“Tisti, ki so menili, da bo radio izumrl in postal medij preteklosti, so se močno zmotili”

POGOVOR Manica Maver ob 80. obletnici Radijskega odra

Radijski oder že desetletja predstavlja eno izmed osrednjih kulturnih stvarnosti slovenske narodne skupnosti v Italiji. S svojo bogato tradicijo pomembno zaznamuje kulturni prostor, hkrati pa skrbno neguje slovensko besedo, kulturo govora in narodno identiteto. Ob letošnji 80-letnici delovanja smo se o njegovem pomenu, razvoju in prihodnjih izzivih pogovorili s predsednico Radijskega odra Manico Maver.

Kaj ti osebno pomeni 80 let Radijskega odra?

Osebno mi to pomeni veliko veselje, zadoščenje in ponos. Prepričana sem, da vztrajamo ter nadaljujemo delo, ki so ga naši predhodniki začeli v izjemno težkih časih, ko skoraj ni bilo več slovenskih ustanov ali dejavnosti. Po tridesetih letih fašizma je bilo namreč treba vse znova postaviti na noge. Prav v takšnih razmerah se je rodil Radijski oder. Po osemdesetih letih je ta skupina še vedno živa. Medtem je našla nove poti in nove kanale, prek katerih je lahko koristna skupnosti.

Povej nam kaj več o nastanku Radijskega odra.

Ob nastanku radia je tukaj vladala velika praznina, primanjkovalo je ljudi, ki bi lahko začeli ustvarjati slovenski radijski program. Zato so pomembno vlogo odigrali tisti, ki so prihajali od drugod, predvsem iz osrednje Slovenije. Med njimi je bilo tudi veliko beguncev, ki so svojo pot pozneje nadaljevali v tujino, celo čez ocean. Ti ljudje so bili izjemno dragoceni: sami so nastopali pred mikrofonom in hkrati vzgajali mlajše rodove, ki so živeli tu. Začetni zagon so torej dali prav posamezniki, ki so prišli od zunaj. Med njimi je bil tudi Jože Peterlin. Njegova prednost je bila, da je že v Ljubljani deloval kot član igralske skupine Radia Slovenija, zato je imel za seboj znanje in izkušnje, ki jih je nato prinesel v Trst. Poleg Radijskega odra je soustanovil še več pomembnih pobud, med drugim revijo Mladika, Slovensko prosveto in Slovenski kulturni klub. Bil je osebnost, ki je znala povezovati ljudi, imel je izjemne organizacijske sposobnosti in karizmo voditelja. Hkrati pa je bila njegova velika odlika tudi ta, da je zaupal sodelavcem, jim stal ob strani ter jim dopuščal dovolj svobode za samostojno ustvarjalno delo.

Kateri trenutek iz zgodovine Radijskega odra se ti zdi najbolj prelomen?

Gotovo je bil prelomen trenutek smrt Jožeta Peterlina leta 1976. Njegov odhod je bil nenaden in za vse zelo pretresljiv. Za skupino je to pomenilo velik šok, saj je bil prav on njen gonilni motor in osrednji steber. Čeprav so mlajši člani že prevzemali pomembne naloge, je njegova prisotnost dajala delu trdnost in usmeritev.

V istem obdobju se je preoblikovala tudi radijska postaja. Programi Radia Trst A so se spremenili in dolgih radijskih iger skoraj ni bilo več, saj niso več ustrezale novim smernicam in pričakovanjem poslušalcev. Radio je postajal vse bolj interaktiven, usmerjen k sodelovanju poslušalcev z več razvedrilnimi vsebinami in glasbe. Radijski oder se je moral tem spremembam prilagoditi ter poiskati nove ustvarjalne poti.

Pomemben mejnik je bil tudi trenutek, ko smo dobili lastni studio. Do takrat smo snemali na radiu, leta 1991 pa smo ustanovili Studio Trak, ki je nastal prav za potrebe Radijskega odra. Od takrat snemamo na svojem sedežu in svoje produkcije ponujamo radiu.

