Jernej Šček ob Kosovelovem letu: Kras spi in igra biljard

O Kosovelu da vemo že vse. Že vsi po vrsti, kot so, vemo kaj. Baje. Kosovel je naš! Kajpak na ravni priložnostnih citatov, začinjenih cvetk, slanih misli, obletniških razglasov. Pesnik za plakatiranje. V najboljšem primeru otroka nosimo v sanje s sončnico na rami. V najslabšem pade nekaj o trudnosti človečanstva, o umiranju Evrope, o hlapčevanju in laganju in cinizmu in krvavenju in resnici in pravičnosti in satovju človeštva in humanizmu v usta predvolilno mimobežnega politika. Kosovel je naš! Za vsak in vsakogar prav, za prosto rabo, porabo, zlorabo. Potem te pa strese: japajade, kako ga pa naglašate? Še zmeraj stojimo pred Štanjélom in Bázovico … na mestu.

Pod povrhnjico legendarnega avtorja – nekaj simptomatičnega je v tej zelo slovenski inflaciji presežnikov – se meni zdi, da izvzemši temeljne teoretske prispevke k razumevanju kanonskega avtorja, brez katerih ne gre nikamor, Kosovel sodobnega bralca le stežka duhovno nagovori. Tako namreč sam (pri sebi in zase) prepoznam velikega avtorja – ko me osebno nagovori. Ko me prevzame, odnese, ukrade resničnosti, ko mi z jezikom umetnosti privošči uro odmora. Ko na neki točki, globoko nekje med asociacijskimi gubami bralnega sveta, preskočiva na ti. Ko besedilo postane medium, prevodnik izmeničnih duhovnih tokov, netivo ustvarjalnega dialoga po imenu globinsko branje. Takrat se začne tiha in glasna debata, navzkrižno pričkanje, miselno izzivanje, srčni dvoboj, rahljajo se vloge, premešavajo tokovi, krušijo robovi, rušijo zidovi, dokler si ne rečeš, v trenutku ekstatične streznitve: To sem jaz!

Občutek imam, da v splošni in kulturniški javnosti vlada precejšnje duhovno nerazumevanje pesnikovega literarnega sveta. Neke vrste vikendaško razmerje do avtorjevih lirskih in esejskih pokrajin. Kosovelovstvo kot duhovna krajina razen redkim izjemam ostaja terra incognita. S Srečkom, enim najbolj brezdanjih, duhovno odprtih, danes bi rekli čuječnih slovenskih duhov vseh časov, počnemo to, kar z večjim delom “narodne” kulture: pridemo in gremo, vzamemo in odvržemo, poškljocamo, odkljukamo. S kosovelizmi izdatno operiramo na ravni frazemov, uporabnih, objavljivih, obvladljivih. Razboleli vrtiljak kompleksnih idejnih in besednih figur drobimo in mrcvarimo za trivialno rabo. Mi radi proslavljamo obletnice, kajpak projektno financirane in poklicno, službeno čaščene, za kaj globljega, osebnega, da, celo svetega, pa kar ni priložnosti. 

Kosovelovstvo je več kot projekt. Je drugačna, občutljiva bivanjska perspektiva, literarni dotik z duhovno razsežnostjo Krasa, ki ne zapira, temveč odpira svetovne razglede. Njegove – Kosovelove? Kraške? Moje? – naravne in človeške dimenzije so izklesane od sunkov burje, šumenja, od suhih trav in zidov, od sklonjenih glav in upognjenih hrbtov, ki se stoletja trudijo iz te razgibane zemlje, zdaj ostre kot apnenčasta britev, zdaj mehke kot komaj pobranana dolina, izvleči prgišče dostojanstva. Nič od tega, nič zares kosovelovskega. Festivali. Folklora. Vikendi. Nepremičninske investicije. Izletništvo terana in pršuta. Brezljudne hiše. Spalna naselja. Prazni domovi. Ulice so prazne. Skupnost. Kras ugaša luč. Pa ne iz pomanjkanja ali slepe usode, nasprotno, od Kosovelove dediščine nas odtujujejo gmotno obilje, kulturna revščina, duhovno mrtvilo. Srečko je obrnil na glavo duhovno brazdo kraškega človeka v smeri prizemljenega svetovljanstva. Dom in svet, pisano skupaj, ena beseda. Ni več poti nazaj. Po Srečku je oboje krivično: duhovno bežati od kraške zemlje ali hermetično zapreti se vanjo.

Naj pojasnim z Rebulo iz eseja Biti Slovenec danes: “Ne gre torej za oddaljevanje od te naše čudovite gozdnate zemlje, ampak za duhovno urbanizacijo, ki naj to zemljo požlahtni. Gre za to, da se pomeščanjenje ne sprevrže v buržujski cinizem.” Meščanstvo je – audite, audite! – duhovna kategorija. Če je bil Pahor meščan po matičnem listu – je bil Rebula po duhu. Meščanstvo duha, na Krasu doma. Saj ga ni Slovenca, vsaj na papirju, ki tega ne bi zmogel: bivati kraško ali gorenjsko ali prekmursko, zemeljsko, deželsko, ter razmišljati evropsko, meščansko, svetovljansko. Na to norbertovsko revolucijo, če si postrežem s Četverorečjem, v slovenski duhovni zgodovini še čakamo, pa naj bo v zalivu ali pod gradom, na polju ali v goricah.

Nadejam se, da nam bo uspelo na tej obletniški točki skrajno resno, če ne že sveto preizprašati vest in kulturno politiko: ali smo duhovno zvesti idejni, vrednotni in esteski zapuščini Srečka Kosovela? Naj Kosovelovo leto prispeva k zaznavanju, osveščanju in zbliževanju duhovnih tokov, ki vežejo Kras z mestom in obratno. Da bi znal Tržačan razumeti zemljo in Kraševec mesto. Da bi znova suvereno in zrelo, kulturno hodili po Kosovelovi poti od zaliva navzgor in navzgor do Tomaja. Da bi znali truditi se gledati z njegovimi očmi, dominsvetovsko, na bivanjske pojave, kot so poetika zidanja, lirika košnje, kmečki hermetizem, divja misel zeliščarja, obdelovalno vrednost kulture, ki presega razredno pripadnost z močjo duha, ki lahko deluje prizemljeno zato, ker gleda daleč. Takšna je kosovelovska perspektiva, na neki način zdravilna: odpirajoči potencial Krasa, evropski pogled Zgornjega Jadrana. Stojimo na privilegiranem razgledišču nad še enkrat znova krvavo usodo te stare in upehane celine. Evropska kriza je v svojem najglobljem bistvu duhovna kriza. In prav takšna je njena rešitev. Srečko, pomagaj!