Goriški običaji med letom nekoč in danes v novi knjigi arhivista Vannija Feresina
Kultura, na kateri temeljijo ljudski običaji, nosi včasih zelo pomembno antropološko sporočilo, saj se dotika korenin, ki so pomembne za odraščanje posameznika in skupnosti. Zato je toliko bolj dragocena knjiga, s teksti v italijanščini, slovenščini in furlanščini, ki opisuje izginule in še vedno živeče goriške običaje celotnega leta, mesec za mesecem. Knjiga, ki so jo predstavili 18. decembra v dvorani palače Coronini Cronberg, nosi naslov Costumanze goriziane, Goriški običaji, Costumanzis gurizanis in jo je napisal zgodovinar in arhivist Vanni Feresin, izdali so jo v centru za ohranjanje ljudskih tradicij v Podturnu, v slovenščino pa jo je prevedel Matej Tratnik. Tekst ponuja vpogled v nekdanje življenje Goričanov.
Prvi običaj, ki ga Feresin opisuje, je prav pohod mestne godbe po ulicah v prvih zgodnjih urah novega leta. Občinska godba je v dobi Avstro-Ogrske korakala skozi mesto in prebujala državljane z igranjem raznih koračnic in ljudskih pesmi. Zelo priljubljeni so bili tudi dimnikarji in svetilci, ki so tistega dne hodili voščit družinam srečno novo leto. Svetilci so bili uslužbenci, ki so prižigali plamene plinskih uličnih svetilk. Gorica je bila osvetljena najprej z oljenkami, z letom 1871 pa je olje zamenjal plin, kar je prineslo tudi več svetlobe v nočnih urah in prav to je bil vzrok, da so meščani začeli godrnjati. Negodovanje je bilo tolikšno, da je moral mestni svet v naslednjih mesecih omejiti osvetlitev. Na dan svetih treh kraljev je potekal v cerkvi svetega Jurija v Ločniku obred krsta svetih treh kraljev, star običaj, ki je danes izginil. Na Goriškem so od zdavnaj prižigali obredni kres na prostem ob dveh solsticijih, čeprav ob svetih treh kraljih niso prižigali kresa, pač pa “lis faglis”, ki so jih otroci pripravili kakšen dan prej. To so bile dolge palice, na konec katerih so zavezali trakove češnjevega lubja, ki so jih otroci goreče nosili po pobočjih Kalvarije.
14. februarja, na god svetega Valentina, so Goričani radi šli v Šmaver v spomin na tradicionalno romanje na Sabotin, kjer je od leta 1782 ob puščavskem bivališču delovala cerkvica, posvečena temu svetniku. Zaprli so jo po reformi cesarja Jožefa II., a so mnogi na ta dan vsako leto še naprej hodili na vrh hriba. Februarja je imel v Gorici posebno mesto tudi pust. V mestnih hišah so se vrstili plesi, ki so jih prirejala društva, na pustni ponedeljek pa je požel velik uspeh “kmečki ples”, s katerim so začeli leta 1908, na pustni torek pa poleg povorke v maskah še “ples norcev” v glavni dvorani Goriške telovadne zveze. V času habsburške monarhije so, v praznični paradi alegoričnih vozov, izstopale okrašene kočije mestnega plemstva.
Za tem se je, navadno marca, začel dolgi post z očiščevalnimi obredi pepelnične srede in se končal z velikonočnim tridnevjem. Do reforme leta 1955 so na veliko sredo, četrtek in petek peli jutranjice in hvalnice naslednjega dne, oficij, ki so ga imenovali tenebrae. Ta je v vernikih obujal občutek bližajoče se Kristusove smrti. Na veliki četrtek so mnogi verniki po pobožnem običaju hodili od cerkve do cerkve, da bi molili pred osvetljenimi in s cvetjem okrašenimi božjimi grobovi. Tipična velikonočna slaščica so bile fule, mešanica naribane koruze z dodanimi rozinami, cimetom in naribano pomarančo ali limonino lupino, ki so jo namočili in skuhali v vodi kuhanega pršuta. Za veliko noč so se otroci najbolj veselili sladice po imenu frate ali fratino, ki ni bila nič drugega kot pletenica sladkega kruha, podobna pinci, s pobarvanim kuhanim jajcem. Velikonočno popoldne je bilo vedno namenjeno piknikom v okolici Gorice: v Šempetru, v Kromberku, v Ločniku, v Brdih.
