Slovenska šola v Italiji z vedno bolj negotovo prihodnostjo

Igor Giacomini o demografskem padcu, razdrobljenosti manjšine in utvari avtonomije

Šolniki, kulturniki, politiki in predstavniki naših javnih ter kulturnih ustanov, ki so v petek, 22. maja, v Trgovskem domu v Gorici poslušali besede vodje Urada za slovenske šole pri deželnem šolskem uradu Igorja Giacominija, so po dogodku iz dvorane odšli s spoznanjem oz. potrditvijo, da prihodnost slovenskih šol v Italiji ni rožnata.

Naslov večera, ki ga je priredil Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju s SSO in ZSKP ter s podporo Dežele FJK in Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je bil Zaščitna zakonodaja in slovenska šola – 25 let zaščitnega zakona št. 38/2001. Glavna tema pogovora, ki ga je z Igorjem Giacominijem imela podpredsednica krožka Ilaria Bergnach, je bila, kako je zaščitna zakonodaja vplivala na slovensko šolo v Italiji in kakšni so obeti za prihodnost. Navzoče je uvodoma pozdravil predsednik krožka Bernard Spazzapan.

Ko je bil odobren zaščitni zakon, so vanj vključili pet členov, ki zadevajo šolstvo oz. izobraževanje – določbe o slovenski šoli lahko preberemo od 11. člena dalje –, in kar se teh določb tiče, je imel gost že od vsega začetka marsikateri pomislek. “Gre za omnibusni zakon, ki ureja številna področja, od zaščite posameznika do dvojezičnih tabel. Vanj so vrinili tudi šolstvo,” je uvodoma povedal. Mnenja je, da s pravnega in upravnega vidika zakon zajema bolj načela kot pa pravila: “Gre seveda za velik politični podvig, saj smo takrat Slovenci zakoličili določena načela, po tem pa smo zaspali, ker smo mislili, da je zgodovine konec. To opazujemo še zlasti na področju šolstva, saj zgodovina gre naprej, šola se razvija, spreminja se šolska populacija in mimo nas in našega zaščitnega zakona tudi zakonodaja.”

Besede gosta večera so izzvenele ostro, saj je poudaril, da kljub temu, da je zaščitni zakon med drugim omogočil odprtje Urada za slovenske šole in večstopenjske šole v Špetru, “je slovenski šoli v Italiji dejansko prinesel malo, saj konkretno ne obravnava dela na šolah in vsebin šolstva”. Dejal je, da je zakon zakoličil določena politična načela, torej je za manjšino danes kot ustava, ki pa kot taka ne regulira zadev – za to so potrebni zakonski ali podzakonski akti. Po Giacominijevih besedah manjšina stremi po avtonomiji, četrt stoletja po sprejetju zaščitnega zakona pa so nekatera ključna vprašanja glede našega šolstva še odprta. To se dogaja tudi zaradi nesložnosti, saj bi potrebovali neko skupno stališče, ki ga danes še ni. Po njegovem mnenju bi šolski forum oz. omizje, ki sta ga predlagali krovni organizaciji, gotovo prispeval k skupnemu razmišljanju o vprašanjih slovenskega šolstva v Italiji, perečih vprašanj pa se bo moral lotiti na čim bolj strokoven način. V forumu vidi možnost, da se manjšina začne pogovarjati, a morala se bo zediniti. “Forum bi bil pomemben, če bi kot manjšina dobili tri, štiri skupna stališča, ki bi jih nato lahko suvereno predstavili deželi in v Rimu,” je dejal. Želel bi si, da bi omizje postalo priložnost za strokovno razpravo glede konkretnih in izvedljivih predlogov, saj je ustroj naše šolske mreže v letih ostal dejansko enak, šolska populacija pa se je zelo spremenila – demografski padec je problem, s katerim se ne ukvarja samo slovenska manjšina, ampak celotna evropska populacija.

Opozoril je, da se moramo najprej poenotiti okrog samega koncepta avtonomije slovenske šole in šolske mreže. “Če je ideja ta, da mi delamo, kar hočemo, ker smo Republika zamejska, potem bo težko karkoli uresničiti. Debata mora biti resna,” je poudaril in dodal, da ima sam za seboj strukturo, po kateri ni prav nič avtonomen. Čeprav zaščitni zakon navaja, da je Urad za slovenske šole “ufficio speciale”, specialni, posebni urad, v vsakdanji praksi to sploh ne drži in avtonomija ne obstaja. Pomembno vlogo bi po mnenju gosta morala odigrati deželna šolska komisija, ki bi morala omogočiti neposreden stik z Rimom, da bi lahko tudi manjšina odločala in ne samo pasivno sprejemala odločitve – “to bi prineslo kanček avtonomije, saj avtonomija ni to, da se zapiramo sami vase, ampak je v tem, da lahko tudi sami odločamo”.

