Odloženi cerkveni zakramenti

Prepovedano razmišljanje

Kdo gre k birmi v neki župniji, določi tisti, ki birmance pripravlja na zakrament svete birme. Običajno je to domači duhovnik, lahko pa tudi katehist. V reški škofiji je župnik župnije Klana letošnje leto odložil birmo. Starši birmancev so se razjezili in župnika zatožili na škofijo, razpisali so se v medijih in celo televizija je imela obširno oddajo o tem.

Zadeva z zakramentom svete birme je velikokrat sporna tudi v naših župnijah. Glavnina birmancev po birmi ne prihaja več k nedeljski maši. Tisti, ki pripravljamo birmance na ta zakrament, smo velikokrat v zadregi, kaj naj naredimo pri posameznih primerih. So škofje, ki načelno zagovarjajo stališče, naj zakramenta birme ne odrečemo, ampak vsak primer obravnavamo posebej in ga tudi skušamo pozitivno rešiti. Na drugi strani pa so zopet škofje, ki dajo duhovnikom proste roke, da po vesti naredijo tako, kot je najbolje po njihovi vesti. Dva primera odločanja dveh različnih ordinarijev.

Kako je utemeljil hrvaški župnik, da birme tokrat ne bo? Takole sporoča: “Cerkveno vodstvo za vsak zakrament zahteva pripravo, ki ne sme biti samo formalna, ampak naj bo to proces rasti v veri. Zato je predpisan posebni učni program. Duhovnik pri posvečenju obljubi, da bo zvesto ohranjal in zvesto izpolnjeval cerkvene predpise.” Iz te obljube, po duhovnikovi molitvi in s posvetovanjem župljanov je bila v tem primeru birma odložena. Namen odločitve ni v izključitvi nekoga iz župnije, ampak mu pomagati, da birmanci prejmejo zakrament zavestno, svobodno in s primerno notranjo pripravo. Tamkajšnji župnik je še pojasnil, da tri mesece otrok ni bilo pri nedeljski maši in ne pri verouku za birmo. Tudi staršev birmancev ta čas ni videl na nedeljo v cerkvi. “Če ni možnosti, da bi pripravniki za birmo prihajali, ker so preveč obremenjeni, sem bil prisiljen sporočiti, da birmo odložimo! Odpoved birme tokrat ni usmerjena na družine teh otrok, ampak je namenjena pomoči prav tem otrokom, da prejmejo zakrament s potrebno notranjo pripravljenostjo,” zaključuje župnik.

Enako bi se lahko odložil tudi krst. Nekoč je veljalo pravilo: “Otroka krstimo v veri staršev!” Razumljivo, saj otrok, še zlasti če je še dojenček, ne more odločati sam. Ob takšnem primeru se običajno govori: “Duhovnik ni hotel krstiti otroka!” Kar ni res, saj je jasno rekel, da je krst za tega in tega otroka odložil, dokler ne bo pri starših neka garancija za versko vzgojo! Isto se lahko dogodi pri birmi. Ta praksa se marsikje ne upošteva, zato je normalno, da prihaja do osipa v Cerkvi, še zlasti pri mladini, saj ta v večini primerov, kar lahko sklepamo iz povedanega, nima zaslombe v veri staršev ali celo družine. Tudi tako odloženi zakrament krsta se danes marsikje ne priznava, češ da otroka krstimo v veri Cerkve, kar je popolnoma pravilno, saj vse zakramente sprejemamo v veri Cerkve. Vendar so tu razlike. Krst, obhajilo in birmo običajno podeljujemo nepolnoletnim, zanje je nekdo odgovoren, to so starši ali rejniki. Zakaj bi se tu ne smeli sklicevati na vero staršev, saj se gre za mladoletne? Če starši mladoletnih otrok ne poskrbijo, da jih pošljejo v šolo, so kazensko preganjani. Pri zakramentih njihovih otrok jih nihče kazensko ne preganja, zato se upravičeno zastopa stališče, da imajo starši svoje obveznosti do otrok tudi pri verski vzgoji.

Zastavlja se vprašanje: Kako je s tem v našem okolju? Je krivda za osip mladih v naših cerkvah, popuščanju pri duhovnikih ali mlačnosti staršev? Slišijo se celo glasovi, da je to vpliv javnega mnenja, kar delno drži, ne pa popolno! O vsem tem bi bilo dobro, če bi se pogovarjali tudi v naših družinah, še zlasti v tistih, ki vam je vera vrednota!