V četrto desetletje na krilih rajske ptice
V tem mesecu se spominjamo okrogle obletnice Novega glasa, ki je prvič izšel 11. januarja 1996. V tem časovnem loku se je ideja tednika, ki je nastal iz združitve tržaškega Novega lista in goriškega Katoliškega glasa, preizkusila in izostrila, preživela je ne le različne politične in gospodarske pretrese, temveč tudi menjave generacij v času, ko se je medijski prostor zaradi tehnološke revolucije temeljito preoblikoval.
Časnik, ki je doživel svoj krst v januarju, mesecu verskega oz. dobrega tiska, od vsega začetka veruje v ideale krščanstva, slovenstva, demokracije in svobode. To identiteto ne le ohranja, temveč jo dosledno živi in razvija ter s tem utrjuje pluralnost slovenskega javnega prostora.
Kako je naš tednik sploh nastal, boste, drage bralke in dragi bralci, lahko izvedeli iz zapisov na notranjih straneh. Sredi 90. let prejšnjega stoletja je pač dozorel čas za omenjeno združitev. Odločilna sta bila podpora matične domovine in trdna volja nekaterih posameznikov iz našega prostora. Zasnovan je bil smotrn načrt, nič ni bilo prepuščeno naključju. Niti barva. Izbrali smo tako modro, ki ni vsiljiva, temveč spodbuja razmislek in zaupanje, občutek varnosti in pripadnosti. Za logotip smo izbrali rajsko ptico, simbol neminljive pomladi, nesmrtnosti, vitalnosti, preseganja omejitev, ustvarjalne energije in lepote.
O njej je Danilo Čotar v prvi številki odlično zapisal, da pomeni krog s piko, ki je zarisan v repu, Božjo neskončnost. “Krog brez začetka in konca je prispodoba večnosti, pika kot število ena pa prispodoba absolutnosti Božje, saj to število sestavlja vsa druga, njega pa nobeno od njih ne more.” Noge, povezane v trikot, so starokrščansko znamenje Sv. Trojice. Ptica je spletena po načinu idrijskih čipk: te “niso le odraz čuta za lepoto, ampak tudi dokaz marljivosti, vztrajnosti, natančnosti in potrpežljivosti primorskih ljudi”.
Vse te bogate vsebine so temelj našega dela od samega nastanka časnika. Že tri desetletja prinašamo sporočilo ponosne narodne skupnosti, ki hoče ostati zvesta svojemu izročilu in jeziku, saj se zaveda, da je narodna zavest za razvoj naše skupnosti odločilna. Vztrajamo pri tonu, ki posluša in skuša povezovati, saj verjamemo v moč premišljene misli in v dostojanstvo dialoga.
Ko se oziramo na prehojeno pot, se neizogibno pojavi vprašanje, kaj pomeni biti nov glas po tridesetih letih. Zrelost ne pomeni nujno ujetost v preteklost. Biti nov nam danes pomeni ohranjati svežino duha in se nenehno prilagajati izzivom sodobnega časa, ne da bi ob tem izgubili svojo temeljno identiteto. Pomeni imeti pogum za nove obraze in nove načine nagovarjanja, a hkrati ostati sidrišče za omenjene vrednote. Naša novost ni v lovljenju hrupa in modnih muh, temveč v ohranjanju in nadaljnjem razvoju naše istovetnosti.
Ob tem jubileju ne morem mimo misli, da sem v uredništvu od prvotne ekipe ostal še zadnji izmed šestih, ki smo se spustili v to medijsko pustolovščino. Prvi odgovorni urednik, dr. Drago Legiša, in glavni urednik, prof. Andrej Bratuž, sta nas zapustila že pred leti; Jurij Paljk se je upokojil pred poldrugim letom, prva dva tržaška kolega, Ivan Žerjal in Erik Dolhar, pa sta že dolgo pri Primorskem dnevniku oz. na Radiu Trst A. Med njimi sem bil najmlajši in še vedno sem član uredništva, v katerem delata tudi časnikarki, ki januarja 1996 še nista bili rojeni. Zaradi vsega tega na sredinskih straneh te številke z veseljem objavljamo priložnostni zapis našega prejšnjega urednika, razmišljanja nekaterih sotrudnikov, ki so bili kot “botri” navzoči pri snovanju tednika, poglede dolgoletnih sodelavcev in prijateljev, pa tudi dveh mladih kolegic.
Še naprej želimo ostati, drage bralke in dragi bralci, vaš glas, glas, ki je z leti postal modrejši, a v svojem bistvu in v iskanju dobrega ohranja mladosten zven in je usmerjen naprej. V tem duhu – na krilih rajske ptice – stopamo v četrto desetletje.
