Knjiga prof. Marija Kacine o boju za izobraževanje v maternem jeziku
Primorska šola na prepihu 1918–2025 prof. Marije Kacin
V prašanje šole v maternem jeziku je na Primorskem že več kot stoletje tesno povezano z vprašanjem obstoja, identitete in zgodovinskega spomina. Med političnimi prelomi, ideološkimi pritiski in družbenimi spremembami je slovenska šola pogosto stala na prepihu – ogrožena, a hkrati vztrajna, z zavestjo, da brez nje ni prihodnosti narodne skupnosti. Prav tej zahtevni, boleči poti je posvečena monografija Primorska šola na prepihu 1918–2025, najnovejše delo prof. Marije Kacin. Monografijo je lani izdala Založba Bogataj, njena goriška predstavitev pa je bila v četrtek, 15. januarja, v Trgovskem domu. O knjigi sta spregovorila avtorica in Tomaž Simčič, v imenu Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, ki je v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico dogodek organiziralo, je pozdravila Marija Kostnapfel, Klemen Bogataj pa je spregovoril v imenu založbe.
“Knjiga nas spodbuja k razmisleku o jeziku, šoli in odgovornosti do prihodnjih generacij ter nas opominja, da je bilo preživetje slovenske šole v preteklosti sad zavestnih odločitev in pobud,” je poudarila Marija Kostnapfel in dodala, da delo Marije Kacin postavlja v ospredje ljudi, ki so kljub različnim pogledom znali delovati usklajeno z jasno zavestjo o skupnem cilju. Klemen Bogataj se je avtorici zahvalil za njeno delo ter spregovoril o prizadevanjih idrijskih rudarjev za kakovostno izobraževanje.
Tomaž Simčič je dejal, da je knjiga Primorska šola na prepihu verjetno prvi sistematični in celostni prikaz poti, ki jo je slovenska šola prehodila v 20. stoletju oz. v obdobju od konca prve svetovne vojne, ko je Primorska prešla pod Italijo, prek obdobja po drugi svetovni vojni do konca tisočletja in današnjih dni. Prvi del knjige obravnava celotno Primorsko, v drugem delu pa se avtorica posveča tistemu delu Primorske, ki je ostal zunaj meja matične domovine – Tržaški, Goriški in Videmski. Simčič je poudaril, da bi raje kot o poti slovenske šole bilo primerneje govoriti o križevem potu. “Pomislimo, da so morali naši slovenski predstavniki več kot eno desetletje garati samo zato, da je bila slovenska šola preprosto uzakonjena in postala del italijanskega pravnega reda.”
Delo prof. Marije Kacin z natančnostjo raziskovalke in osebno vpletenostjo ohranja spomin na napore imenitnih osebnosti iz naše skupne preteklosti ter hkrati spodbuja k razmisleku o tem, kako pomembno vlogo ima izobraževanje v maternem jeziku tudi danes. Avtorica v knjigi izkazuje občudovanje do tistih slovenskih razumnikov in kulturnih delavcev, ki so znali za šolstvo najti skupni jezik. Pri pisanju se opira zlasti na spomine in zapise svojega očeta dr. Antona Kacina, ki se je za izobraževanje v slovenskem jeziku izpostavljal odločno in neomajno. Avtorica izpostavlja barkovljanskega župnika Matijo Škabarja in tržaškega odvetnika Franca Tončiča, lahko pa preberemo tudi o nadškofu Frančišku Borgii Sedeju, Teofilu Simčiču, Ivanu Trinku, Dragu Pahorju, Antonu Kacinu, Andreju Bratužu in številnih drugih, “ki se niso ozirali na nevarnosti, očitke in napade”. “Naš oče je zapisal, da so šole gotovo najbolj bistven organ narodnega življenja in razvoja,” je dejala avtorica, “saj izobražujejo, izobrazba pa je dobrina, ki vodi naprej in človeka osvobaja, mu vliva samozavest, ga iztrga iz podrejenosti.” Prof. Marija Kacin je poudarila, da kakovostnega izobraževanja ne smejo biti deležni le nekateri. Prek svojih spominov, primerov, prikazovanja številnih fotografij in kopij izvirnih dokumentov je orisala krvav boj naših prednikov za ohranitev in razvoj slovenskega šolstva v Italiji. “Knjiga je posvečena spominu vseh, ki jim dolgujemo obnovitev in uzakonitev naše šole.”
Primorska šola na prepihu ni prvo delo s tem naslovom izpod peresa prof. Marije Kacin: prvih pet poglavij je pod tem naslovom izšlo leta 2011 pri GMD, šesto in del sedmega poglavja sta izšla v samozaložbi leta 2012, njihova vsebina pa je v predelani, bistveno razširjeni in dopolnjeni obliki vključena v tej izdaji. V knjigi so skrbno prikazane vse postavke že omenjenega križevega pota: nepriznavanje narodnih manjšin s strani kraljevine Italije, zloglasna Gentilejeva šolska reforma, fašistična diktatura, Sedejeve farne šole, pouk slovenščine po družinah, napol ilegalen pouk po župniščih, edini legalen pouk slovenščine v goriškem malem semenišču, nato prvi razcep slovenskega šolstva po kapitulaciji Italije ter uzakonitev in normativna nadgradnja slovenskega šolstva v naslednjih desetletjih. Vse etape te zgodbe so postavljene v primeren zgodovinski okvir, obravnava pa zajema tudi okoliščine, ki s šolstvom na videz niso povezane, so pa nanj zelo vplivale.
Knjiga ni le zgodovinski prikaz preteklih bojev, temveč tudi jasno sporočilo sedanjosti. Opozarja, da slovenska šola ni samoumevna pridobitev, ampak rezultat dolgotrajnih prizadevanj, poguma in odgovornosti številnih posameznikov.
