Tako da sva se obrnila nazaj v Turčijo in potem nenačrtovano obiskala Ciper in ga prevozila z motorjem.

Kje vse sta še bila z motorjem?

Med bolj resnimi potovanji velja omeniti Afriko oz. pot od doma do Dakarja v Senegalu, čez Mavretanijo in še naprej do Gambije in nazaj. Odpeljala sva se vse do Azerbajdžana. Med tistim potovanjem so se v Gorskem Karabahu še streljali. V Afriki sva bila leta 2024. Lani sem šel skupaj z enim štajerskim kolegom na 13.000 kilometrov dolgo potovanje v Rusijo. Afriško in rusko potovanje sta obe trajali mesec in pol. Kamorkoli sem šel, sem se počutil zelo varnega.

Se pravi, da nikjer nisi imel slabe izkušnje, se ti ni zgodilo nič neprijetnega?

Nikjer in nikoli. Je pa res, da moraš biti previden, da je treba v kakšnih mestih, njihovih predelih malo paziti in ne smeš nikjer izzivati.

Najdaljši potovanji do zdaj sta bili torej do Gambije in nazaj Rusija?

Ja, v Rusijo je mogoče po kopnem iz Estonije, kjer sva vstopila, in iz Gruzije, kjer sva izstopila. Pot naju je vodila do Sankt Petersburga, od tam v Moskvo in čez Ufo preko Urala v mestece Zlatoust, znano po tem, da je na meji med Evropo in Azijo; pa v Sibirijo, vse do Čeljabinska in nazaj ob Volgi do Kaspijskega morja, do Mačkahale, glavnega mesta Dagestana; in v Grozni, pa čez Čečenijo do Vladikavkaza na Kavkazu in v Gruzijo. Že prej sva prepotovala tudi vse države bivše Jugoslavije, Albanijo, Grčijo, Armenijo, Romunijo, Bolgarijo, Moldavijo, Poljsko. Bila sva na Portugalskem, v Španiji …

Kaj pa okvare, počene gume in podobni pripetljaji na potovanjih?

Niti enega defekta nisem še imel. Pa tudi nobene druge okvare. Ti motorji so res narejeni za potovanja, sicer pa so povsod uradni BMW-servisi, kamorkoli greš. Velika večina motoristov potuje z njimi. Z drugimi motorji vidiš predvsem kakšne mlade, ki jih ne briga, ali se motorju kaj zgodi, in ga v takem primeru pustijo kar tam in se brez njega vrnejo domov.

Kako pa je voziti skozi puščavo pri 47 stopinjah Celzija?

Tudi na to se navadiš. Sahara traja od Maroka do Senegala in ni kakšnih počivališč, kjer bi se ustavil, kakšnega drevesa, tako da se ustaviš, kjer pač najdeš prostor ob cesti. Popiješ in poješ, kar imaš s sabo, in greš naprej.

Si doživel kakšno prometno nesrečo?

V Estoniji se je nekdo z avtom zaletel vame, ko sem čakal na križišču. Ni bil pozoren, ker je govoril po telefonu. Zavil je in me zadel v bok. Na motorju niti praske, blatnik na avtomobilu pa je bil kar poškodovan.

Kaj te potovanja naučijo, s čim te obogatijo?

Predvsem znaš bolj ceniti to, da živiš, kjer živiš. Ker na potovanjih vidiš, kje vse živijo ljudje, v kakšnih razmerah, pri nas pa vsi nekaj kritizirajo, od politike do gospodarstva in ne vem česa, a tu živimo najboljše. Predvsem spoznaš, da doma ni vse tako slabo, kot se govori. Poleg tega sem spoznal vrsto zanimivih kultur.

Tudi med motoristi je vse več zrelih voznikov. Star si 72 let. Kaj se z leti spremeni, kaj najbolj občutiš, v smislu vožnje, manevriranja. Ali čutiš težo let?

