V Štandrežu predpremiera predstave Marcolfa in nezadržljive skomine po denarju

Dramski odsek PD Štandrež je v Abonmaju ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2025 predpremierno odigral predstavo Marcolfa 

Kaj bi vsega človek ne naredil, da bi si prilastil zvrhano mero denarja, po čemer se vsakomur cedijo sline! Bi se tudi na vse kriplje trudil, da bi mu uspelo se poročiti s prav nič, ne po telesu ne po značaju, privlačno “zarjoveno d’vičico”. Prav to se dogaja v predstavi Marcolfa, ki so jo kljub raznim težavam zavzeti in zagnani člani dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež v nedeljo popoldne, 14. decembra 2025, predpremierno uprizorili na domačem odru župnijske dvorane Anton Gregorčič v Štandrežu v sklopu programa Abonmajskega niza ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2025. Kot so napovedali, bo uradna premiera v januarju 2026.

Odkar je, po prezgodnjem slovesu igralca SNG Nova Gorica Jožeta Hrovata (1955-2020), čigar 70-letnica rojstva in 5-letnica smrti potekata prav v tem iztekajočem se letu, za režijske vajeti prijel igralec mlajše generacije Andrej Zalesjak, tudi on član igralskega ansambla novogoriškega gledališča, so se nekoliko spremenile tudi repertoarne izbire štandreške ljubiteljske skupine, ki se lahko ponaša s častitljivo 60-letnico neprekinjenega delovanja v čast modrici Taliji. Po Goldonijevi Pameli, ki so jo prav štandreški igralci krstno predstavili v slovenskem jeziku, po Ionescovi Plešasti pevki, oviti v absurdno tančico, in Operaciji Rocco, prežeti z vohunskim in “kriminalnim” nadihom, so posegli po tekstu Marcolfa nekdaj večkrat kontroverznega (tudi zaradi njegovih kritično drznih del na račun Cerkve), italijanskega dramaturga, igralca, režiserja, pisatelja, ilustratorja, slikarja in še kaj, Nobelovega nagrajenca za literaturo l. 1997, Daria Foja (1926-2016), mojstrskega avtorja iger po zgledu commedie dell ‘arte. Taka je tudi farsa Marcolfa, ki jo je za štandreške igralce v slovenski jezik odlično prelil Matej Klanjšček, ki ima dolgoletno igralsko kilometrino prav na štandreškem odru in se je že nekajkrat uspešno podal v prevajalske vode dramskih besedil. Zbadljivo igro na račun propadajočega plemstva, pa tudi trdoživo v človeku zakoreninjenih slabosti, je priredil Andrej Zalesjak in jo obogatil z avtorsko glasbo glasbenice Eve Dolinšek, s katero je napisal tudi pomenljiva besedila songov, ter jo režijsko stkal v privlačno dobro uro trajajočo predstavo. V njej se čudovito zrcalijo vse skomine, ki jih ima sleherni pohlepnež po denarju.

Dogajanje farsične vsebine je postavljeno v tudi za Slovence prelomno leto 1848. V nenavadnih, čudnih, tudi absurdnih situacijah spoznamo obubožanega, vse prej kot krepostnega markiza, ki mu dolgovi že segajo do grla in mu jemljejo sapo, zato se venomer skriva pred upniki in dvori princesi, pravzaprav njenemu bogastvu, pa markizovo godrnjavo, a zvesto in predano služkinjo Marcolfo, ki se izraža v sočnem “goriškem” narečju in je zaljubljena v vsestranskega, nepredvidljivega, svobodomiselnega hlapca Francesca, ki bi se rad podal v svet, in markizovega pohlepnega oskrbnika Giuseppeja, zaročenega s prikupno, značajno žensko Terezo. Čisto ob koncu se pojavi še prodajalka časopisov. Ti protagonisti se “nekako” vrtijo v začaranem krogu, dokler ne pride do preobrata: Marcolfa, ki ljubi igre na srečo, ima v rokah zmagovito srečko, zato postane izjemno privlačna za markiza in Giuseppeja, ki bi se oba kar poročila z njo. Ko se nakana s srečko, ki jo je zrežiral Francesco, izkaže za resnico, njena srečka je namreč res zmagovita, se žal tega vsi zavejo prepozno, tako da ob koncu vse ostane pri starem. Morda ostaja nekaj upanja le za markiza, h kateremu spet pristopi vanj zatreskana princesa, potem ko je od njega jezna odšla, ko ji je izpovedal lažno novico, da je član proti avstrijskega prostozidarskega združenja. Vsa ta farsična zmešnjava se dogaja v nekdanjem razkošnem salonu, ki ga zdaj vsepovsod prepredajo pajčevine. V tem prostoru kraljuje velika omara, v katero se v stiski vsi zatekajo, tudi Francesco, ker nima več postelje in ne mara vedno prespati noč v hlevu pri živini. Ta mogočni del pohištva je nema priča zmešnjave in vseh neverjetnih situacij, ki prepletajo absurdno dogajanje.