Giacomini pravi, da če bomo na šolstvo gledali samo z ideološkega vidika in bomo še naprej nesložni, do sprememb ne bo prišlo, nujno pa je treba odpreti neposredni komunikacijski oz. politični ter upravni kanal z ministrstvom. Glede primerjave z avtonomijo modela Južne Tirolske je dejal, da ga ne jemlje v poštev, saj imajo Južni Tirolci šolsko komisijo s 66 člani, ki predstavlja vse, a ustvarja predloge, ki so tehtni in strokovno podkovani, “naša komisija pa dejansko nima nobenih pristojnosti ne politične zaslombe”. “Južni Tirolci imajo na področju šolstva izredno razvito, več kot 50-letno zakonodajo. Imajo določena pravila, za katera bi morali mi z veliko težavo spremeniti deželni statut in sploh ne verjamem, da imamo politične pogoje, da bi lahko to storili.” Giacomini je dejal, da smo v odnosu do Dežele FJK trenutno na tako nizki točki, da že peto leto zapored nismo v deželnem načrtu reorganizacije šolske mreže (piano di ridimensionamento scolastico regionale). Komisija za šolstvo pri Južnih Tirolcih deluje na popolnoma drugačen način: njihova zakonodaja je neponovljiva in v javni upravi imajo povsem drugačen status. “Povezava z Južnimi Tirolci pa bi bila pametna s političnega vidika,” je dejal in poudaril, da se moramo skušati z Nemci in Ladinci poenotiti, saj se soočamo s podobnimi težavami.

Med temi težavami je prav gotovo tudi padec števila vpisanih. Vodja urada je spregovoril še o konceptu šolske mreže, demografskem padcu in vpisovanju italijanskih otrok v slovenske šole. “Naše številke ne dopuščajo interpretacije – nimamo številk, da bi obdržali tako šolsko mrežo,” je iskreno dejal. Znanstvene krivulje, ki jih oblikuje zavod Istat, so usmerjene navzdol in zadeve so v zadnjih letih dramatične. “Številke so neizprosne”, ne glede na to, ali vpisujemo v slovenske šole dijake in učence italijanskega rodu ali ne. “Če pogledamo našo šolsko mrežo, oziroma šole, ki jih imamo, jih je le pet na skupnih dvaintrideset, ki premorejo pet razredov, vse ostale so dvorazrednice ali trirazrednice,” je opozoril gost ter dodal, da je v takih okoliščinah izredno težko povečati fond in denarna sredstva za naše šole, saj je to vezano tudi na vpise in je zaradi tega tudi zanj težje se izpostavljati. Rekel je, da “če vpisujemo Italijane, rešimo delovna mesta, ne izgubimo učiteljev, a problem prenašamo naprej”. Slovenska šola je državna in vsi imajo pravico, da se vanjo vpišejo, jasno pa je, da če bo večina učencev v razredu italijanskega rodu, bo zanje slovenščine na splošno pešalo. Giacomini je dejal, da ne namerava zapirati šol, a obenem ne verjame, da je današnja ponudba kakovostna, sprašuje se, ali “hočemo slovenske šole ali šole s slovenskim učnim jezikom, kar je nekaj drugega. Učimo Prešerna v maternem jeziku ali delamo tečaje slovenščine?”

“S številkami se moramo soočati in priti do nekega kompromisa, najti skupno linijo, saj si nismo enotni. V glavi imamo, da je šola na nek način rezervirana samo za nas, ker smo Slovenci v Italiji, ni pa tako. Rešujemo šole, rešujemo slovenščino ali rešujemo delovna mesta?” Gost je nadalje spregovoril tudi o zaposlovanju v šolstvu: “Šokantno mi je, da smo bili vedno oportunisti in smo preveč gledali na delovna mesta in ne na kakovost šolstva. Deželni urad razpisuje delovna mesta na podlagi enotnega besedila iz leta 1994. Takrat so v 425. členu zapisali, da se na natečaje lahko prijavijo italijanski državljani s slovenskim maternim jezikom. Z zaščitnim zakonom smo se politično odrekli maternemu jeziku, saj smo sedem let kasneje členu dodali besede ‘s popolnim poznavanjem slovenskega jezika’. Ne verjamem, da bi se temu Ladinci ali Južni Tirolci odpovedali.”

Zaključek večera v Trgovskem domu ni prinesel pomiritve, temveč občutek zaskrbljenosti in nemoči. Besede Igorja Giacominija so bile neposredne, mestoma skoraj brutalno iskrene: slovenska šola v Italiji se sooča z demografsko zimo, institucionalno šibkostjo, politično razdrobljenostjo in pomanjkanjem jasne skupne vizije. Njegovo opozorilo, da zaščitni zakon po petindvajsetih letih ni ustvaril resnične avtonomije slovenskega šolstva, ampak predvsem simbolni okvir brez učinkovitih mehanizmov, je zazvenelo kot obtožnica celotnega sistema – od politike do same manjšine. Skrb vzbujajoče je bilo spoznanje, da se razprava o prihodnosti slovenskih šol še vedno vrti med ideološkimi delitvami, vprašanjem ohranjanja delovnih mest in strahom pred nujnimi spremembami. Jasno je to: če manjšina ne bo sposobna oblikovati strokovno podprtih in enotnih stališč, bo o njeni šoli odločal nekdo drug ali pa bodo odločitve neizprosno sprejemale kar okoliščine same.