Kaj pa vem. Ko sem bil mlajši, sem bil bolj previden in marsikam zato tudi nisem šel, danes pa kar grem. Fizično tudi ni težav. Ko sva startala proti Afriki, sva v enem kosu prevozila razdaljo od Nove Gorice do Barcelone, 1400 kilometrov. Seveda si utrujen, a ne toliko, da naslednji dan ne bi vstal in naredil naslednjih 600 kilometrov in vsak naslednji dan spet. Manj kot 500 kilometrov na dan na potovanju ne naredim, kar pomeni cel dan na motorju. Običajno vstaneva zelo zgodaj, vsaj do petih popoldne pa sva na poti, saj se velikokrat ustaviva in si marsikaj ogledava.

Kje si bil najbolj pozitivno in kje najbolj negativno presenečen nad prometnim standardom, divjanjem udeležencev v prometu …?

Slovenci kar divjamo. Radi kritiziramo, češ, Italijani ne znajo voziti, Hrvati ne znajo voziti, a so vsi bolj mirni in bolj spoštljivi v prometu, vsaj kar sam opažam. Kar se prometnega kaosa tiče, pa je po kakšnih večjih mestih v Afriki nemogoče voziti. Še peš imaš težave. V Turčiji vsi spoštujejo pravila. Tudi v velikih mestih ne boš videl nikogar, kot pri nas, da bi se vrinil iz vrste v vrsto. Na Tajskem pa je bilo že prav neverjetno. Niti enega poškodovanega ali razbitega avta nisem videl. V Rusiji je policija zelo stroga. Ves čas ti sledijo s kamerami in radarji, in ko prideš na mejo, “polagaš račune”. V sistem vpišejo tvojo registrsko tablico in potem kar nekaj časa čakaš na rezultat prevožene poti. Imel sem srečo in ni bilo kazni. Najbolj sproščeno pa voziš po Maroku. Nobenega ustavljanja policije, še več, zelo prijazni policisti. Že malo nižje v Mavretaniji in Senegalu pa te policisti na vsakem koraku gnjavijo in skušajo od tebe izvleči kakšen “šold”. V Senegalu je policist zahteval gasilni aparat na motorju oziroma 200 evrov kazni, čeprav zakon tega ne predvideva. Bili so zelo nesramni, naduti, celo agresivni do naju. Pripravljen moraš biti na ure čakanja in pregovarjanj, ko te ustavijo. Seveda pa je bilo tudi veliko pozitivnih presenečenj, na primer v Turčiji, kjer imajo neverjetne ceste za uživanje z motorjem in imaš občutek varnosti. Motorista tam sprejmejo kot prijatelja, kar velja tudi za večino drugih držav – Armenijo, Azerbajdžan, Gorski Karabah, Maroko …

V mladosti si se preživljal tudi kot šofer.

Ja, kratek čas. Takoj ko je bilo mogoče, sem naredil izpit za avtobus. Takrat je bilo treba najprej dve leti voziti kamion, šele potem si lahko delal izpit za avtobus, tako da sem vozil tudi kamion. Šoferji so zelo dobro zaslužili. Če je dobil direktor 200.000 dinarjev plače, smo dobili mi 600.000 dinarjev, trikrat več. Nekaj časa sem vozil za novogoriški Avtopromet, potem pa sem šel delat v Italijo, za neko turistično agencijo. A to obdobje ni bilo dolgo, ker me je premamilo podjetništvo in smo začeli v Kromberku graditi in sem se potem celo življenje tu ukvarjal predvsem s trgovino in gostinstvom. V zamejstvu se me verjetno še kdo spomni kot šoferja, saj sem na Tržaškem in Goriškem veliko vozil na šolske izlete, romanja, društvene izlete, pa seveda na izlete takratnega Katoliškega glasu po vsej Evropi, ki sva jih sestavljala skupaj s takratnim urednikom, gospodom Jurakom.

Ali drži, da si z avtobusom pripeljal Maradono v Gorico?

Ja. Agencija, za katero sem delal, je imela pogodbo z Udinesejem, tako da sem vozil tudi nogometaše. Maradono sem pripeljal v Gorico, ko so prišli z Napolijem igrat v Videm. Takrat sem vzel tudi sina Uroša s sabo in Maradona mu je napisal celo posvetilo. Prileteli so v Ronke. Ker niso želeli spati v Vidmu, saj so se bali množice, sem jih pripeljal v Gorico. Spomnim se, da je bila Korša polna ljudi.