Andrej Zalesjak, ki si je zamislil tudi zelo povedno scensko (“pajčevinaste” niti so  zelo učinkovite!) in kostumsko podobo, odražajočo način oblačenja omenjenega zgodovinskega časa, je v uprizoritvi jasno osvetlil Fojevo pikro obravnavanje družbenih napak dogajalnega časa, v katerem pa v resnici avtor biča družbene hibe lastne aktualnosti. Zelo povedno je postavil v ospredje deziluzijo protagonistov, potem ko so si v iluziji “zidali gradove v oblakih”. Vsebino na odru krasno spremlja glasba, ki nas vodi v obravnavano zgodovinsko obdobje in v različnih ritmih pospremi tudi čustveno valovanje komedijskih likov. Izvajalci posnete glasbe v produkciji Glasbenega društva Musica nucis so Ana Cotič (violina), David Šuligoj (kontrabas), Eva Dolinšek (klavir) in David Tomasetig (tolkala). Z njimi sodeluje kot snemalec in tonski mojster Andrea Iussa. Nastopajoči igralci so Fojeve protagoniste prepričljivo ogrnili s pravo merico nerodnosti in absurdnosti. Egon Cijan je oblekel plašč nič kaj plemiško plemenitega markiza. Mojca Dolinšek se je iz lanskoletne očarljive lepotice v igri Operacija Rocco enkratno prelevila v neprivlačno “baburo” s po “čarovniško” ukrivljenim nosom, ogromnimi prsmi in zadnjico, Marko Brajnik pa v preračunljivega Giuseppeja, kateremu markiz dolguje veliko denarja.  Giuseppejeva zaročenka, obenem markizova ljubica Tereza je bila Polonca Cijan, Matej Klanjšček je kot vselej natančno skočil v kožo modrega Francesca, Gabrijela Vidmar je v razkošnem kostumu poosebila princeso. V drobni, a za razplet pomembni vlogi prodajalke časopisov smo tokrat videli Katjo Leon, sicer že nekaj let šepetalko štandreškega dramskega odseka. Za tehniko je poskrbel Pietro Grauner skupaj s člani tehnične ekipe, Nicolo Graunerjem, Davidom Vižintinom, nepogrešljivima, dolgoletnima zakulisnima garačema Francom in Joškom Kogojem ter Lorenzom Marussijem.

Tokrat je še posebne omembe vreden gledališki list v obliki loterijske srečke dunajske loterije, Wiener Lotterie, kot si ga je zamislil in izdelal Pietro Grauner. Tudi zato so zmeraj zelo dobrodošle mlade sile, ker marsikaj prevetrijo s svojimi svežimi, inovativnimi idejami.

Pred začetkom nedeljske predstave je abonente in priložnostne gledalce, ki so ob koncu prisrčno zaploskali priljubljenim komedijantom štandreškega dramskega odseka, nagovoril predsednik PD Štandrež David Vižintin, ki je vsem zaželel tudi blagoslovljene božične in novoletne praznike. Kot je v predbožičnem času že zakoreninjeno v lepi navadi, je po predstavi žreb z božičnimi darili osrečil tri gledalce – vsak gledališki list je bil namreč označen z določeno številko.

Naslednje gledališko srečanje v Abonmaju ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2025, bo v štandreški župnijski dvorani, v nedeljo, 18. januarja 2026, ob 17. uri, ko bo v goste prišla gledališka skupina KD Marice Kerenčič iz Pesnice. V režiji Jožeta Kašmana bo uprizorila dobro poznano komedijo Branislava Nušića Gospa ministrica. Ta “šala v štirih dejanjih” je v daljni sezoni 1991-1992 zablestela tudi na štandreškem odru v režiji Emila Aberška. Naslovno vlogo je tedaj odigrala nepozabna, talentirana igralka Majda Zavadlav (1949-2023), ki nas je s svojimi skrbno izdelanimi liki vselej radodarno obdarila z neštetimi umetniškimi užitki.