Naslednja prelomnica je bil začetek delovanja televizije, ko smo se začeli ukvarjati tudi s sinhronizacijo risank. To je pomenilo povsem novo področje ustvarjanja in dodatno razširitev našega delovanja.

Kakšno je bilo in kakšno je danes poslanstvo Radijskega odra?

Beseda, gotovo kultivirana, lepa slovenska beseda, je pri nas vedno na prvem mestu. To velja tako za naše delo na radiu kot za dejavnosti, ki jih izvajamo za otroke. Gre za področje, kjer so velike potrebe, saj se v naše šole vpisuje vse več otrok iz mešanih družin. Pomembno je, da imajo možnost slišati slovensko besedo, lepo, čisto, kultivirano, kar je v današnjem okolju redko.

Glede govorjene besede pa bi dodala, da ji morda posvečamo nekoliko manj pozornosti v naši vsakdanjosti. Veliko se ukvarjamo z vadbo in utrjevanjem pisnega izražanja. Kot šolnica opažam, da se pri govornem nastopu pogosto bolj ceni vsebina kot način podajanja. Menim, da prav mi s svojim delom zapolnjujemo to vrzel in otrokom pomagamo razvijati tudi govorni izraz.

Kako ohranjate ravnovesje med tradicijo in sodobnimi pristopi?

Ravnovesje v naši skupini ohranjamo tudi s pomočjo mešanice generacij, ki jo imamo. Igralska skupina namreč vedno potrebuje ljudi vseh starosti, od otrok do starejših, in prav to mešanje je v naši skupini vedno ustvarjalo posebno vzdušje. Mlajši so se lahko učili od starejših, opazovali njihov način igranja, priprave na nastop, profesionalnost in pridobivali močne vzglede. Po drugi strani pa mladi prinašajo sveže ideje in predlagajo nove vsebine, uporabo družbenih omrežij ali ustvarjanje podcastov. Prav to medgeneracijsko sodelovanje ohranja odprtost skupine in željo po inovacijah.

Koliko ustvarjalcev sestavlja vašo skupino?

Naša skupina šteje trenutno okoli 25–30 članov. Jedro predstavljajo igralci in režiserji, a poleg njih so pomembni tudi drugi člani, ki omogočajo, da ustvarjamo na tako visokem nivoju. Med njimi sta predvsem tehnika Andrej Babič in Samuel Simonovič, brez katerih bi bilo naše delo precej omejeno.

Pomembna je tudi figura blagajnika, ki jo že vrsto let opravlja Marjan Jevnikar. Njegova vloga ni omejena le na finančno področje, a skrbi tudi za arhiv, ureja papirologijo in opravlja številne druge naloge, ki so nujne za nemoteno delovanje skupine.

Kako privabljate mlade ustvarjalce in koliko je pomembna medgeneracijska povezanost v vašem kolektivu?

V zadnjih letih pogosto opazimo mlade že kot otroke, ko pridejo na naše gledališke tedne. Tam prepoznamo njihov talent in jih povabimo k sodelovanju. Pred nekaj leti smo organizirali tudi avdicijo, na katero se je prijavilo več kandidatov. Vključevanje novih članov pa zahteva tudi čas, da se lahko resnično vključijo v delo skupine.

Povezanost generacij je pri tem ključna. Starejši se učimo od mladih, mladi pa pridobivajo izkušnje od starejših. Hkrati mladi prinašajo svežino, izvirnost in nove ideje, ki spodbujajo inovativnost v našem ustvarjanju.

Kaj pa o vaših drugih ponudbah, živem odru, to se pravi Gledališkem vrtiljaku in Mali gledališki šoli Matejke Peterlin? Kakšno poslanstvo imata ta dva?