Ker so vedeli, so jih pričakovali …

Ja, tega ni bilo mogoče prikriti, pa čeprav so hoteli priti naskrivaj. Maradona je skupaj z Urošem sedel za mano in spomnim se, da je v hecu rekel: “Pelji v Jugoslavijo.” To je bilo v osemdesetih letih. Vozil pa sem tudi Brazilca Zica, Šurjaka, pa košarkarje – Dalipagića, ki je igral v Vidmu, Fučko. In z vsemi sem se nekako spoprijateljil. Nisem bil le tiho, za volanom. Z Dalipagićem sva ostala v stiku do njegove smrti. Še nekaj dni, preden je umrl, sva se slišala.

Leta 1991 ste potem tu v Kromberku odprli Dam market.

Ja, trgovina, v katero je bila vpeta vsa družina, je bila odprta do jeseni 2013. V njej je bilo ves čas do 20 zaposlenih. Potem pa smo nadaljevali z restavracijo. Danes jo vodi sin Uroš, midva z ženo pa še naprej pomagava. Najprej je bila restavracija, potem še hotel. Ljudje prihajajo od vsepovsod, tako da smo zadovoljni. Vera še naprej vodi vse knjige in priskoči na pomoč tudi v kuhinji, moja vloga pa je skrb za objekt in njegovo okolico, kjer je vedno kaj za postoriti.

Tako torej ohranjaš dobro kondicijo za daljša potovanja z motorjem?

Ja (smeh).

Dejaven si bil tudi v Rotary klubu Nova Gorica.

Tri obdobja sem bil njegov predsednik, nazadnje leta 2020. Pomagal sem tudi pri ustanavljanju Rotary kluba Ajdovščina. Dve leti sem bi predsednik Mednarodnega združenja Rotary motoristov Slovenije in Severne Makedonije. Vsak Rotary klub ima svoja združenja, na primer tenisače, jadralce, podjetnike … V glavnem gre za druženje, v našem primeru je šlo za prikazovanje motociklizma v neki pozitivni luči, predvsem glede varnosti v prometu. Vsak dogodek, ki smo ga organizirali, pa je imel tudi dobrodelno noto.

Ena od tvojih ljubezni so salame. V restavraciji Dam že vrsto let organizirate salamijade. Lahko poveš nekoliko več o tem?

S salamijadami smo med prijatelji tu začeli že v devetdesetih letih, potem smo jih uspešno organizirali v okviru Rotary kluba Ajdovščina. Te salamijade so veliko prispevale h kakovosti salam na našem območju, pa tudi veliko dobrodelnih prispevkov smo nabrali. Letos smo organizirali že 21. salamijado v restavraciji Dam. Udeležil se je je tudi podpredsednik vlade v odhajanju Matej Arčon, ki je lani s svojim “šalamom” celo zmagal. Vrsto let sem tudi sam delal salame, a zdaj ne več, sem se malo naveličal.«

Še vedno pa prideluješ svoje oljčno olje.

V Vedrijanu v Brdih, od koder prihaja moja žena, imamo oljčnik. Tam imamo 40 oljk, skupaj s temi tu doma, pa 50. Letos sem pridelal 180 litrov oljčnega olja. Lani sem na največjem ocenjevanju oljčnega olja na Balkanu, ki je potekalo na hrvaškem otoku Rab in se ga je udeležilo 500 proizvajalcev, za svoje olje prejel zlato medaljo in bil zelo vesel. Tudi letos sem prejel zlato medaljo na ocenjevanju v Dubrovniku.

Potovati, se družiti z zanimivimi ljudmi, se lepo imeti, dobro jesti in piti, z eno besedo bi te lahko označil za bonvivana. Bi se strinjal s to etiketo?

Ja, tudi na motorističnih potovanjih vedno z veseljem poskusim lokalno hrano, njihove specialitete. Tudi kakšen kozarec vina z veseljem spijem. Včasih sem veliko bral. Še vedno smučam. Z ženo greva zelo rada na sprehod v naravo, rad pa se tudi družim z ljudmi. V tem, nekakšnem klubskem prostoru, ki sem ga uredil, ko smo zaprli trgovino, se skoraj vsak dan dobimo, klapa, vsaj nekaj ljudi, in se podružimo.