Miroslav Košuta je bil doma mnogokje

Ob 90-letnici rojstva Miroslava Košute so v Trgovskem domu pripravili večer, posvečen njegovemu življenju in ustvarjanju

Spomin na zamejskega pesnika je zbranim obudil tržaški literat in profesor Miran Košuta, ki je vodil večer v konferenčni dvorani Trgovskega doma v Gorici. V sredo, 13. maja, so se literarnozgodovinski premisleki prepletali z branjem Košutove poezije, ki jo je interpretirala igralka Nikla Petruška Panizon.

“Miro” ali “Učko”, kot so mu pravili v domačem Križu, je bil še najbolj doma v umetnosti in besedi. Svojo literarno pot je začel v Literarnih vajah, ki jih je urejal profesor Martin Jevnikar. Njegovo ustvarjanje so zaznamovali skrb za slovenski jezik, občutek za besedo ter vplivi Giuseppeja Ungarettija, Simona Gregorčiča, Josipa Murna, Dragotina Ketteja, Srečka Kosovela in Franceta Prešerna, pozneje pa tudi prevajanje italijanskih pesnikov, kot sta Salvatore Quasimodo in Umberto Saba.

Morje je bilo Košutova usoda in njegova trajna metafora: svoje prve literarne poskuse je povedno podpisoval s psevdonimom Miroslav Morje. Modra odeja, na katero je dnevno gledal iz domače vasi, je postala neločljiv del njegove biti in zato tudi lirike. Sledi trdne navezanosti najdemo v naslovih zbirk Morje brez obale, Riba kanica in Mavrična školjka … Morje pri Košuti ni le pokrajina, temveč eksistencialni prostor. “Je smisel in nesmisel, odisejstvo in prometejstvo, odprta sredozemska svetovljanskost, pa tudi primorskost, življenje in smrt,” pravi Miran Košuta, ki ima sonarodnjaka za neutrudnega izpričevalca svojih biografskih korenin: ljudi iz Križa, ribičev in kraških delavcev.

V življenje Miroslava Košute se je globoko zarezala rana prezgodnje smrti sina Uroša. V njegovi poeziji se zato pogosto pojavljajo motivi izgube, smrti in eksistencialne tesnobe. Od tedaj je njegovo vztrajno, a pogosto boleče iskanje smisla življenja zaznamovalo njegove verze in postalo črnilo njegovega papirja: “Pri mizi stojimo trije, prihaja pa nikdar ne pride, odhaja, nikdar ne odide.” Kljub temu Košutova poezija nikoli ne zdrsne v popoln nihilizem. Tudi v najtemnejših trenutkih jo razsvetljujejo otoki upanja: družina, rod, narod, človečnost, beseda in poezija.

Otroštvo zanj ni bilo le zavetje, temveč tudi čas zgodnjih ran, saj ga je globoko zaznamoval fašizem. A kljub temu je večkrat poudarjal, da je bilo njegovo otroštvo srečno, ker je odraščal med ljudmi, ki so ga imeli radi. Prav to toplino je želel v knjižni obliki posredovati tudi otrokom. Njegov svet je, kot je zapisal Tone Pavček, “veseljaški svet prijaznih besed, ki se veselijo samih sebe in razveseljujejo tiste, ki jim je všeč brati”. Posebno dragocen del njegovega opusa zaradi tega zaseda literatura za otroke in mladino. Od knjige Kje stanuješ, mala miška iz leta 1975 do poznejših zbirk je ustvaril skoraj trideset del, v katerih prekipeva igrivost, občutek za ritem in ljubezen do jezika.

Košuta se je posvečal tudi dramatiki, radijskim igram in gledališču. Dolga leta je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, ki ga je razumel kot eno izmed glavnih kulturnih ustanov slovenske skupnosti v Italiji. Gledališče je zanj pomenilo prostor iskanja lepote in svobode, pa tudi prostor narodne uveljavljenosti.

Posebno mesto v tem smislu je tudi Trst: mesto je bilo zanj hkrati lepo in boleče, “naše”, a obenem tudi prostor narodnih konfliktov, asimilacije in počasnega umiranja slovenske narodne skupnosti. Trst pa je vsekakor zanj ostal “kot vera, ki ne dogori”. Svoj pogled na slovensko narodno skupnost v Italiji je večkrat strnil v zbadljive epigrame, ki jih je leta 1983 zbral v Robidnice in maline. Kratki zapisi so duhoviti, zajedljivi in še danes presenetljivo aktualni, čeprav jim sam avtor ni dajal prevelike vrednosti. Z njimi je opozarjal na razprtije, ideološke delitve in nezmožnost skupnosti, da bi stopila skupaj pri ključnih vprašanjih: “Bistveno je preživeti,” je poudarjal.

Miroslav Košuta je s svojim delom zaznamoval poezijo, gledališče, prevajanje, otroško književnost in kulturno življenje Slovencev v Italiji. Za svoje ustvarjalno delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado vstajenje, zlatnik poezije, Levstikovo nagrado za življenjsko delo, red za zasluge za prispevek h gledališkemu življenju na Tržaškem in ustvarjalni opus. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado.

Zaradi vsega, kar je podaril slovenskemu prostoru, bo Miroslav Morje ostal za vedno doma med svojimi ljudmi. “Naj mu tam, kjer je zdaj doma, veter še naprej nosi pozdrav morja.”