Srečanje dveh ženskih glasov sodobne slovenske proze, Leonora Fils in Anja Mugerli v TKS
V petek, 12. februarja, je v Tržaškem knjižnem središču potekal literarni večer z naslovom Pisateljici v dialogu, na katerem sta se srečali Leonora Flis in Anja Mugerli. Dogodek je pritegnil številne ljubitelje sodobne slovenske proze, ki so lahko prisluhnili pogovoru o ustvarjalnem procesu in literarnih izhodiščih obeh avtoric. V ospredju večera sta bili njuni kratkoprozni zbirki Enakozvočja (Miš, 2022) in Plagiat (Miš, 2024), ob katerih sta razgrnili tematske poudarke, osebne spodbude za pisanje ter razmisleke o razmerju med intimno izkušnjo in literarno obliko.
Leonora Flis svojo zbirko Enakozvočja doživlja kot poklon družini, ki je ni več, kot tih, a hvaležen hommage ljudem, ki so zaznamovali njeno življenje, je uvodoma povedala na srečanju. Knjiga ni nastajala iz žalosti, temveč iz občutka hvaležnosti in veselja, da je smela z določenimi osebami deliti del svoje poti. V tem smislu je to predvsem knjiga o ljubezni. Zbirko sestavlja več zgodb, ki se vse dotikajo družinskih odnosov, vendar delo ni avtobiografsko v ožjem pomenu besede. Avtorica se sicer ne izogne niti travmatičnim temam, a jih obravnava z določene časovne distance, ne iz prizadetosti, temveč iz razumevanja in premisleka, ki sledi obdobju refleksije. Zgodbe so nastajale postopoma, z zavestjo, da bodo rdeča nit prav literarni liki. Te povezujejo podobna življenjska filozofija in globoke družinske vezi. Leonori Flis se je zdelo bistveno, da te zgodbe ubesedi, da ljudje, ki jih nosi v sebi, v literarni podobi živijo naprej. Ob tem si je želela, da bi presegle slovenski prostor in nagovorile tudi bralce v tujini. Pisati je začela razmeroma pozno in brez namena, da bi sledila določenemu slogovnemu vzorcu. Povedala je, da je prva zbirka nastala spontano, brez velikih pričakovanj; slog se je oblikoval sproti, med samim ustvarjanjem. Če so Enakozvočja zaznamovana z intimnostjo in refleksivnostjo, je v nadaljnjih besedilih skušala okrepiti dogajalnost – zgodbe naj bi bile bolj pripovedne, manj premišljevalne. Pri tem pisateljica ne sledi literarnim zapovedim ali trendom, temveč se pisanju prepušča kot svojemu svobodnemu prostoru.
Anja Mugerli je v pogovoru najprej razkrila, da pri ustvarjanju likov in zgodb nima enotne, vnaprej določene tehnike. Večina njenih pripovedi nastane spontano in intuitivno, med samim pisanjem, ko se liki postopoma izoblikujejo skozi dogajanje. Včasih pa je proces obraten in zgodi se, da lika nastaneta že pred zgodbo in šele nato okoli njiju zraste pripoved. Tudi izbira imen je zanjo pomemben in zahteven del ustvarjalnega procesa. Imena zbira premišljeno, izbrati mora takšna, ki ji zvenijo prepričljivo in nosijo pravi značaj. Svoje današnje pisanje primerja z baletom, saj se ji zdi, da je pomemben vsak natančen gib, vsaka beseda in njen položaj v stavku. Posebno pozornost namenja ritmu in vrstnemu redu besed. Besedila skrbno pili in jih večkrat predela, saj redko ostanejo v prvotni obliki. Iskanje lastnega sloga je bil dolgotrajen proces, je pojasnila Anja Mugerli. Potrebovala je precej časa, da je našla izraz, ki ga danes prepoznava kot svojega. Poseben izziv je zanjo pomenil prehod iz kratke zgodbe v roman. Iz krajše forme se je bilo treba podati v daljšo, vztrajati pri več pripovednih nitih in jih smiselno povezati v zaokroženo celoto. O svoji zbirki Plagiat je avtorica na koncu še povedala, da v njej nastopajo protagonistke, ki posegajo v življenja druga druge in jih usodno zaznamujejo. Pripovedi med seboj povezuje motiv izgube, ki se kaže v različnih oblikah.
