Kdo danes ponosno obleče narodno nošo?
Je narodna noša še vedno prepoznaven znak naše skupnosti? Z njo še vedno izkazujemo narodno pripadnost in identiteto? Jo danes oblečemo s ponosom in željo, da bi že na prvi pogled pokazali, kdo smo in kam pripadamo? Zanimanje za tradicionalno obleko se je v zadnjih desetletjih v naših krajih povečalo, še posebej zaradi Kraške ohceti ter vse večje pozornosti društev in krajevnih ustanov, ki se ukvarjajo s specifičnimi projekti na to temo. Kljub temu pa ima nošo doma le malokdo, in kdor jo ima, jo skrbno hrani ter uporablja le ob izrednih priložnostih.
Poleg članov folklornih skupin, ki jo nadenejo pogosteje, si jo drugi oblečejo le ob slavnostnih dogodkih, ko stopijo na oder ali ko jih kdo prosi, da na vhodu sprejemajo goste v značilni obleki.
Obstajajo poleg Kraške ohceti tudi drugi dogodki, kjer se zbirajo skupine ljudi v narodnih nošah? Je narodna noša danes dostopna glede na današnji življenjski standard?
Najbrž se sprašujete, zakaj danes razmišljam o narodni noši. Vsa ta vprašanja so se mi porodila, ko sem se pred nekaj dnevi v kraju Jerez de la Frontera v Andaluziji udeležila enega največjih praznikov, Feria del Caballo. Okoli mene in peščice drugih turistov so se sprehajale ženske, dekleta in tudi najstnice, oblečene v barvite, žive, a hkrati elegantne obleke s tipičnimi oblikami andaluzijskih noš.
Flamenko obleke so postale prepoznaven znak andaluzijskih žena med koncem 19. in začetkom 20. stoletja, ko so po zgledu revnejših, pogosto ciganskih družin začele nositi obleke z volani iz barvnega blaga in pikčastimi vzorci. Kultura nošenja takih oblačil se je hitro razširila, in čeprav nikoli niso obstajala pravila ali kodeks oblačenja, je začelo veliko žensk nositi flamenko obleko na vseh večjih festivalih in praznikih v Andaluziji. Navada se je ohranila do danes. Ne moremo trditi, da ženske in dekleta nosijo natančno takšne obleke, kot so jih nosile v 19. stoletju, saj so danes narejene iz sodobnega blaga, so novih barv in imajo modne dodatke. Obleko pa še vedno nosijo s ponosom in z njo izkazujejo lastno andaluzijsko identiteto. Da se nošam ne izogibajo, dokazuje to, da na prazniku cel dan nisem srečala niti ene krajanke, ki bi se dogodka ne udeležila v sodobnih vsakdanjih oblačilih, prav tako so vse veliko pozornosti posvetile vsakemu detajlu. Poleg dolgega barvitega krila so nosile šale z resicami, na glavi pa pisano cvetje.
Kako to, da je v Španiji nošenje andaluzijskih noš še danes živa tradicija? Kako to, da se je brez pravil in strogega kodeksa oblačenja ohranila pozornost do vsakega detajla? Koliko se obleka, ki jo danes nosijo andaluzijske ženske, razlikuje od obleke, ki so jo nosile v 19. stoletju? Je pomembneje ohraniti obleko čim bolj nedotaknjeno in brez vpliva sodobnega sveta ali je za skupnost važnejši ponos, s katerim nošo oblečeš? Flamenko obleke in tradicionalne šale so med praznovanji prodajali v številnih butičnih trgovinah z oblačili. Torej nošo nosijo pogosteje in prav vse ženske, ker je tam bolj dostopna?
Na vsa ta vprašanja si kljub poglobljenemu razmišljanju nisem znala odgovoriti. Vsakič, ko se mi je zdelo, da se približujem zaključku, se mi je porodilo novo vprašanje ali dvom. Tako da vas moram, če ste pričakovali, da bom s tem zapisom podala jasno vizijo o prihodnosti narodnih noš pri nas in v okolici, žal razočarati. Upam pa, da bo branje mojega nekoliko zmedenega razmišljanja spodbudilo še koga, da se nad to temo zamisli, in tistemu, ki se že dalj časa ukvarja z ohranjanjem in vrednotenjem narodnih noš, dokazalo, da se za to zanima še marsikdo.
