Vrata odprl vsebinsko prenovljeni Vojaški stražarski stolp
Najmanjša muzejska zbirka v Sloveniji zdaj tudi najbolj sodobna
V sredo, 8. aprila, so na Vrtojbenskem polju znova odprli Vojaški stražarski stolp, najmanjši muzej v Sloveniji, ki so ga v Goriškem muzeju uredili leta 2006. Po dvajsetih letih nudi obiskovalcem povsem novo vsebino, ki pa ostaja osredotočena na nekdaj strogo zastraženo mejo. Muzej je popolnoma avtomatiziran in avtonomen, kar pomeni, da ne potrebuje kustosa. Vsakdo si lahko sam ogleda multimedijsko razstavo v njem. Kot je povedal direktor Goriškega muzeja Vladimir Peruničič, je Vojaški stražarski stolp eden prvih muzejev v širšem evropskem prostoru, ki delujejo po takem principu.
Nova razstava o življenju ob državni meji, ki je leta 1947 razdelila ozemlje Goriške, je multimedijska, saj v stolpu ni prav veliko prostora za eksponate. Pa vendar je avtor razstave, etnolog Rok Bavčar iz Goriškega muzeja, poskrbel, da je v notranjosti na ogled tudi nekaj predmetov, ki so jih včasih uporabljali vojaki, na primer daljnogled, poljski telefon, baterijska svetilka, menažka in vojaška knjižica.
Sicer pa obiskovalca takoj za vhodnimi vrati pričaka monitor, na katerem se izmenjujejo pričevanja domačinov, prebivalcev z druge strani meje in nekdanjih graničarjev, kot se je reklo vojakom, ki so nadzirali mejo. Na vrh stolpa vodijo polžaste kovinske stopnice, pred vhodom na razgledno ploščad pa je še en monitor, na katerem se tudi vrtijo zbrani spomini ljudi. Pri predvajanju je mogoče izbrati video in slovenski, italijanski ali angleški jezik. Na razgledni ploščadi sta dva daljnogleda za opazovanje okolice, kot so to včasih počeli vojaki.
“Ta zbirka govori o delovanju graničarjev po letu 1947, do leta 1991, istočasno pa govori tudi o življenju ljudi ob meji in njihovih stikih z vojaki, zelo pomembna pa je tudi tematika prebežnikov, tako da se prepletajo te tri teme,” je pred uradnim odprtjem pojasnil Bavčar. Razstava je nastala v okviru projekta Muzejske točke – Muzej na meji, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica. V okviru projekta je izšel tudi nov vodnik po Muzeju na meji v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku, ki ga je prav tako uredil Rok Bavčar.
Opečnati stražarski stolpi, ki jih je jugoslovanska vojska vzdolž meje postavila v začetku petdesetih let za lažji nadzor obmejnega pasu, so bili namenjeni enemu vojaku – graničarju, ki je z višine nadziral območje in poročal o morebitnih poskusih prečkanja meje. Za vsakega zaustavljenega prebežnika je vojak kot nagrado dobil nekaj dni dopusta. Če opozorilo ni zaleglo, je prihajalo tudi do streljanja. Pri poskusu prečkanja meje je življenje izgubilo okoli 150 ljudi. Zadnji prebežnik je pod streli padel na Krasu februarja 1990, stolpe pa so uporabljali vse do osamosvojitve Slovenije junija 1991.
Največ ilegalnih, predvsem politično motiviranih prehodov se je zgodilo do sredine petdesetih let. Begunci so bežali proti italijanskim taboriščem, od tam pa v Kanado, ZDA, Južno Ameriko in Avstralijo. Od druge polovice petdesetih let so bili prehodi vse bolj ekonomske narave, v sedemdesetih letih, z gospodarskim razvojem in večjo odprtostjo Jugoslavije, pa je število prebegov čez mejo upadlo. Zato pa se je pojavilo vse več prebežnikov iz drugih držav za železno zaveso, prebivalcev Azije in Severne Afrike, ki so se v iskanju boljših življenjskih razmer odpravili proti zahodu.
Ljudje lahko do muzejske zbirke dostopajo s QR-kodo vsak dan v letu med 9. in 21. uro. Za manj vešče ravnanja s pametnimi telefoni so natisnjene QR-kode na voljo v vseh izpostavah Goriškega muzeja, na bencinskem servisu v Mirnu, v šempetrskem hotelu Lipa in še kje. Ker na območju Vojaškega stražarskega stolpa ni bilo ne elektrike ne internetne povezave, je bilo ob prenovi zbirke kar nekaj tehničnih izzivov, ki so jih uspešno rešili. Muzej deluje povsem avtonomno, s pomočjo električne energije iz sončnih celic, tako da gre za pilotni pristop na področju muzeologije.
Peruničič je izpostavil še eno zanimivost. Čeprav gre za tlorisno najmanjši muzej na slovenskih tleh, je skupaj z ostalimi tremi lokacijami Muzeja na meji: muzejsko zbirko Kolodvor na novogoriški železniški postaji, muzejem tihotapstva na Pristavi in muzejem na mirenskem pokopališču tudi največji v državi. Od prvega do zadnjega je namreč deset kilometrov, kar je tudi primerna razdalja za kolesarski izlet, obogaten z zgodovinskimi zanimivostmi na temo meje, ki je posebnost goriškega območja.
