Spomenik Cankarjevi materi v novi uprizoritvi
Na klancu poudarja brezčasno aktualnost Cankarjevega sveta in pretresljivo zgodbo materinske žrtve
Letos obeležujemo 150. obletnico rojstva Ivana Cankarja. Njegove drame se redno uprizarjajo na slovenskih odrih ter vedno znova navdušujejo s svojo aktualnostjo in novimi režijskimi interpretacijami. Zanimivo pa je, da si je ta trenutek na različnih prizoriščih mogoče ogledati več uprizoritev Cankarjevih del, ki niso nastala za odrske deske: v Slovenskem ljudskem gledališču Celje so celotno sezono posvetili Cankarju ter na oder postavili njegovo prozo in celo poezijo. ŠKUC gledališče je pripravilo monodramo po romanu Gospa Judit. Posebna pozornost pa je v tej sezoni posvečena romanu Na klancu (1902), saj je za dijake iz Slovenije letošnje maturitetno branje. V zadnjem tednu januarja smo si v Cankarjevem domu v Ljubljani ogledali premierno uprizoritev Na klancu v režiji priznanega slovenskega režiserja Jerneja Lorencija.
Roman je pisatelj sam označil za spomenik materi. Francko, kot je mater poimenoval v knjigi, spoznamo že kot rosno mlado dekle, ki v uvodnem prizoru teče za romarskim vozom: romarji jo počakajo in sprejmejo medse, šele ko je povsem izčrpana in ranjena; njen tek pa tako v romanu kot v predstavi postane simbol za Franckino neusmiljeno usodo, da se žene za lepšim življenjem, ki ji za vselej ostane nedosegljivo, je pa hkrati tudi simbol njene vztrajnosti, saj se nikoli ne ustavi, niti ko je njen položaj že povsem brezupen, ko jo okoliščine prisilijo v beračenje, ko je že stara in upognjena. Posebej ganljiv je prizor, ko se Tamara Avguštin v vlogi Francke kleče približuje gledalcem in jih prosi miloščine; tak neposredni stik med nastopajočimi in občinstvom omogoča posebnost okrogle Štihove dvorane. V slabe tri ure trajajoči predstavi luči v dvorani nikoli povsem ne ugasnejo, kar daje gledalcem občutek, da so del dogajanja, kot nemi opazovalci Franckine bede pa tudi uprizorijo kritiko družbe, ki si še danes pogosto zatiska oči pred osebami v stiski.
Lorencijeva ekipa je uprizoritev zasnovala skozi prepričanje, da dobra književnost ne potrebuje razkošne scenografije ali spektakla – kot je povedal sam režiser, so jo pripravili v skladu z načeli revnega gledališča. Potrebuje pa močno igralsko interpretacijo, ki je bila zaupana že omenjeni Tamari Avguštin in Gregorju Zorcu. Igralka blesti v emotivno večplastni in tudi fizično zahtevni vlogi Francke, Zorc pa učinkovito upodobi njenega sprva ponosnega, postopoma pa vse bolj surovega moža Toneta, ki ga brezup pahne v alkoholizem, ta pa v nasilje. Oba igralca se izmenjujeta tudi v vlogi pripovedovalcev, saj je večji del uprizoritve predstavljen skozi izvirne Cankarjeve besede.
Scenografijo Branka Hojnika sestavlja kvadraten podij, ki ga dopolnjujejo le redki, vendar dobro izkoriščeni scenski elementi: učinkovit je simbol kosa kruha, ki Francki med tekom za vozom pade na tla, Tone ga zdrobi v prah, mati pa pozneje z drobtinami poskuša nahraniti trojico lačnih otrok. Franckina brezpogojna ljubezen do otrok je v ospredju drugega dela predstave, dotakne se nas tudi po zaslugi učinkovitih zvočnih elementov – posnetkov otroškega joka in pesmice z vokaloma malih Pipe Lorenci in Marla Črnaca ter glasbe, ki jo je napisal režiserjev asistent Žiga Hren. Ekipo dopolnjuje še kostumografinja Belinda Radulović – na oblačilih v temnih odtenkih so dobro vidni sledovi prahu, še enega dobro izkoriščenega pripomočka, ki v različnih prizorih pridobi različen pomen – najprej gre za prah, ki se dviguje s ceste, po kateri Francka teče za vozom, na koncu pa soigralec s posipanjem pepela po laseh ponazori njeno staranje. Tovrstnih domiselnih elementov, ki bi predstavo oddaljili od preproste bralne uprizoritve in jo razgibali, bi si želeli še več. Igranih prizorov skorajda ni, igralec in igralka služita bolj prikazovanju pripovedovanega skozi telesno govorico, za kar si vzameta čas, tempo uprizoritve pa bi mestoma lahko bil hitrejši.
Na klancu je zahtevna predstava, ki slovenskih maturantov ne podcenjuje in jim ne ponuja bližnjic, pač pa jih s počasno, premišljeno režijsko roko odpelje naravnost v Cankarjev svet, v svet njegove matere in v čudovito izpisani spomenik nekemu življenju, v katerem ni bilo veliko srečnih trenutkov.