Mala gledališka šola nosi ime po Matejki Peterlin, saj sta prav ona in njena sestra Lučka pred mnogimi leti začeli to pobudo. Obe sta bili pobudnici, pri čemer je Lučka zelo dobro poznala otroke in je zanje pripravljala primerna besedila, z njimi je zelo rada delala. Matejka je bila specialistka predvsem za govor: znala je zelo dobro posredovati svoje znanje tako starejšim kot mlajšim generacijam. Od samega začetka smo vedno povabili zunanjega režiserja iz Slovenije, profesionalca, saj smo želeli nuditi drugačen pristop, ki bi obogatil otroke in od katerega bi se lahko tudi mi, mentorji, učili. Mentorji smo namreč tudi sami želeli pridobivati znanje, hkrati pa je bilo za otroke pomembno, da spoznajo tudi nekoga zunanjega.

Glede Gledališkega vrtiljaka, ki smo ga po Lučkini smrti poimenovali Gledališki vrtiljak Lučka, bi rada poudarila, da smo ga ustanovili, ker smo si želeli družinam nuditi priložnost, da si vsi skupaj – starši in otroci – ogledajo lepo otroško predstavo, o kateri se lahko nato tudi pogovarjajo. Drugi abonmaji, ki so do takrat obstajali, so bili namenjeni samo otrokom, ki so si predstave ogledali z vrtcem in šolo. Danes je sicer drugače, poleg nas so začela tudi nekatera druga društva ponujati ob nedeljah predstave za otroke, tudi SSG ima zdaj družinski abonma. Ko smo začeli, pa drugih takih abonmajev ni bilo. Vsekakor je še danes pobuda zelo priljubljena in dobro obiskana. Gledališče je odlično sredstvo, da se otroci spoznajo, razvijajo komunikacijo in vadijo govorjeno besedo. Radio predstavlja naslednjo stopnjo, saj tam ni prostora za popravke ali napake, je neizprosen medij, ki zahteva še večjo disciplino in natančnost.

Kako vidite na splošno prihodnost radijske igre v času podcastov in digitalnih platform? Kako pa prihodnost radijskega odra?

Fantastično je, da so danes na voljo podcasti, saj to pomeni, da nismo več vezani na urnike radijskih oddaj. Na žalost se radijske igre Radijskega odra predvajajo po Radiu Trst A ob sobotah ob 18. uri, kar marsikomu ne ustreza, saj takrat ni doma. Možnost kasnejšega poslušanja je zato res odlična in predstavlja gotovo del prihodnosti.

Trenutno radio ponuja posamezne vsebine le tri tedne, potem pa se izbrišejo, kar je škoda, še posebej, če gre za daljše zgodbe. Razmišljamo torej o tem, da bi vsebine samostojno ponujali tudi preko spleta. Spletno stran sicer imamo, a jo je še potrebno bolje urediti. Digitalne platforme in podcasti predstavljajo veliko priložnost tako za nas kot za vse, ki radi poslušajo vsebine, saj lahko to počnejo tudi med drugimi opravili. Tisti, ki so menili, da bo radio izumrl in postal medij preteklosti, so se po mojem mnenju močno zmotili. Glede prihodnosti Radijskega odra bomo gotovo nadaljevali po tej poti. Ena zanimiva možnost, ki je še nismo omenili, so zvočne knjige oziroma zvočnice, ki so danes zelo priljubljene. Kot šolnica opažam, da je vedno več otrok s specifičnimi učnimi težavami, in tudi za odrasle je dobrodošlo, če lahko poslušajo knjige. To bi bilo področje, kjer bi Radijski oder lahko razvil svoj prostor in ponudil nove, koristne vsebine.

Za zaključek: kateri je tvoj prvi spomin na Radijski oder?

Začela sem že kot otrok, saj je bila mama aktivna pri Radijskem odru, in ko so potrebovali otroka, so uporabili glas koga od otrok takratnih članov. Shranjujem posnetek, ko sem bila stara le tri leta, zapela sem v radijski igri Tam stoji hlevček, kjer sem bila le majhen dodatek k zgodbi. Zelo sem vesela, da ta posnetek še imam. Imam zelo zgodnje spomine in čutim, da sem imela veliko srečo, da sem že od takrat lahko sodelovala v tem ustvarjalnem okolju.