Skavtsko prijateljstvo “brez bodic”, dan spomina SZSO v Hrenovicah pri Postojni
V nedeljo, 22. februarja, so se skavtinje in skavti vseh vej Slovenske zamejske skavtske organizacije zbrali ob dnevu spomina, ko se skavtski svet spominja rojstva Roberta Badna Powlla, ustanovitelja gibanja. Svetovna skavtska organizacija je za letošnje geslo izbrala “Naše prijateljstvo”, ki se posebno ujema z namenom dejavnosti, ki jih skavti SZSO pripravljajo v luči poletnega deželnega jamboreeja.
Goriški, kraški in tržaški stegi so se zbrali v Hrenovicah, kjer jih je uvodni prizor popeljal v pravljico o ježu, ki si je močno želel prijatelja. Lisica ga je zavrnila, ker “malo smrdi”, zajec, ker sta si preveč različna, miška, ker nima časa, sova pa mu je pojasnila, da se vsi bojijo njegovih bodic oz. nečesa drugačnega, česar drugi nimajo.
Skavti so se odločili, da mu pomagajo: spletli mu bodo odejo, ki bo prekrila njegove bodice in drugim omogočila, da ga brez strahu objamejo. Glavni del dneva so nato preživeli po starostnih vejah.
Najmlajši so se podali na simbolično potovanje okoli sveta. Preizkusili so se v izzivih, ki so zahtevali pravi skupinski duh: hodili so po “opekah”, vodili slepega prijatelja in tekmovali v štafetah. Tudi tokrat se brez sodelovanja med njimi ne bi izšlo!
Izvidniki in vodnice so se podali na orientacijski pohod s postojankami, na katerih so skozi različne naloge odkrivali temelje prijateljstva: zaupanje, odkritosrčnost, dobrohotnost, sprejemanje, empatijo in občutek varnosti. Na poti pa so naleteli tudi na obnašanja, ki prijateljstvo rušijo (egoizem, laganje, zanemarjanje, nezaupanje).
Program roverjev in popotnic je temeljil na besedah Badna Powlla, ki je že leta 1926 na jamboreeju poudaril, da je cilj skavtskega gibanja vzgajati v bratstvo med narodi, ne z ukazi, temveč z zgledom. S klanovci iz drugih stegov so globlje pogledali v odnose v skupnostih, ki jih živijo v njihovem vsakdanu, skupaj so premlevali o odnosih ter o tem, kako preseči delitve in zaprtost, ki so v preteklosti, tako kot danes, povzročale razdore.
Na popoldanskem tabornem ognju je torej jež končno prejel odejo, ki so jo med dnevom spletli skavti in skavtinje. Živali so ga sprejele in priznale, da je prav vsakogar izmed njih na svoj način težko objeti, saj vsak ima svoje “bodice”; ko jih sprejmemo in se potrudimo drug za drugega, postanejo most in ne ovira. Sledila je sveta maša, nato še glavni zaključni zbor.
Skavte in skavtinje do konca leta čakajo redne dejavnosti tudi z drugimi stegi, in to prav v pripravi na skupni poletni tabor. Dan spomina je eden izmed rednih deželnih dogodkov SZSO; letošnji pa je bil še posebej pomenljiv, saj bo naslednje tako množično srečanje prav poletni jamboree.