Za praznik sv. Rešnjega telesa je bila značilna veličastna jutranja procesija z monštranco. Vojaki avstrijske garnizije so spremljali procesijo in pri vsakem od štirih oltarjev izstrelili salvo slepih nabojev, ob katerih je odmevalo bobnenje topov z gradu. Za maj je bil najbolj značilen mlaj, drevo, ki je imelo šopek na vrhu in ki je bilo že v antiki posvečeno soncu ali drugim bogovom. Da bi odpravila ta in druga verovanja, je Cerkev posvetila mesec maj Materi Božji in vanj umestila pomembna praznovanja, kot so binkošti s prihodom Svetega Duha, Sveta Trojica in telovo. Med majem in julijem so potekala tudi najpomembnejša Marijina romanja: na Sveto Goro, na Marijino Celje nad Kanalom, v Vitovlje nad Šempasom, na Preval, v Marijino svetišče v Logu med Ajdovščino in Vipavo, na Mirenski Grad, na Svete Višarje in na Kostanjevico.
Junija, na dan sv. Janeza Krstnika, so na podeželju zakurili spravne ognje in iz cvetja šentjanževke izdelali šopek. Za ta dan so bila značilna številna vraževerja. Zjutraj ob prebujanju so morali paziti, na kateri strani postelje ležijo: če bi bili obrnjeni proti vzhodu, bi bila njihova prihodnost lepa in polna zadovoljstva. Če bi bili obrnjeni proti zahodu, pa bi družino prizadela revščina. Če si tisto jutro najprej srečal žensko, duhovnika ali mačko, je bilo bolje, da si šel domov in tam ostal cel dan. Taka in še druga vraževerja so se vrstila v tem mesecu. Druga in tretja nedelja po binkoštih sta odprli sezono plesa na prostem s šagro Svetega Duha pod gradom. Zvonovi majhne cerkve z zvonikom, ki sta jo med letom 1398 in 1414 zgradila brata Rabatta, so jutro in večer napolnili s prazničnimi zvoki. Vrata iz 17. stoletja so bila okrašena z zimzelenim rastlinjem, ponoči pa osvetljena z neštetimi svečami. Drugi festival je bil “Sotto Grappa”, ki je dobil ime po jarku Grapa in ki so ga prekrili šele v drugi polovici 19. stoletja.
Na predvečer 15. avgusta se je začelo veliko romanje v Barbano. S podeželskimi vozovi so se odpravili v Oglej, kjer so se vkrcali na parnik Cesare do Gradeža, od tam pa so jih čolni na vesla odpeljali na otok Barbana. Nekateri so se tega poletnega dne povzpeli na Sveto Goro. Vzpon se je začel ob zori pri dveh stebrih v Solkanu. Prvi pomemben postanek je bil na Prevalu. Po maši so se ljudje zgrinjali v Nonzolovo gostilno, kjer so spili tradicionalno kavo z mlekom, prelito z debelo plastjo smetane. Bila je najboljša kava na Goriškem. Septembra, po jesenskih kvatrah, so se Goričani odpravili peš ali s kočijo na romanje na Mirenski Grad. Novembra, ob prazniku vseh svetih, so bila značilna tradicionalna družinska romanja na mestno pokopališče. Tisti dan, po večerji, za katero je bila solata endivija, zabeljena s praženo slanino in kostanji, so starejši zmolili rožni venec in psalm pred podobo Marije s Svete Gore. Ko so bile molitve končane, so se vsi zbrali okoli mize in pripovedovali zgodbe in obujali spomine na pokojne sorodnike.
