Otroštvo brez varnosti, zaznamovano z nasiljem in molkom v avtobiografskem delu Diktator z griča

V zadnjih letih je izšlo kar nekaj zapisov potomcev raznih zločincev in diktatorjev. Dragica Krapež je potomka komunističnega zločinca, ki je obelodanila svojo zgodbo. Doslej je avtorica pisala romane, kratko prozo za otroke in odrasle, v njenem zadnjem delu pa pripoveduje o življenju s svojim dedom. Knjiga nosi naslov Diktator z griča, avtoričino pripoved pa krepijo fotografsko in dokumentarno gradivo, rokopisi ter zapisniki partijskih sestankov. Predstavitev je potekala v torek, 27. januarja, v Feiglovi knjižnici. Po uvodnih besedah Iva Jevnikarja, predsednika založbe Mladika, ki je knjigo izdala, je o vsebini dela poglobljeno spregovoril Martin Brecelj, odlomek iz knjige pa je prebrala Barbara Rustja.

Knjiga je dramatično življenjsko pričevanje, izpoved pretežno krutih spominov iz otroštva in mladostniških let. Delo pripoveduje o nasilnem in fanatičnem ravnanju avtoričinega deda, navdušenega pripadnika levega totalitarizma, ki je krojil usodo vsem družinskim članov in povzročal veliko trpljenja. Martin Brecelj je razložil, da je knjiga pretresljiva pripoved o dolgotrajnem in sistematičnem psihološkem nasilju, ki je zaznamovalo življenje ne le avtoričine družine, ampak tudi širšega okolja. Glavna žrtev tega hudodelstva je bila seveda pripovedovalka sama s svojima staršema, glavni hudodelec pa se v knjigi pojavlja zgolj pod imenom Diktator, ker je bil “fanatik, ki ne zasluži, da bi bilo njegovo ime sploh zapisano”.

Zgodba se odvija v drugi polovici prejšnjega stoletja na Cerkljanskem. Življenje v avtoričini družini se je radikalno spremenilo, “ko je komunizem povlekel diktatorja v svoj vrtinec, in to je bil začetek konca složne družine – babica ni smela več hoditi v cerkev in je lahko še molila le na skrivaj v svoji podstrešni sobici”. Diktatorjevo prepričanje je doseglo vrhunec, ko je spoznal, da njegov edini sin, avtoričin oče, ni pripravljen spoštovati komunističnih nazorov, saj se je zaljubil v Marico, dekle iz verne družine. Diktator je pristal na njuno poroko le zato, ker je bila Marica noseča, odnosi v družini pa so se zaostrili, ko je bila Dragica na skrivaj krščena – “posledice tega dejanja so bile strašne”. Diktator je tedaj grobo obračunal s sinom, snaho in novorojenko: zakonca je prisilil, da sta se razdružila, Dragico je s pomočjo partijskih nadzornikov materi odvzel že v zgodnjem otroštvu. Avtoričini mami so bile na sodišču v Novi Gorici namreč odvzete vse starševske pravice. Šestletna deklica je tedaj pred sodnikom ponovila, kar jo je ded naučil, da mora ponoviti – “Diktator je z mojo pomočjo poskrbel, da se ji je nož komunistične krivice zasadil še globlje”. Perverznost človeka in družbeno-političnega sistema, katerega izraz je bil, je tukaj dosegla enega svojih vrhuncev.

Deklica je živela ob očetu, ki se je na ukaz Diktatorja ni smel ne dotakniti ne govoriti z njo. Odraščala je tudi brez pristnih stikov z vrstniki, brez topline, nežnosti in razvajanja, ki bi jih otrok potreboval. Z avtorico se je ukvarjal le ded sam, a brez vsakršne empatije, edino babica, očetova mama, jo je toplo podpirala in ji bila zgled ljubezni in vztrajnosti.

Kljub vsem krivicam, ki jih je utrpela, je Dragica Krapež ostala zvesta sebi. Prirojena notranja moč in tiha upornost sta ji omogočili, da je življenje ni zlomilo. Svojo zgodbo je zapisala iskreno, neposredno in brez olepševanja. “Gre za dogodke in situacije, glede katerih večkrat ne moreš verjeti, da so se zares zgodili, saj v njih izginja sleherna človečnost,” je dejal Brecelj in poudaril, da “v resnici smo priče neki patologiji”. “Iz pripovedi izhaja, da je bil ‘Diktator’ kolesce, ki se je odlično vklapljalo v širši realsocialistični kontekst. Njegove lovke so neovirano obvladovale ne le Dragičino družino in sosesko, ampak so segale v širše družbeno-politično okolje, vse do krajevne javne uprave, šole, delovnega mesta in celo sodišča. Če je bil Diktator res patološki bolnik, potem je bilo nekaj patološkega tudi v družbeno-političnem okolju, v katerem je uspeval” – s temi besedami je Martin Brecelj opozoril, da totalitarni režimi niso le mehanizmi nadzora, temveč tudi plodna podlaga za psihopatsko nasilje.

Gospa Dragica Krapež je veliko hudega prenesla, kljub temu pa ostaja vedra, nasmejana in polna optimizma, Diktator je ni zlomil. “Vedno me je vodilo upanje, da mora tudi zame nekoč biti bolje, tudi zame bo nekoč posijalo sonce,” je povedala gospa, ki je že kot otrok iskala tolažbo v naravi in v poslušanju radia, danes pa ji veliko veselja dajejo tudi vnuki in pravnuka. Prepričana je, da se ne smemo obremenjevati s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, in je hvaležna za vse, kar ima. Da bo napisala knjigo, se je odločila “ne zaradi tistih, ki so zlo počeli, ampak predvsem zato, da se ne bodo laži o mojih starših in o meni kot legenda prenašale iz roda v rod. Nihče ne sme biti kaznovan za dejanja svojih prednikov!”